Zrmanja

Med zbiranjem koristnih podatkov za kolesarjenje po južnem Velebitu, sem na spletni strani Zadar Magic naletel na krožno pot, katere del vodi nad sotesko reke Zrmanje. Sicer precej skopo slikovno gradivo, ki ga stran ponuja, je bilo dovolj močan razlog za obisk.

Še kako prav mi je prišla topografska karta SMAND 1:30.000 (Južni Velebit III, oziroma 18b). Tudi na to pot se brez pametnega telefona in naložene gps sledi, ni priporočljivo odpravljati. Oznake so izredno slabe, praktično jih ni. Predlagano izhodišče je v Muškovcih, do katerih pridemo, če glavno cesto Zadar – Gračac zapustimo tik za Zatonom Obrovačkom in se spustimo proti RHE Velebit in naprej proti avtokampu v Muškovcih. Parkirnih mest je več kot dovolj.

»Manastir Krupa«

Krenemo po ozkem asfaltu mimo gostišča in zavijemo levo ter navkreber, mimo nečesa, kar bežno spominja na mehanično delavnico. Tu je asfalta konec in začne se vzpon po precej grobem kolovozu, med nizkim grmičevjem . Pot večino časa vodi pod daljnovodi. Po približno devetih kilometrih bolj kot ne dolgočasnega vzpona pridemo do zaselka Golubići, kjer se začne asfalt. V Golubićih sem imel občutek, da se ljudje raje obrnejo vstran, kot da bi pozdravili. Bistveno bolj so gostoljubne koze in ovce.

Po kratkem spustu se znajdemo na širši asfaltni cesti, ki vodi proti Samostanu Krupa. Tu krenemo na desno. Po slabem kilometru vzpona pridemo do najvišje točke ture (395m), od koder je nor razgled na kanjon Krnjeza. Ko zadostimo očem, nadaljujemo s slabimi petimi kilometri spusta do samostana Krupa. Da gre za pravoslavni srbski samostan, so mi dali misliti nagrobni kamni, izklesani v cirilici. Več o zgodovini samostana iz 14. stoletja na povezavi...

Prečkamo reko Krupo preko umetelno izdelanega kamnitega mosta in se po asfaltni cesti vzpenjamo naprej. Pot nas vodi tik pod vrhom vzpetine Trebačnik , ki razmejuje dolino Krupe od doline Zrmanje.

Sledi krajši spust proti dolini Zrmanje, natančneje do zaselka Nadvoda in naprej do Kaštela Žegarskog. Tudi na kaštelskem pokopališču je večina nagrobnih kamnov izpisanih v cirilici. Po popisu iz leta 1990 je tu živelo 480 prebivalcev, 475 Srbov in 5 Hrvatov. Med leti 1990 in 1995, je Kaštel Žegarski pripadal republiki Srbska Krajina. Tik pred središčem Kaštela, zapustimo glavno cesto in krenemo desno, proti izhodiščnemu mestu za rafting (Riva Rafting Centar).

Bogu za hrbtom

Pot nadaljujemo mimo omenjenega »centra« in naprej po cesti, ki je verjetno že stoletja ni nihče uporabljal. Počasi se vzpenja proti glavni cesti. O njeni neuporabi priča poraščenost in nemogoča podlaga, o njenem nekdanjem pomenu pa imenitno utrjeni robovi. Kakor koli, ko pridemo do glavne ceste jo prečkamo, da bi naredili dodaten »krog« po zaselkih Babići, Milići in Bogatnik. Sodelavec bi te kraje sočno opisal z nazivom (naj mi bo oproščeno )»pripizdina«! Kljub uporabi navigacije sem se nekajkrat izgubil (daleč se tu na srečo ne da) in prišel do hiše, kjer me je ogovoril prijazen, petinosemdeset letni gospod, neskončno vesel, da je nekdo prišel (verjetno po več letih) na njegovo dvorišče. Prosil me je, da ga slikam in objavim kje živi, kako država ne naredi nič in je do njega moč priti le peš (in s kolesom).

Končno sem, z občutki tesnobe, le našel ozko, s trnjem preraščeno pot, ki me je pripeljala nazaj do ceste. Še zdaj ne vem, kaj je avtor hotel povedati z »dodatkom« teh dveh kilometrov.

Povratek

Sledil je dober kilometer vožnje po glavni cesti, ki pa jo tik pred ostrim ovinkom zapustimo v smeri Sekulići, Donji Bilišani in Berberi. Po dobrih treh kilometrih kršaste podlage pridemo do točke, od koder se prvič in zadnjič ponuja razgled na kanjon Zrmanje. Pogled, kakršnega sem pričakoval celo pot, pa ga ni in ni bilo od nikoder. Da ne bo pomote, razgled sem odkril bolj kot ne iz obupa. Oznak ni, zahvaliti se imam zgolj intuiciji, da bi se s te točke dalo videti v dolino. Čudovito!

Ko sem se nagledal reke in raftov, so me čakali še štirje kilometri lahkotnega spusta po ozki asfaltni cesti do zaselka Berberi in preko kovinskega mosta do avtokampa v Muškovcih.

Komentar

Kratka tura, od katere sem očitno preveč pričakoval. In bil sprva razočaran. Ko pa sem prespal, mi je nasproti prišla misel, da niso vedno nujni »živalski« višinci, divji spusti in neprestani razgledi, da bi bila tura čisto soliden izlet. Če ste na teh koncih, toplo priporočam. Razgled na kanjon Krnjeza, samostan v Krupi, vasi v slogu prizorov iz filma Odrešitev, pogled na kanjon z mesta Gazin Kuk in ne nazadnje, čudovito izhodišče v Muškovcih s prelepimi slapovi. In hladnim pivom.