Belska planina

V nedeljo sem se nameraval iz Mojstrane povzpeti na Dovško Rožco in se preko sedla Mlinca, Brvogov in planine Mlinca vrniti v dolino. Pa so me v Planinskem muzeju, kjer sem parkiral avto opozorili, da je za kolesarje obisk Dovške Rožce prepovedan. Naval kolesarjev, predvsem tistih z električnimi kolesi, je bil tako intenziven, da so pastirji sklenili dovoz zapreti že na odcepu ceste proti planini. Ja, tudi to je ena od temnejših plati množične uporabe električnih koles. S pomočjo elektromotorja so točke, ki so bile prej namenjene le najbolj trmastim, postale dostopne širšim množicam. Seveda s tem ne bi bilo nič narobe, a kaj ko se med novopečenimi gorskokolesarskimi navdušenci najde tudi vse več takih, ki ne spoštujejo osnovnih priporočil Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA). Predvsem tistih o (ne)kolesarjenju zunaj urejenih poti. Pa seveda tistih o odnosu kolesarja do pohodnikov in živine na paši.

Slovenski planinski muzej

Kot zanimivost, Slovenski planinski muzej v Mojstrani (643 mnv) je ena od kontrolnih točk na trasi 6. etape STKP, od Aljaževega doma v Vratih do Poštarskega doma na Vršiču. Poleg tega je tudi izhodiščna točka 4. etape turnokolesarske poti Trans Karavanke med Mojstrano in Korenskim sedlom ter hkrati še končna točka 3.etape te iste turnokolesarske poti, ki se od Valvasorjevega doma pod Stolom spušča do Mojstrane. Če ste zbiratelj žigov, jih dobite muzeju, ki je v poletnem času odprt vsak dan med 9. in 17. uro. Pred opisom poti omenim le še to, da je parkiranje v Mojstrani več kot zgledno urejeno. Parkirišč je dovolj, vsa so sicer plačljiva, a po enotni in predvsem dostopni ceni. Plačilo je povsod možno opraviti bodisi s plačilno kartico ali z aplikacijo na prenosnem telefonu.

Sprijaznil sem se, da ta dan z obiskom Dovške Rožce pač ne bo nič in sklenil preizkusiti 3. etapo turnokolesarske poti Trans Karavanke, bolj kot ne brez jasnega cilja. Po tem, ko sem opravil z žigi in spil odlično kavo pred v lokal »Tri Marije« predelano počitniško prikolico, postavljeno na travniku pred muzejem, sem se po Triglavski cesti odpravil proti središču Mojstrane. Pred hostlom Lukna sem zavil desno,  prečkal Triglavsko Bistrico in po Savski cesti nadaljeval proti glavni cesti Jesenice – Kranjska Gora. Tik predno sem zavil levo na glavno cesto, sem prečkal reko Savo.

Gor in dol pod vrhovi Karavank

Po dobrih stotih metrih, tik za tem ko prečkamo potok Mlinca, pred hišami zavijemo desno in z vožnjo nadaljujemo po izredno strmem kolovozu med kampom Kamne na levi in Mlinco na desni strani. Na srečo je vzpona po kolovozu bolj za vzorec in po treh kilometrih od izhodišča pridemo do asfaltne ceste, ki se z Dovjega dviguje proti Planini pod Golico. Od tu nadaljujemo po v uvodu  omenjeni  3. etapi turnokolesarske poti Trans Karavanke. Ko čez približno dvesto metrov pridemo do odcepa za Kepo, je asfalta konec. Z vožnjo nadaljujemo po makadamski cesti naravnost, v smeri Jesenic. Od omenjenega odcepa do planine Na Visokih (1230 mnv) nas čaka pet kilometrov in pol dokaj zahtevnega vzpona, saj se po senčni in lepo vzdrževani cesti  dvignemo za dobrih 450 višincev. Na poti se peljemo pod plezališčem »Bvaščeva skala« in na višini okoli 1080 mnv peljemo mimo levega odcepa proti nesojenemu cilju – Dovški Rožci.  S planine Na Visokih sledi tri kilometre spusta do kmetije Zakamnik, kjer Trans Karavanke trail zavije desno v smeri Plavškega rovta, mi pa se držimo levo v smeri Jeseniške planine. Kolesarimo po precej lepi gozdni cesti, najprej se poldrugi kilometer vzpenjamo, sledi spust pa spet krajši vzpon, vse dokler po štirih kilometrih in pol ne pridemo do točke, kjer našo cesto preseka trasa 9. etape markirane pešpoti Julius Kugy Alpine Trail.

Planina pod Golico

Zavijemo levo  in se po lepo prevozni pešpoti spustimo do Planine pod Golico. Ko pridemo do prvih hiš in asfaltne ceste  se držimo levo, a že po nekaj deset metrih, tik pred mostom čez Črni potok, cesto zapustimo in se po zelo strmem kolovozu dvignemo do višje ležeče ceste. Ko jo dosežemo, krenemo levo v smeri Križovca. Po dvesto metrih je asfalta konec. Nadaljujemo po makadamski cesti, po kateri pozimi poteka sankaška proga Savske jame, za katero skrbi Sankaški klub Jesenice. Po dveh kilometrih in pol dokaj strmega vzpona pridemo do razcepa Savske jame, kjer se držimo desno v smeri Javorniškega rovta. Sledi še en razcep, tudi tu se držimo desno. Leva cesta namreč vodi  do Markljevega rovta oziroma spodnje postaje tovorne žičnice. Ko se končno znajdemo na razcepu Križovec (1222 mnv), se držimo levo v smeri Golice.  Po kilometru zmernega vzpona nas cesta pripelje do planine Pusti rovt. Po tem, ko prevozimo planino nadaljujemo z vožnjo po gozdni cesti. Čez nekaj sto metrov se na desno odcepi neoznačen kolovoz proti Belski planini in Struški, mi pa se držimo boljše leve ceste v smeri sedla Suha. Cesta se s sedla nadaljuje v smeri proti Golici, a se po nekaj sto metrih slepo konča. Sedlo Suha (1435 mnv), se nahaja neposredno na državni meji. Na levo proti Golici s sedla vodita dve pešpoti. Zgornja poteka po grebenu Male Golice, spodnja pa mimo Koče na Golici. Tretja, desna pot, ki vodi  v smeri Stola pa je tista, po kateri krenemo, če želimo priti do Belske planine. Da ne pozabim, del ki sledi poteka po trasi 5. etape »Panoramaweg Südalpen«.

