Krim - Sv. Ana in Jožef

Izhodišče za tokratni krog po Krimu je vas Jezero pri Podpeči  (290m). Parkirišč v bližini Podpeškega jezera je po navadi dovolj. Tudi v vročih poletnih mesecih, le dovolj zgodnji morate biti. Od Gostilnice Jezero kolesarimo po makadamski cesti, ob zahodni strani jezera.

Po kilometru vožnje pridemo do križišča, kjer se držimo desno. Leva cesta vodi namreč nazaj v vas. Do Planince sledita dva in pol kilometra precej strmega vzpona po lepi makadamski cesti. Do leta 1942 je bila na Planinci vas, med vojno pa so jo Italijani požgali. Danes je tu poleg maloštevilnih vikendov le ena sama kmetija in cerkev Svetega Tomaža, obnovljena leta 1987. Na poti proti Planinci cesta preseka pešpot, ki z Jezera preko Strmca vodi proti vrhu Krima. Tik predno pripeljemo do Planince, se od ceste odcepi označena pešpot do Ledene jame, ki so jo prebivalci Planince nekoč uporabljali kot naravni hladilnik.

Strmec

Ko pridemo do razpotja pod Planinco, pot nadaljujemo po cesti na levo. Desna pelje le nekaj sto metrov naprej, do že omenjene kmetije, od tu pa se kot kolovoz nadaljuje proti Preserju oziroma Sveti Ani. Do ceste, ki povezuje Tomišelj in Gorenjo Brezovico nas čakata slaba dva kilometra lepe, precej široke makadamske ceste, bolj kot ne ves čas blago navzdol. Ko pridemo do omenjene ceste, zavijemo desno in navkreber. Sledijo štirje kilometri konstantnega, ne prehudega vzpona do točke, kjer cesto preseka pešpot, ki preko Planince povezuje vas Jezero z vrhom Krima. Tik pred to točko se ostro levo in navzgor odcepi slabša cesta. Ta se po nekaj sto metrih spremeni v precej kamnit kolovoz, ki se nadaljuje vse do razpotja Strmec (841m).

Ko prevozimo večjo poseko, se kolovoz prelevi v lepo gozdno cesto. Sledijo približno štirje kilometri, bolj kot ne po ravnem. Slab kilometer predno pridemo do glavne ceste Iška vas – Rakitna, prevozimo razpotje Kramarica. To je točka, kjer se združita pešpoti iz Iške in iz Strahomera ter od tu »družno« nadaljujeta proti vrhu Krima. Kakorkoli, ko pridemo do glavne ceste, ki pripelje iz Zgornjega Iga, krenemo desno in navzgor. Čez približno kilometer pridemo do ostrega, praktično 180-stopinjskega ovinka. Sredi le tega se od ceste na levo odcepi kolovoz.

Prečenje pod Kamenico

Takoj za odcepom pridemo do manjše jase in razpotja. Držimo se kolovoza levo in navkreber. Sledi hud vzpon, prevozen le v idealnih razmerah in z obilo dobre volje. Kolovoz se kmalu razcepi. Krenemo lahko bodisi po strmejši desni različici (aktualna), ali pa po levi, položnejši. V primeru, da izberemo levi kolovoz, do ceste za Rakitno pridemo nekaj sto metrov niže v smeri Ustja. Po navadi je desni lepše prevozen, kljub temu da se je potrebno povzpeti nekaj deset višinskih metrov več. Na najvišji točki »prečenja« pod vrhom Kamenice dosežemo  dobrih 930 metrov nadmorske višine. Na mestu, kjer se kolovoz prevesi navzdol je sicer precej zaraščen, a naj to ne bo razlog za padec morale. V celoti prevozen in v ne prestrmem spustu nas pripelje do ceste, ki povezuje Ustje z Rakitno. Prečenja med obema cestama ni več kot za poldrugi kilometer. Po lepem makadamu pot nadaljujemo proti Rakitni.

