Kokoš

Povsem naključno smo tudi letošnjo prvo »pravo« turo odpeljali na drugi pomladni dan. Ni pa bila naključna lokacija, saj sta Primorska in Kras že tradicionalno rezervirana za hladnejši del leta. Lani smo na ta dan kolesarili po Krasu med Cerjem in Trsteljem, tokrat smo se podali še za malenkost južneje. Obvozili smo sotesko Glinščice (Val Rosandra) in se spotoma povzpeli na 674 metrov visoko Kokoš (Monte Cocusso). Resnici na ljubo, idejo za ta čudoviti spomladanski izlet smo si sposodili na spletni strani Skrite poti. Kot zapriseženi pristaši tiskanih zemljevidov, smo se za izlet opremili s topografsko karto La Transalpina - Carso Triestino, Goriziano e Sloveno 1:25.000.

Boljunec

Avtocesto Ljubljana-Koper zapustimo za predorom Kastelec in zavijemo proti Socerbu. Prečkamo državno mejo in se spustimo proti Dolini. Po tem, ko prevozimo Dolino (San Dorligo della Valle) nadaljujemo še dober kilometer proti severu in že smo v Boljuncu. Za izhodišče tokratnega potepanja smo izbrali prostorno parkirišče pred Sprejemnim centrom doline Glinščice, ki se nahaja v Kulturnem večnamenskem centru France Prešeren v Boljuncu (Bagnoli della Rosandra). Z Glinščico se prvič srečamo že kar takoj na začetku, saj je njena struga tik pod parkiriščem. Po pokrajinski cesti SP11 kolesarimo v smeri Boršta (Sant' Antonio in Bosco), a jo že po dobrih sto metrih, nasproti spomenika žrtvam osvobodilne borbe zapustimo. Zavijemo levo in po ozki enosmerni ulici nadaljujemo v smeri državne ceste SS 202. Ko po približno osemsto metrih prispemo do nadvoza omenjene ceste, se držimo srednje ceste in med oljčnimi nasadi kolesarimo v smeri Ricmanja (San Giuseppe della Chiusa). Asfalta je kmalu konec. Nadaljujemo po solidnem kolovozu, označenem z znakom za slepo ulico. Vseskozi se rahlo vzpenjamo. Krajši del poti poteka tudi po pešpoti.

Pista ciclopedonale Giordano Cottur

Ko pridemo v vas Ricmanje, tik pred svetiščem Sv. Jožefa (Santuario di San Giuseppe) zavijemo desno in se po precej strmi asfaltni cesti vzpenjamo proti  kolesarski stezi in pešpoti  »Pista-ciclopedonale-Giordano-Cottur«. Od tu nas čaka slabih šest kilometrov komaj zaznavnega vzpona proti naselju Draga (Santa Elia). Pot poteka po trasi opuščene železniške proge Trst-Hrpelje, ki je delovala v letih med  1887 in 1959. Trasa opuščene železnice nad dolino Glinščice je preurejena v slikovito rekreativno pot. Posvečena je v Trstu rojenemu kolesarju Giordanu Cotturju, trikrat tretjemu na Giru d'Italia in zmagovalcu etape v Trstu leta 1947. Vožnja po kolesarski stezi je res pravo doživetje, saj poteka pod številnimi predori in galerijami, mimo nekdanjih železniških postaj in mnogoterih kraških jam. Skalovje in previsne pečine, slikovite vasice ter razgledi na nasproti ležeča pobočja nad Glinščico s cerkvico sv. Marije na Pečah (S. Maria di Siaris), so naravnost osupljivi. Globoko pod seboj lahko občudujemo pešpot Sentiero 1, po kateri se bomo iz Botača (Botazzo) vračali proti Gornjem koncu (Bagnoli Superiore). Stene v dolini Glinščice zaradi posebnosti pokrajine privlačijo številne alpiniste in plezalce z vsega sveta. Znamenite so tudi zaradi podvigov Emilia Comicija in njegove plezalne šole. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bila tu ustanovljena ena prvih italijanskih alpinističnih šol. Po dobrih štirih kilometrih prikolesarimo do državne meje. Nekaj deset  metrov trasa poteka po meji, nakar se obrne nazaj proti notranjosti Italije. Nad zaselkom Draga, ko trasa zavije nazaj proti Sloveniji, zapustimo kolesarsko stezo in zavijemo levo na označeno pešpot  Sentiero 17 (Botač-Bazovica).

