Dovška Rožca

Izlet na Dovško Rožco, kot ga v Strmih kolesnicah opisuje Paternu, se nam je vedno zdel vreden obiska, a nas je misel na vračanje po isti poti vendarle nekoliko odvračala. Ko smo spoznali, da se je s planine pod Dovško Babo v dolino mogoče spustiti po precej atraktivnejši poti, pa se je že pisalo leto 2022. Takrat so v Gorenjskem glasu zapisali: »... z željo po zaščiti živali v pašnem obdobju smo sprejeli odločitev, da na zgornjem delu makadamske poti proti Dovški Babi poostrimo nadzor in dodatno omejimo dostop vsem osebnim vozilom, ki je sicer v veljavi že nekaj let, ter gorskim kolesarjem, ki posegajo po vrhovih Dovške Babe in z nekontrolirano vožnjo navzdol ogrožajo pohodnike, živino in uničujejo pašnike...«  Julija tistega leta smo zaradi zapore ceste namesto na Dovški Rožci končali na zajetnih dvajset kilometrov oddaljeni Belski planini, v letih ki so sledila, pa smo na Rožco kar malce pozabili.

Mojstrana

Slovenski planinski muzej v Mojstrani (643 mnv) je ena od kontrolnih točk na trasi 6. etape STKP, ki povezuje Aljažev dom v Vratih in Poštarski dom na Vršiču. Poleg tega je tudi izhodiščna točka 4. etape turnokolesarske poti Trans Karavanke med Mojstrano in Korenskim sedlom ter hkrati še končna točka 3.etape te iste turnokolesarske poti, ki se od Valvasorjevega doma pod Stolom spušča do Mojstrane. Kje začeti turo je bilo torej samo po sebi umevno. Parkirišče pri drsališču je sicer za spoznanje cenejše kot tisto pri muzeju, a kaj ko smo to opazili šele ob povratku. Tik pod muzejem je brv, po kateri prečkamo Triglavsko Bistrico. Na drugi strani zavijemo desno. Po nekaj sto metrih se držimo glavne ceste, ki zavije ostro levo proti Radovni. Tu bomo za kratek čas vozili po trasi 5. etape STKP, ki od Aljaževega doma v Vratih vodi proti Planinski koči na Uskovnici.  Nepolnega pol kilometra naprej pridemo do ceste, ki desno zavije proti Radovni, mi pa se držimo levo.  Na naslednjem razcepu se držimo ostro desno  in se spustimo proti drsališču, od koder nadaljujemo proti  glavni cesti Jesenice – Kranjska Gora. Ko prečkamo Savo Dolinko krenemo po glavni cesti levo, a jo že po dobrih dvesto metrih zapustimo. Po ozkem kolovozu se ob potoku Mlinca strmo vzpenjamo mimo teniških igrišč in kampa Kamne, vse do višje ležeče ceste, ki z Dovjega vodi proti Plavškemu Rovtu. Dobrega pol kilometra vzpona z naklonom okoli petnajst odstotkov nam da slutiti, da nam tudi v nadaljevanju ne bo ravno z rožicami postlano.

Razgledna planina

Ko pridemo do ceste, se držimo desno. V nadaljevanju bomo nekaj časa vozili po trasi 3.etape turnokolesarske poti Trans Karavanke  in 2. etape pohodniške poti Juliana Trail. Po nekaj sto metrih pridemo do razcepa, kjer je konec asfalta. Cesta na levo drži proti Planini Mlinca oziroma Erjavčevem Rovtu, mi pa nadaljujemo naravnost v smeri Plavškega Rovta. Približno pol kilometra od razcepa kolesarimo pod Urbasovo skalo,  poldrugi kilometer naprej pa pod precej večjim in bolj znanim plezališčem Blaščeva skala. Po dobrih osmih kilometrih vožnje, na višini nekaj manj kot 1100 metrov, pridemo do neoznačenega razcepa na Ravnah. Tu se poslovimo od turnokolesarske poti Trans Karavanke, zavijemo levo in se začnemo za spoznanje konkretneje vzpenjati. Po poldrugem kilometru se na razcepu držimo ostro desno in ostajamo na bolj zvoženi cesti. Zgolj informativno, od ravnokar omenjenega razcepa do vrha nas čakajo še dobre trije kilometre in pol enakomernega, izredno zahtevnega vzpona z naklonom okoli 15 odtsotkov. Na krajši izravnavi pridemo do zapornice, mimo katere nadaljujemo proti  Lahovem prevalu (1372 mnv), kjer se na levo odcepi markirana Slovenska planinska pot  proti Dovški Babi (1891 mnv). Precej bolj kot sam naklon, nam predvsem na ovinkih preglavice povzroča nesprijeta podlaga. Pod izvirom Starka nadaljujemo proti  ostrem levem ovinku, od koder se nam odpre lep razgled proti Hruškem vrhu (1776 mnv). Od omenjenega ovinka pa do  pastirske koče na Planini Dovška Rožca (1652 mnv) je cesta praktično v celoti betonirana, kar sicer izredno strm vzpon dodobra oljaša.

