Krim - Planinca

Tako kot pri različici Krim - Sv. Ana in Jožef, sva z Jernejem avto tudi tokrat pustila na parkirišču v bližini Podpeškega jezera. S parkirišča sva se vrnila  nazaj na glavno cesto in zapeljala desno proti Igu. Sledili so štirje kilometri ogrevanja po asfaltni cesti, vse do Tomišlja. Tik pred naseljem novejših stanovanjskih hiš se od glavne ceste ostro desno (180^o) odcepi gozdna cesta, ki povezuje Tomišelj z Gorenjo Brezovico, oziroma z Rakitno.

Lagoden vzpon

Po omenjeni gozdni cesti se enakomerno vzpenjamo  dobrih pet kilometrov. Približno poldrugi kilometer pred razpotjem Strmec zavijemo levo na gozdno cesto, ki nas vodi v smeri Gornjega Iga.

Na mestu, kjer cesto preseka označena pešpot iz Strahomera čez Kramarico proti Krimu, krenemo po označeni pešpoti (kolovozu) desno. Po približno petdesetih metrih se držimo levo. Zapustimo markirano pešpot in nadaljujemo po kolovozu levo. Sprva se spuščamo pod daljnovodom, v nadaljevanju pa nas kolovoz pelje nad obširnim, slikovitim senožetom Ograde, vse do Gornjega Iga. Na glavno cesto pridemo tik pred spomenikom padlim borcem XIV. in XVII. divizije. Krenemo desno, po asfaltu, a le za nekaj sto metrov.  Za zadnjo hišo, takoj izza širokega ovinka,  je asfalta konec. Nadaljujemo po lepem, položnem makadamu vse do odcepa za Krim.

Na označenem križišču zapustimo glavno cesto Iška vas – Rakitna in krenemo po gozdni cesti desno. Čakajo nas slabi trije kilometri in pol vzpona. Če smo natančni, o vzponu lahko govorimo le na prvih tristo metrih in pa na zadnjem kilometru. Vmes gre pot bolj kot ne po ravnem. No ja, roko na srce, zadnjih sto metrov, od zgornjega parkirišča do doma na Krimu (1107m), je kar pasjih.

Spust proti Planinci

Nekaj metrov  pod domom se od dovozne ceste na desno odcepi označena pešpot v smeri proti Planinci in naprej proti Jezeru. Sprva je pešpot kamnita in strma, sledi tekoč položnejši del in končno steza preide v precej kamnit kolovoz.  Spust po kolovozu je zaradi nesprijete podlage občasno neprijeten, a na srečo ne traja prav dolgo. Po približno petsto metrih od doma na Krimu pridemo do ceste, po kateri smo se vzpenjali.  Prečkamo cesto in nadaljujemo po markirani pešpoti. Po precej strmem in zahtevnem začetku se spustimo do izravnave in kolovoza. Zapeljemo levo po kolovozu, po isti trasi poteka tudi del  krožne poti Pentlja. Na začetku gladko tekoč kolovoz, v nadaljevanju pa kamnito-skalnat vendar dobro utrjen, nas pripelje do Tomišeljske ceste. Po slednji se odpravimo na desno in se slaba dva kilometra blago spuščamo do razpotja Strmec, kjer cesto preseka označena pešpot.

Spustimo se v dolino proti Planinci. Vsaj na začetku se je priporočljivo izogniti markirani poti in se držati steze desno, čeprav je prvih nekaj metrov bolj »na glavo«. Desna steza je namreč bistveno bolj tekoča, z bolj gladko podlago. Po nekaj sto metrih se pešpot nadaljuje po čudovitem kolovozu, ki  je bil še nekaj let nazaj prava »nočna mora« zaradi izjemno gruščaste in nesprijete podlage.

Po približno kilometru kolovoza pridemo do izravnave, kjer se držimo levo in sprva malenkost navzgor. Ko prevozimo manjšo poseko, pot nadaljujemo po dokaj kamnitem kolovozu. Prvi, strmejši del poteka po razmeroma globokem kamnitem žlebu, je pa podlaga na srečo zelo kompaktna in je zato vožnja na tem delu precej uživaška. Ko je strmine konec, se kolovoz razširi in izravna. Kot bi trenil se znajdemo pri  cerkvici Sv. Tomaža, ki stoji sredi pašnika, tik nad (verjetno) edino preostalo domačijo v vasi Planinca. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1332 kot lovska kapela. Leta 1942, ko so Italijani požgali vas, je pogorela tudi cerkev. Obnovili so jo leta 1989. Od Strmca, kjer smo zapustili Tomišeljsko cesto, pa do Planince, prevozimo malo več kot dva kilometra, je pa ta del vse prej kot dolgočasen.

Spust od Planince do Preserja

To je eden lepših in manj zahtevnih spustov na Krimu. Kolovoz nas sprva vodi dobesedno čez dvorišče že omenjene kmetije, pod cerkvijo svetega Tomaža. Za kmetijo po travnatem kolovozu nadaljujemo pot proti gozdu. Sicer gladko tekoč  kolovoz postaja vse bolj sramežljiv, vse dokler se končno ne prelevi  v stezo.  Ko dosežemo gozd se teren pričenja nagibati. Podlaga na tem mestu je na gosto posejana s koreninami, ki dodobra razbijejo monotonijo. Od Planince do Preserja, natančneje do parkirišča Učne pod Sveto Ano, se na dobrih dveh kilometrih in pol spustimo za približno dvesto višincev.

Sv. Ana

Ko se spustimo do parkirišča Učne, se po precej strmi gozdni cesti začnemo vzpenjati proti cerkvi Svete Ane. Od cerkve se po isti poti spustimo do sedla in na njem stoječega informativnega paviljona. Mimo paviljona se po precej strmi, označeni pešpoti spuščamo proti Jezeru. Spust je strm le na začetku. Če se v nadaljevanju držimo desno, se bomo po sicer zelo ozki stezi spuščali relativno položno in po precej gladki podlagi. Na slabem kilometru se spustimo za 160 metrov (16%). V suhem je spust blizu idealnem, ker pa je tu pogosto vlažno, velja voziti po pameti. Sploh zato, ker zna biti pešpot proti Jezeru precej obljudena.

Komentar

Tura z dvema, povsem različnima obrazoma. Najprej enakomeren, razvlečen a ne nujno dolgočasen vzpon, ki mu sledi všečen, na trenutke dokaj razburljiv spust do Podpeškega jezera. Vsekakor ena lepših krimskih zgodb!