Bazovica

Do vasi Pesek (Pese) nas čaka približno osemsto metrov vzpona, na katerem bomo premagali dobrih sto metrov višinske razlike. Kolovoz sicer ni prestrm, je pa na nekaterih odsekih podlaga močno načeta in bo s kolesa najverjetneje potrebno sestopiti. Pri Hotelu Pesek prečkamo glavno cesto Kozina-Bazovica. Ne nadaljujemo po cesti proti Gročani (Grozzana), marveč se držimo levo in pred cerkvijo Brezmadežne device Marije (Chiesa della Beata Vergine Immacolata) zavijemo desno na kolovoz. Nekaj deset metrov nad cerkvijo se kolovoz razcepi. Naravnost v smeri proti Kokoši vodi pešpot Sentiero 28, mi pa se držimo levo in nadaljujemo po Sentiero 17 proti Bazovici (Basovizza). Po dveh kilometrih sproščujoče vožnje po kraški pokrajini, ko se na moč približamo glavni cesti Kozina-Bazovica, prečkamo makadamski dovoz proti kraški jami Grotta della Plorda in nadaljujemo z vožnjo po trasi Sentiero 17. Po dobrem kilometru blagega spusta zapustimo kolovoz in si na levi strani ogledamo spomenik bazoviškim žrtvam. Do trase Sentiero 17 se vrnemo mimo tržaškega astronomskega observatorija (Osservatorio Astronomico di Trieste). Do mejnega prehoda Lipica nas čaka manj kot kilometer vožnje, pretežno navzdol. Med potjo na desni strani občudujemo »mogočni« vrh Kokoši. Predno prestopimo državno mejo prevozimo večje parkirišče in tik za mejo, na slovenski strani, prispemo do makadamske ceste. Tu nas smerokazi usmerijo proti tokratnemu cilju.

Kokoš

Čakajo nas trije kilometri precej strmega makadamskega vzpona, s povprečnim naklonom nekaj manj kot 10%. Na tem delu poti kolesarimo po trasi 14. etape STKP (Stjenkova koča na Trstelju- Koča na Kokoši). Koča na Kokoši stoji na vzpetini Jirmanec (670m), medtem ko je vrh Kokoši (674m) od koče oddaljen dobrih 5 minut.  O tem, da kulinarika na Kokoši ni le postranska stvar priča dejstvo, da je najemnik koče vrhunski chef Matjaž Cotič. Tudi spust s Kokoši poteka po STKP, in sicer po trasi 15. etape, ki se od koče na Kokoši spušča proti Piranu. Po izjemno lepo urejeni makadamski cesti potekata tudi trasi pešpoti Via Alpina (prva etapa rdeče trase, ki povezuje zavetišče Rifugio Premuda in Matavun pri Divači) in Alpe Adria Trail (36. etapa Boljunec-Lipica). Po dveh kilometrih lagodnega spusta se od ceste odcepi pešpot proti izviru Šturk, še približno kilometer naprej pa kolesarimo mimo zapuščene karavle JLA. Nepolnih dvesto metrov naprej lahko na desni strani opazimo ostanke cerkve sv. Tomaža. Ta od konca druge svetovne vojne in na novo določene državne meje, ki je nekdanjo župnijo razdelila na dva dela, propada. Nasproti cerkve ozka asfaltna cesta zavije levo in se spusti proti Vrhpolju, mi pa nadaljujemo naravnost po slabši makadamski cesti. Ta se vzporedno z državno mejo spušča do asfaltne ceste Krvavi potok-Vrhpolje. Tik predno pridemo do nje,  se poslovimo od trase pešpoti Via Alpina, ki zavije desno proti Pesku. Ko se znajdemo na asfaltu, se držimo desno proti Krvavem potoku. V središču vasi prečkamo glavno cesto  Kozina-Bazovica in se spustimo v Mihele. Tik pod vasjo se ponovno znajdemo na trasi opuščene železniške proge Trst-Hrpelje. Tu se poslovimo še od STKP, ki zavije levo proti Klancu pri Kozini in prav tako od Alpe Adria Traila, ki gre desno v smeri Drage. Cesto, oziroma traso nekdanje železnice na tem mestu prečkamo in na drugi strani poiščemo precej klavrn kolovoz proti Beki.