Proti sedlu Mlinca

Trasa Slovenske planinske poti  se v neposredni bližini koče odcepi desno, proti že omenjenemu Hruškem vrhu in naprej proti Golici ter najvišjemu vrhu Karavank,  2236 metrov visokemu Stolu. Povzpnemo se do razcepa nad kočo. Desna steza vodi proti dvesto metrov višje ležečem vrhu Dovške Babe, mi pa se držimo markirane steze, ki zavije levo v smeri proti Kepi (2139 mnv). Predno nadaljujemo, se velja ozreti proti nasproti ležečim vrhovom Julijcev. Prepoznali smo Veliki  Draški vrh (2240 mnv), Rjavino (2532 mnv), Triglav (2864 mnv), Mali Pihavec (2182 mnv), Stenar (2501 mnv), Škrlatico (2740 mnv), Špik (2473 mnv)... No ja, tudi pogled na greben Karavank proti Stolu ni bil od muh. Ko si napasemo oči na okoliških vrhovih nas čaka čudovita, skoraj kilometer dolga in dobro uhojena steza , ki nas skozi ruševje vodi  preko zahodnega pobočja Dovške Babe. Večinoma po ravnem, šele zadnjih nekaj sto metrov pred sedlom Mlinca se steza, ki poteka tik ob državni meji, konkretneje prevesi navzdol. Še imenitnejši kot sama pot so razgledi na mogočno Kepo. Teh smo deležni praktično na celotni razdalji proti sedlu Mlinca (1581 mnv), ki se nahaja neposredno na državni meji.

Brvogi

Na sedlu se steza razcepi. Pešpot ki se nadaljuje naravnost po državni meji, se strmo vzpenja proti vrhu Lepe Plevelnice (1959 mnv), mi pa se držimo levo in nadaljujemo po označeni stezi proti Kepi. Manj kot kilometer dolg odsek med sedlom in razpotjem pri izviru Koritec (1601 mnv) poteka pretežno skozi gozd in se praktično ves čas komaj zaznavno vzpenja. Kar pa ne pomeni, da bo vožnja na tem delu v pretiran užitek. Kar na nekaj delih bo potrebno sestopiti, bodisi zaradi (pre)izrazitih korenin ali prevelikih kamnov. Kljub temu se urno znajdemo na omenjenem razpotju. Od pešpoti,  ki se proti zahodu nadaljuje proti sedlu Vratce (1895 mnv) in naprej proti Kepi, se tu poslovimo. Predno pa se pričnemo spuščati proti dolini, moramo preplezati leseno ograjo. Do lovske koče na Brvogih (1425 mnv) nas čaka nepoln kilometer dolg, z naskokom najlepši del spusta.  Sicer idilična planina Brvogi je povsem obkrožena z gozdovi, le tik nad kočo se nam odpre pogled proti Kepi, Gubnem (2034 mnv) in Visokem Kurjeku (1973 mnv).

Erjavčev Rovt ali Planina Mlinca

Pot nas praktično po sredini travnika vodi proti gozdu. Še nekaj deset metrov uživamo v vožnji, potem pa se bo kolesarski del poti za večino najverjetneje za nekaj časa zaključil. Da bo del poti med Brvogi in Erjavčevim Rovtom (1105 mnv) tehnično zahteven in ga ne bomo v celoti prekolesarili, nam je bilo jasno že ob prvem pogledu na karto. Plastnice so tu namreč zelo blizu druga drugi, na slabem kilometru poti se je potrebno spustiti za več kot tristo višincev! Da bomo večino časa ob kolesu prehodili, si pa tudi nismo predstavljali. Poleg strmine si tu sledijo še kamniti, izjemno zaprti odseki, ki pa na srečo niso izpostavljeni. Končno se znajdemo na idilični alpski planini, od koder sledi le še kratrek spust do Tromostovja in ceste pri sotočju potokov Mlinca in Žakelj. Čez potoka so nekoč vodile tri brvi, zato je kraj dobil ime po Plečnikovi mojstrovini. Po lepo vzdrževani gozdni cesti se začnemo spuščati v dolino in spotoma uživamo v razgledih na vrhove Julijcev. Na  razcepu čez slab kilometer se držimo spodnje, leve ceste. Desna drži proti Konjskim stanom in naprej proti Slapu na Jerci (1046 mnv). Po dobrih štirih kilometrih udobnega spusta po makadamski cesti, se nad vadbiščem gasilskega društva držimo desno in kolesarimo proti središču vasi Dovje. Spustimo se do glavne ceste Jesenice – Kranjska Gora, spotoma si tik nad cesto ogledamo spomenik dovškemu župniku, domoljubu in skladatelju Jakobu Aljažu. Preostane nam le še prečkanje glavne ceste in malo naprej Save Dolinke ter tistih nekaj sto metrov vožnje do Planinskega muzeja.

Komentar

Odsek med Brvogi in Erjavčevim Rovtom povprečnemu kolesarju ni pisan na kožo. Je pa na srečo kratek in v nobenem pogledu ne pokvari celokupnega vtisa. Ta ostaja močno pozitiven. Vsekakor je vzpon na Dovško Rožco imeniten kolesarski izlet, nisem pa povsem prepričan, ali si ga v kratkem želim ponoviti.