Zelenica in Ljubelj

Avto sem pustil kar ob glavni cesti, malo naprej od Most v smeri proti Jesenicam. Saj ne, da bi bilo s tem karkoli narobe, ampak precej bolj elegantno bi ga bilo pustiti na prostornem parkirišču rekreacijakega parka Završnica, ob istoimenskem akumulacijskem jezeru. A kaj, ko sem zanj zvedel šele, ko sem se mimo peljal s kolesom.

Vzpon

Z glavne ceste sem zavil nazaj proti Mostam (567m) in se kar takoj »zaletel« v smerokaze, ki so od tod naprej precej na gosto posejani in ne dopuščajo nobene možnosti, da bi nenamenoma skrenili z začrtane poti. Že po dveh kilometrih pridemo do omenjenega akumulacijskega jezera HE Završnica, okoli katerega se razprostira lepo urejen rekreacijski park. Malo naprej je asfalta konec in položen vzpon nadaljujemo po lepi makadamski cesti mimo male hidroelektrarne Žingarica. Malo za odcepom za Titovo vas se klanec začne bolj strmo vzpenjati, na kar nas prijazno opozori tabla z napisom »prva prestava«.

...Titova vas je bil partizanski tabor pod Smokuškim vrhom, ki je partizanskim enotam konec leta 1944 nudil zavetje pred nemškim okupatorjem in prispeval pomemben delež k uničevanju železniških povezav med rajhom in okupiranim slovenskim ozemljem. Glede na to, da je vas stala tako rekoč pred nosom nemških postojank, ki so imele svoja oporišča v Žirovnici, na Bledu, Koroški Beli, Javorniku, Jesenicah, Lescah, Radovljici, Brezjah, Poljčah in Begunjah, je bila njena življenjska doba za tisti čas in partizanski način bojevanja zelo dolga, kar dobra dva meseca. Titova vas je bila izjemna v tistem času in prostoru, ki je obsegal področje od Karavank v okolici Stola na levem bregu Save do Krvavca...

Kljub vročemu julijskemu dnevu, so bile temperature v dolini Završnice več kot znosne. Po približno osmih kilometrih vožnje pridemo do Tinčkove koče (1070m), ali kot sta povedali oskrbnici Doma pri izviru Završnice, do »jagrskih bajt«. Tu se vožnja navkreber bolj kot ne konča. Cesta se namreč v obliki gruščastega kolovoza začne zelo strmo dvigovati proti Smokuški planini in naprej do Mrzlega studenca, oziroma Doma pri izviru Završnice (1425m). Od približno dveh kilometrov ekstremno strmega vzpona, sem prevozil morda nekaj sto metrov. Takoj ko pridemo iz gozda na Smokuško planino, se nam odprejo čudoviti razgledi po okoliških gorah, na desni na vrhove Begunjščice, na levi pa gorovje nad Zelenico. Največ pozornosti si vsekakor zasluži vrh, imenovan Palec.

Proti Zelenici

Pot od Doma pri izviru Završnice proti Zelenici je veliko prijaznejša in kar se razgledov tiče ena najlepših doslej. Dober poldrugi kilometer ne prehudega vzpona do doma na Zelenici (1536m) poteka po mehkem, travnatem kolovozu, vmes je celo nekaj spusta, ko se s sedla spustimo do spodnje postaje smučarske vlečnice Plana. Ko prispemo do Doma na Zelenici, smo dosegli najvišjo točko opisane ture.

Spust in ponoven vzpon do Ljubelja

Spust poteka po servisni »cesti« bivšega smučišča. Smučarske korenine na Zelenici segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Zelenica je bilo eno najhitreje in najlažje dostopnih smučišč v Sloveniji, zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo sila priljubljeno. Po daljšem životarjenju in večih poskusih oživitve smučišča, sta se leta 2012 žičnici Zelenica 1 in Zelenica 2, znani po svoji polžji vožnji, za katero si do vrha Zelenice potreboval več kot 15 minut, dokončno zaustavili.

Po besedah osebja doma obstaja za spust do mejnega prehoda tudi v kolesarsko stezo preurejena pešpot. To si privoščim kdaj drugič, sem si dejal in se spustil po ostrem kamenju proti mejnemu prehodu Ljubelj. Cesta, razen na trenutke, ni pretirano strma. Je pa, kot rečeno, podlaga na zgornjem delu prava nočna mora. Še bolj kot za kolesarja za gume. Do mejnega prehoda (1058m) sem se »privlekel« z dvakrat presekano zračnico.

Tik pred tunelom, na desni strani so lesena vrata. Ker niso zaklenjena se z lahkoto znajdemo na drugi strani, na čudovito urejeni, široki makadamski cesti. Ta vodi do nekdanjega mejnega prehoda na prelazu Ljubelj. Cesta, ki se precej strmo vzpenja, nas najprej vodi skozi gozd, nato pa preide na občasno precej razgledna pobočja, s katerih se nam odpre lep razgled na bližnjo Košutico (Babo) in Veliki vrh. Vzpon je resda strm, a prevozen brez težav, saj je cesta zaprta za promet in zato naravnost »speglana«. Po nekaj serpentinah še zadnjič zavijemo ostro v levo in po dobrih dveh kilometrih in premaganih tristo dvanajstih višincih, prispemo do Koče na Ljubelju (1369m).

Nazaj proti avtu

Do mejnega prehoda ni druge kot po isti poti. Po glavni cesti se spustimo proti dolini. Po prevoženi drugi serpentini, tik za taboriščem Mathausen, zavijemo desno, na slabšo makadamsko cesto. Peljemo mimo hiš in se znajdemo na kamnitem kolovozu. Malo niže kolovoz dobi podobo makadamske ceste. Po poldrugem kilometeru vožnje preko nadvoza prečkamo glavno cesto, od tu pa je le še slabe tri kilometre do Podljubelja. V Podljubelju ne zavijemo na glavno cesto, ampak se po vzporedni regionalni cesti peljemo do starega jedra Tržiča in naprej do Bistrice. Pred bencinsko črpalko krenemo levo proti Begunjam. Sledijo trije kilometri vzpona do Hudega grabna. Zaradi vročega popoldanskega sonca in razbeljenega asfalta definitivno najbolj zoprn del naše ture. Od tu do Begunj je precej laže, saj se dobrih sedem kilometrov rahlo spuščamo. Iz Begunj do avtomobila pa le še ravnina čez precej naseljeno območje. Vasi Rodine, Smokuč, Doslovče, Breznica, Selo pri Žirovnici, Žirovnica in Moste se praktično držijo druga druge.

Komentar

Dva kilometra bolj kot ne porivanja kolesa od Tinčkovega doma do Koče pri izviru Završnice, na trenutke mučen vzpon na povratku iz Tržiča do Hudega grabna, krpanje zračnic na Ljubelju – vse to ni bilo nič v primerjavi s petimi kilometri raja med Smokuško planino in Ljubeljem. Čudovito!