Krim iz Rakitne

Da bi bila nova krimska avantura res drugačna, si je bilo potrebno izmisliti novo izhodišče. Do nedavna sem bil namreč prepričan, da so Jezero, Iška vas in Tomišelj edine možne začetne točke za kolesarski vzpon na Krim (1107m). Za tiste, ki si pred začetkom ture zaželijo espressa, ob povratku pa hladnega piva, je bilo Jezero do nedavno edina opcija. Bara Petelinček v Iški vasi na žalost že zdavnaj ni več. Torej, drobna razvada je bila tista, ki nam je razširila obzorja. Vse tja do Rakitne (796m)!  Parkirišče pred jezerom je sicer plačljivo, a dva evra za cel dan je več kot razumna cena. Edina »napaka« Rakitne bi utegnila biti njena nadmorska višina. Do vrha Krima je potrebno premagati le tristo višincev. Razen če...

Obvezno ogrevanje in privlačen spust

Po obvezni jutranji kavi s pogledom na jezero, se je bilo kar težko spraviti s terase Hotela Rakitna. Končno smo le dvignili riti in se kar po glavni cesti odpravili proti središču Rakitne ter naprej proti Ljubljani.  Misel, da bi bilo najvišje ležeče kraško polje v Sloveniji neprimerno zabavneje prečkati po enem od travnatih kolovozov, mi dolgo časa ni dala miru. Pa sem jo končno le opustil, saj edini dostop do kolovoza  vodi čez dvorišče  ene od kmetij. In ker obstaja še druga možnost res ne vem, čemu bi bili nevljudni.  Približno dvesto metrov za tem, ko na desni strani ugledamo med drevesoma stoječo kapelico Svetega Antona Padovanskega, zapustimo glavno cesto in zavijemo desno, na dokaj strm (10%) in precej kamnit kolovoz. Po slabem kilometru vzpona pridemo do sedla, od koder se kolovoz spusti do ceste, ki povezuje Gornji Ig in Rakitno. Na cesto se spustimo na precej nepreglednem mestu, zato pozornost ne bo odveč. Po cesti krenemo na levo, nazaj v smeri Rakitne. Tik preden pripeljemo do glavne asfaltne ceste, pot preseka trasa pešpoti Pentlja, po kateri se na desno spustimo proti dolini. Sledi lagoden, a sila privlačen spust po kombinaciji kolovoza in gozdne steze, vse do gozdne ceste, ki se s Tomišlja vzpenja proti Rakitni.

Vzpon na Krim

Krenemo v smeri Tomišlja in po približno dveh kilometrih prikolesarimo do razpotja, kjer se ostro na desno odcepi dokaj strma gozdna cesta. Vzpenjamo se do manjše izravnave, od koder se pot nadaljuje s kolovozom. Po na trenutke precej zdelanem kolovozu se povzpnemo do Brancljeve senožeti, kjer je spomenik padlim borcem Ljubljanske in Levstikove brigade (7). Ko na Brancljevi senožeti dosežemo glavno cesto, zavijemo levo proti Gornjemu Igu. Ko prevozimo senožet, se spustimo do odcepa za Krim in nadaljujemo z vzponom, približno tri kilometre in pol. Če smo natančni, o vzponu lahko govorimo le na prvih tristo metrih in zadnjem kilometru. Vmes gre pot bolj kot ne po ravnem. No ja, roko na srce - zadnjih sto metrov, od zgornjega parkirišča do doma na Krimu (1107m), je kar strmih.