Botač

Del poti ki sledi, je pustil precej »blatnega priokusa«, saj je bil kolovoz zaradi obilnega deževja tako razmočen, da so se kolesa ugrezala praktično do diskov. Po kilometru blagega (beri blatnega) spusta pridemo do struge potoka Glinščica, od koder nas čaka še poldrugi kilometer podobno blatnega vzpona do asfaltne ceste proti Beki. Vas so leta 1944 požgali Nemci, o čemer priča spomenik sredi vasi. Poleg spomenika je  vodnjak, kjer si lahko dopolnimo zalogo vode. Nekaj deset metrov naprej stoji cerkev sv. Lovrenca, tik za njo pa se na desno odcepi označen kolovoz proti zaselku Botač, kjer se bomo po petnajstih kilometrih vrnili v Italijo. Kolovoz do Botača je dolg poltretji kilometer, na tej razdalji se spustimo za približno dvestopetdeset metrov. V zgornjem delu je kolovoz širok in lepo tekoč. Medtem ko je bil zaradi spravila lesa v srednjem delu rahlo načet, mu v spodnjem delu obilne padavine niso prav nič prizanesle. Kot rečeno, zaselek Botač leži na sami državni meji na mestu, kjer mejo prestopi tudi potok Glinščica. Prečkamo potok in ponovno smo na trasi obeh predhodno omenjenih pešpoti - Via Alpina in Alpe Adria Trail. Sledimo oznakam in se čez stopetdest metrov, mimo ostankov starih mlinov, vrnemo na levi breg Glinščice. Končno smo na pešpoti Sentiero 1, ki smo jo tako željno opazovali med vožnjo po opuščeni železniški progi.

Sentiero 1

Sprva se približno stopetdeset metrov vzpenjamo, nakar sledi poldrugi kilometer blagega spusta po široki in čudovito urejeni pešpoti, vse do zavetišča Rifugio Mario Premuda v zaselku Gornji konec (Bagnoli Superiore). Na tem delu poti moramo biti še posebej pozorni in uvidevni do pohodnikov, saj gre za izredno priljubljeno sprehajalno pot. Že po nekaj minutah pripeljemo do razgledišče na mogočni, skoraj štirideset metrov visoki slap Supet. V nadaljevanju se spuščamo pod starodavno cerkvico sv. Marije na Pečah (S. Maria di Siaris), kot romarska cerkev omenjeno že leta 1367. Sledi vožnja nad številnimi tolmuni, ki jih je voda izdolbla v kraška tla, tik pred zaselkom Gornji konec pa se srečamo še z ostanki rimskega vodovoda iz 2.stoletja pr.n.št, ki je z vodo iz soteske Glinščice oskrboval Trst. Ohranjenih je le še nekaj sto metrov nekoč sedemnajst kilometrov dolgega vodovoda. Čisto prehitro pridemo do zavetišča Rifugio Mario Premuda, najnižje ležeče planinske koče v Italiji, od koder nas čaka še približno kilometer dolg spust po asfaltni cesti do izhodišča.

Komentar

Ker si zanimivosti na turi sledijo z vrtoglavo hitrostjo, je predvsem na italijanski strani meje kolesarjenje potisnjeno v drugi plan. Vzpon proti Pesku in spodnji del spusta proti Botaču poskrbita tudi za nekaj kolesarskih užitkov, tehnično ravno prav zahtevnih za začetek sezone. Izjemen uvod v novo sezono!