Ko v Borštu prispemo do prvih domačij, se držimo levo in se spustimo mimo Mladinskega klimatskega zdravilišča. Nadaljujemo po ozki asfaltni cesti. Spustu sledi kratek vzpon, lagodna vožnja skozi naselje vikendov in že se znajdemo pri jezeru na Rakitni in istoimenskem hotelu.

Rakitna - Smrekovec

Na zahodni strani jezera prečkamo glavno cesto proti Cerknici in med hišami vozimo do konca asfalta, bolj kot ne naravnost. Ne ustrašimo se spranega znaka za slepo cesto. Ko je namreč asfalta konec, nadaljujemo po makadamu in čez približno petsto metrov pridemo do sedla med Krimščkom in Smrekovcem, kjer je označeno razpotje. Kolovoz naravnost pelje v smeri Borovnice, cesta  levo pa proti Krimščku. V tej smeri se nadaljuje tudi krožna planinska pot »pentlja«, ki pride iz vrha Smrekovca. Od tu naprej, pa vse do Preserja sledimo odlično vidnim in na gosto posejanim markacijam, ki označujejo krožno planinsko pot »pentlja«.

Krenemo  po kolovozu desno, mimo spomenika padlima borcema (10), sprva  precej strmo navkreber. Po nekaj sto metrih, pri skali z oznako pentlje, zapustimo kolovoz in nadaljujemo po označeni pešpoti desno, proti vrhu Smrekovca (959m). Pešpot je kljub ugodni podlagi vozna le na začetku, saj postaja z metra v meter bolj strma. Do vrha, kjer se nahaja vpisna knjiga, bo kolo treba pač poriniti. Brez panike, strmine je le za nakaj sto metrov.  

Od vrha se spuščamo po označenem kolovozu proti zahodu. Prečimo svežo poseko, ki je bila ob našem obisku zaradi večje količine požaganih vej neprevozna. V nadaljevanju ne prestrm kolovoz ponuja obilo užitkov, le v spodnjem delu je za spoznanje bolj zdelan in kamnit. Ko pridemo do asfaltne ceste proti Rakitni  jo prečkamo in sledimo oznakam za pentljo.

Spust

Pentlja preseka cesto Krim-Rakitna in nas po čudovitem kolovozu pripelje do Tomišeljeske ceste, po kateri nadaljujemo na desno. Ko prevozimo točko, kjer cesto seka kolovoz, po katerem se imamo pri povratku s Krima navado spuščati od spomenika na Brancljevi senožeti,  nadaljujemo še dobrih dvesto metrov.  Tu nas oznake za pentljo usmerijo po kolovozu levo in navzdol. Ta del  je zaradi gruščaste podlage tehnično precej zahteven, zato pozornost ne bo odveč. Pentlja kolovoz po nekaj sto metrih zapusti in nas po precej strmi pešpoti pripelje do zavetišča na Kavcu, kjer je spomenik padlim borcem NOB (6).  Pod zavetiščem se vrnemo na kolovoz, po katerem nadaljujemo do ceste, ki na desno vodi proti Dolenji Brezovici. Držimo se torej desno in se po makadamski cesti spustimo do asfaltne ceste Rakitna-Podpeč.

Cesto prečkamo nekaj metrov niže, kjer se po precej kamnitem kolovozu spustimo v vas. Označena pot se nadaljuje med hišami, po ozki asfaltni cesti. Po par sto metrih se na levo odcepi označena cesta proti niže ležečim kmetijam, od te ceste pa se desno in strmo v dolino spusti kolovoz. Na tem delu velja biti še posebej pozoren na oznake. V nasprotnem primeru se kaj hitro lahko nedobrodošli znajdemo na kakem dvorišču. Na tak ali drugačen način se spustimo do kraške uvale Ponikve.