Partizanska bolnica Krvavice

Po dovozu se spustimo do izravnave. Prečkamo parkirišče in se držimo blago desno.  Poiščemo kovinski drog in tik ob njem shojeno pešpot, ki vodi v smeri Malinovca (1105m). Oznake boste tu zaman iskali. V zgornjem delu poteka  spust po kombinaciji precej zaraščene pešpoti in kamnitega kolovoza, vse do večje gozdne jase.  Pri prečkanju senožeta se držimo malenkost v levo stran. Na drugi strani se pot nadaljuje navkreber s precej strmim kolovozom. K sreči je vzpona hitro konec in znajdemo se na sedlu tik pod vrhom Malinovca. Po približno kilometru spusta po strmem, mestoma zelo načetem kolovozu, se ostro levo odcepi slabše viden in manj vožen kolovoz, po katerem nadaljujemo spust. Če bi pot nadaljevali naravnost, bi prišli do ceste po kateri smo se vzpenjali na poti proti vrhu Krima. Nadaljevanje po spodnjem kolovozu je precej bolj tekoče in sproščeno kot v zgornjem delu in v trenutku se znajdemo na izravnavi ob glavni cesti Gornji Ig – Rakitna. Na tem mestu se od glavne ceste odcepi še ena gozdna cesta in sicer tista proti Kramarci in naprej proti Strmcu.

Na nasprotni strani glavne ceste, se kolovoz nadaljuje v  smeri proti Iškem vintgarju. Po isti trasi poteka tudi markirana pot. Prvih dvesto metrov je kolovoz precej kamnit in neugoden, ko pa je strmejši del za nami, se spust nadaljuje po tekoči pešpoti, ki nas po robu Dolenjih senožeti pripelje do ceste Gornji Ig – Ustje. Prečkamo cesto in nadaljujemo po markirani pešpoti.  Sprva je ta široka in lepo tekoča, v nadaljevanju pa je od meteornih voda pošteno načeta. Ko pripeljemo do razcepa Orlek je čas, da poiščemo primerno »skrivališče« za kolesa in se peš odpravimo do Partizanske bolnice Krvavice (5). Po lahki označeni pešpoti se približno petnajst minut bolj kot ves čas spuščamo do prve prave partizanska bolnišnice na slovenskih tleh.

Povratek čez Trenk

Vrnemo se do koles in se proti cesti vračamo po isti poti. Od razcepa Orlek nam prvih nekaj sto metrov verjetno ne bo  preostalo drugega, kot da hodimo ob kolesu. Za razliko od prvega dela, je druga polovica kratkega vzpona z lahkoto prevozna.

Ko pridemo do gozdne ceste zavijemo levo in slabe tri kilometre nadaljujemo proti Ustju. Ko se nekaj sto metrov za zapuščeno kmetijo Benko cesta konča, krenemo po levi, izredno strmi vlaki proti vrhu Trenka (769m). Tik pod vrhom pridemo do zahtevne označene pešpoti, ki z Ustja vodi proti globeli, vse do sotočja Iške in Zale, imenovanega Vrbica.  Ob pešpoti si lahko ogledamo spominsko ploščo leta 1942 pobitim talcem (8), za tem pa se odpravimo še do razgledne točke, od koder se ponuja čudovit razgled na Iški vintgar. Proti Ustju se spuščamo po že omenjeni pešpoti, ki je na tem delu položna in lepo tekoča. Ko prispemo do obširne jase na Ustju, nas čaka še zadnji, približno kilometer dolg in zelo strm (14%) vzpon po dobro utrjenem kolovozu. Z manjše izravnave, do katere z obilo dobre volje lahko celo prikolesarimo, sledi poltretji kilometer vožnje po makadamski cesti, bolj ali manj po ravnem. V zaselku Boršt pridemo do asfalta, peljemo mimo Mladinskega klimatskega zdravilišča Rakitna in se skozi naselje vikendov vrnemo na izhodiščno točko.

Komentar

Kombinirana kolesarsko pohodniška tura. Relativno kratka razdalja in ne ravno veliko število premaganih višincev naj vas ne zavedeta. Zaradi izjemno razgibanega terena zna biti v vročem poletnem dnevu opisana tura precej naporna. Obisk partizanske bolnice in čudoviti razgledi na Iški vintgar, prikažejo sicer pregovorno dolgočasni Krim v povsem novi luči.