Belska planina

Mimo obeležja NOB po pešpoti zapeljemo v gozd in preplezamo leso. Pot je precej strma, pa tudi podlaga ni najprimernejša, zato je vožnje na tem delu bolj za vzorec. Na srečo se že po nekaj sto metrih znajdemo na odprtem in pred sabo uzremo Ptičji vrh (1550 mnv). Po lepi stezi se čez pašnik povzpnemo do gozdička, ki ga prevozimo bolj kot ne po ravnem. Na drugi strani nadaljujemo z vožnjo po čudoviti stezi ob robu pašnikov, tik ob državni meji. Na avstrijski strani meje lahko občudujemo  krušljiva, strma in prepadna pobočja, medtem ko se na naši strani pašniki precej položneje spuščajo proti dolini. Kako izgleda, ko tu cvetijo narcise, si lahko preberete na spletni strani »Gore-ljudje«.

Seveda je vsega lepega enkrat konec, in ko pešpot na sedlu Kočna zapusti državno mejo ter zavije proti jugu, se začne nesramno strmo dvigovati. Travnato pobočje zamenja ruševje in grmovje, na tem delu je kolo potrebno izmenično potiskati in nositi. Ko preplezamo pašno ograjo, pod seboj uzremo predhodno omenjeni kolovoz, ki se od razcepa za Pustim rovtom vzpenja proti Belski planini. Bolj kot ne vzporedno, le da precej višje, se po označeni pešpoti pod vrhom Korenščice, v  ravni črti počasi vzpenjamo proti Belski planini. Večji del poldrugi kilometer dolgega odseka bi moral biti praktično v celoti prevozen, ko bi le še ostalo kaj moči v nogah.

Belska planina ali Svečica (1682 mnv) se nahaja zahodno od najvišjega vrha Struške na njenih južnih pobočjih. V poletnem času je na planini odprta pastirska koča, kjer si lahko privoščite okrepčilo. Medtem, ko sem užival v hladni pijači in mi je pogled uhajal proti Kamnitniku, Malem vrhu ter Vajnežu, je v glavi že zorela ideja za naslednji izlet. Za povrhu mi je izvedljivost vzpona na Vajnež potrdil tudi oskrbnik koče.

V dolino brez eksperimentiranja

Po dolgem in na trenutke napornem vzponu, se mi misel na enostaven spust po cesti ni zdela prav nič bogokletna. Pod kočo se po mestoma precej gruščastem kolovozu spustimo proti Pustem rovtu, od koder s spustom nadaljujemo do razcepa Križovec. Tu se držimo levo proti Javorniškem Rovtu. Malo pred domom Pristava se začne asfalt. Ker je dom znan po izvrstni domači hrani, do Mojstrane pa me je čakala še razmeroma dolga pot, je bil postanek v domu precej logična izbira. Nadaljevanje spusta po glavni cesti mine kot bi trenil. Tik pred Slovenskim Javornikom se držimo desno in kolesarimo mimo obrata jeseniške železarne. Nadaljujemo po Cesti Toneta Tomšiča, ki nas v neposredni bližini gimnaziji pripelje do glavne ceste. Ko prevozimo Jesenice, tik za odcepom proti carinsko-špedicijskem platoju, zapeljemo desno na kolovoz proti Hrušici. Ko prevozimo Hrušico in pridemo do spomenika NOB,  je asfalta konec. Sledi krajši vzpon. Tik predno prikolesarimo nad avtocestni predor Karavanke, zapustimo makadamsko cesto in se začnemo spuščati proti dolini. Od tu nadaljujemo po trasi nekdanje železniške proge Jesenice - Trbiž, ki je bila v uporabi med leti 1870 in 1966. Sledi lagodna vožnja ob levem bregu Save dolinke. Ko v Mojstrani pripeljemo do brvi, prečkamo reko in vozimo skozi park Triglavski gaj, se ponovno znajdemo na trasi 6. etape STKP, od Aljaževega doma v Vratih do Poštarskega doma na Vršiču. Sledimo oznakam, ki nas pripeljejo do izhodišča pri Slovenskem planinskem muzeju.

Komentar

»Vaškim stražam« na Dovški Rožci se gre zahvaliti za ta naporen, a zanimiv izlet. Seznanil sem se s 3. etapo turnokolesarske poti Trans Karavanke, užival na spustu proti Planini pod Golico, epsko bolj kot ne prepešačil »Panoramaweg Südalpen« med sedlom Suha in Belsko planino, užival v razgledih, dobil dodaten navdih za turo na Vajnež in še bi lahko našteval.  Izlet na Dovško Rožco pa sem le prestavil na čas izven pašne sezone.