»Uvala Ponikve je majhna, z vseh strani zaprta pretočna kraška uvala, ki leži pod pobočji Krima v zaledju Ljubljanskega barja, južno od vasi Preserje. Uvala meri okrog 16 ha. Na njenem južnem robu je več kraških izvirov, kjer izvira voda, ki se steka s pobočij Krima in z rakiškega polja. Voda v obliki manjšega potoka teče po okljukih čez polje in ponikne na severnem robu. Nato teče pod površjem okrog 1200 m in se ponovno pojavi na robu Ljubljanskega barja pod vasjo Kamnik, kjer se na koncu izliva v Ljubljanico.«

Že takoj po spustu prečkamo manjši potoček, ki izvira le nekaj metrov višje. Po nekaj mesečni suši ga je moč enostavno prevoziti, v deževnem obdobju pa bi lahko imeli težave. Kraško polje se namreč spremeni v presihajoče jezero Ponikve, takrat pa...

Kakorkoli, ko pridemo na drugo stran potoka, nas preko slikovitega kraškega polja vodi  lep travnat kolovoz v smeri cerkve Svetega Vida. Preden pridemo do nje, se je potrebno povzpeti po precej strmem kolovozu, ki nas pripelje v vas Preserje, tik pod omenjeno cerkvijo.

Sv. Jožef

Najslajše smo, tako kot se spodobi, prihranili za konec. Za cerkvijo zavijemo desno in krenemo po glavni cesti proti Podpeči. Približno štiristo metrov od cerkve zapustimo glavno cesto in zavijemo na na neoznačeno levo cesto. Za hišami zapustimo asfalt in krenemo navkreber po ozki makadamski cesti. Proti vrhu cesta postaja vse bolj strma, trasa ceste pa zanimivo, vse širša. Ko prevozimo zadnji ovinek, na vrhu Mlečnika med drevesnimi krošnjami uzremo romarsko cerkev Svetega Jožefa iz 17. Stoletja (441m). Cerkev je precej večja od tiste na sosednjem griču, posvečene Sveti Ani. Zob časa jo je dodobra načel, zato kar kliče k prenovi. Razširjena dovozna cesta je po besedah domačinov prvi korak v tej smeri.

Za cerkvijo v dolino vodi ozka, ne pretirano shojena pešpot. Med spustom sem moral  dvakrat sestopiti. Enkrat zaradi podrtega drevesa, v osrednjem delu pa se mi je pot zdela enostavno prestrma. Za bolj izurjene kolesarje sem prepričan, je v celotni prevozna.

Sv. Ana

Glavno cesto dosežemo tik  pod manjšim kamnolomom, kjer krenemo desno, navzgor  v smeri Preserja. Po približno dvesto metrih zapustimo asfaltno cesto in zavijemo na kolovoz levo, v smeri  Svete Ane. Ko pridemo do hiš, se držimo slabšega desnega kolovoza, ki nas pripelje do makadamske ceste, tik nad parkiriščem ob razpotju Preserje. Čaka nas le še krajši, precej strm vzpon do cerkve Svete Ane (484m), v pisnih virih omenjene že v prvi polovici 17. stoletja. Za razliko od Mlečnika, se nam od tu pogled odpira na celotno Ljubljansko barje, po katerem se proti Ljubljani z nekaj zavoji med polji vije reka Ljubljanica.

Od cerkve se po isti poti spustimo do prevala, od tu pa po označeni pešpoti nadaljujemo levo, v smeri proti Jezeru.  V suhem je spust blizu idealnemu, ker pa je tu pogosto vlažno velja  – po pameti! Predvsem zato, ker znajo biti pešpoti proti Jezeru precej obljudene.

Komentar

Kljub temu, da smo se tudi tokrat izognili obisku Doma na Krimu in s tem najvišji točki Krimskega hribovja, je po naših merilih to daleč najlepša krimska tura. Poleg Podpeškega in Rakitniškega jezera jo zaznamuje vzpon do cerkva  Svetega Jožefa in Ane, prečenje kraške uvale Ponikve, obilo spustov po prijetnih in samotnih gozdnih kolovozih, pa tudi precej naporen vzpon pod vrhom Kamenice. Zelo blizu oznake »epsko«, pa tako blizu doma!