Zahomška planina

Tako kot pri vzponu na Višarje, sem si za izhodišče tudi pri opisani turi izbral Žabnice (820m). Parkirišče pod avtocestnim nadvozom je bilo že zjutraj polno, na soncu pa je prostora vedno dovolj. Zapeljemo nazaj proti vasi, v križišču z glavno cesto Via Alpi Giulie zavijemo levo (kolesarska cesta, ki gre blago desno, gre v smeri proti Sella Bartolo), vozimo po Via Valcanale, peljemo mimo »Tante Mitzi Caffe«, v naslednjem križišču se držimo desno -Via Monte Nero. Ko zagledamo cerkev zavijemo desno in navkreber. Na naslednjem križišču zavijemo levo (oznaka za M.te Acomizza oz. Zahomška planina). Od tu naprej je pot vseskozi odlično označena kot pot 508.

S kolesom na ramenih

Asfalta je kmalu konec. Čez nekaj sto metrov pridemo do razcepa. Oznake so odlične, pot 508 gre desno, direktno proti Zahomški planini. Jaz sem zavil po levi poti (506) proti kmetiji Gačman. Sprva je bila gozdna cesta sicer strma, a kljub temu lepo prevozna, čaz dobra dva kilometra od razcepa pa je enostavno ni več. Od tu naprej se pot 306 prelevi v strmo pešpot, kjer je kolo treba nesti. Na približno enem kilometru se dvignemo za 250 višinskih metrov. Ta del je precej neprijeten, še posebej če veš, da bi lahko do iste točke prevozil iz Ukev (Ugovizza) po asfaltni cesti. Kakorkoli, končno sem le prispel do gozdne jase, kjer se začne sprva travnat, kasneje pa peščen kolovoz do turistične kmetije Gačman (1286m). Tu se ni treba mučiti z nemščino, angleščino ali italijanščino, saj domači govorijo slovensko. Po kratkem posvetu sem doumel, da ni druge poti, kot da se spustim v dolino, če hočem nadaljevati proti Zahomški planini po cesti. Vsi krvavo prigarani višinci so šli v trenutku v nič. Ko prispemo do Ukevskega potoka in ob njem ležeče glavne ceste, moramo biti pozorni. Če bi šel čez most in desno po glavni cesti, bi prišel do Riffugio Nordio Deffar in sedla Lom, kar pa ni bil moj cilj. Tik pred mostom je treba pod izredno ostrim kotom zaviti na ozko asfaltno cesto. Tu je sicer znak za prepovedan promet, ki pa v teh krajih očitno pomeni nekaj kot »dovoljeno za lokalni dovoz«. Sledi dobrih šest kilometrov konstantnega vzpona po čudoviti alpski cesti do Rotunde (1603m), kjer se cesta konča. Nad parkiriščem je kapelica svetega Hubertusa, predvsem pa so od tu čudoviti razgledi na Ojsternik in okoliške hribe. Po dobrih dveh kilometrih ne prestrmega kolovoza pridemo na prvi cilj - Zahomško planino (1712m). Na planoti je nekaj bunkarjev iz prve svetovne vojne, malo niže pa je velika zapuščena in razpadajoča vojašnica. Preden sem se odpravil po avstrijski strani proti sedlu Bartolo in naprej proti Gorjanski planini, sem po pešpoti obvozil vrh Zahomec (Monte Acomizza), preko katerega poteka italjansko - avstrijska meja.

Proti Gorjanski planini

Sledilo je šest kilometrov spusta po mestoma precej gruščasti, na nekaterih delih kljub koncu meseca maja še vedo zasneženi cesti, do sedla Bartolo (1173m). Od tu se je mogoče po idilični cesti spustiti v Žabnice, jaz pa sem pot nadaljeval v smeri Gorjanske planine (Goriacher Alm). Sledilo je (zopet) šest kilometrov precej mukotrpnega in monotonega vzpona po sicer lepi gozdni cesti. Utrujenost je pač terjala svoj davek. Brž pa, ko sem zapeljal iz gozda na razgledno planoto, so bile muke v hipu pozabljene. Po planoti na Gorjanski planini (1644m) so razmetane gorske kmetije (zdaj verjetno vikendi), na sredini pa stoji velik zvon. Razgledi od tu so veličastni, v pravem pomenu besede. Na severovzhodu Dobrač, na jugu Julijske Alpe ... Poezija!

Spust

Malo pod vrhom prevozimo nevidno mejo in se začnemo spuščati proti Trbižu. Le malo pod vrhom se kolovoz razcepi. Levo v dolino (Coccau ali po naše Kokovo) gre pot 510, ki na začetku izgleda precej gruščasta. Izbral sem»mehkejšo« verzijo, na karti "Tabacco" (Carta Topografica per escursionisti, Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano, št. 19), označeno kot 510/403. Ta gre sprva bolj kot ne »po ravnem«, vzporedno z državno mejo in je v večji meri poraščena z zelo kratko travo. Vsaka lepa stvar pa ne traja prav dolgo, tudi vožnje po Wimbeldonu je kmalu konec. Po približno treh kilometrih, na katerih je treba premagati še nekaj manjših klancev, se pot strmo prevesi v dolino. Stvar sploh ne bi bila tako slaba, če se tudi podlaga ne bi drastično spremenila. Na dobrem kilometru se po hudo gruščasti poti spustimo dvesto višinskih metrov niže, do sedla Sella Canton (1413m). Na sedlu je spet en ogromen zvon, še veliko večji vtis pa je name naredil bledi Kristus na razpelu, v skoraj naravni velikosti. Odrešenik, dobesedno! Od tu gre kolovoz na levo proti Kokovem, pešpot desno proti dolini Val Bartolo, kolovoz označen kot trasa 510 pa se nadaljuje naravnost. Spet v hrib, jebemti! Na srečo manj kot sto višincev, tu pa je vzponov brezpogojno konec. Sledi sproščujoč spust, nepolnih peti kilometrov po precej gladkem kolovozu, preko sedla Sella Borgo vse do Trbiža. Ko pridemo do asfalta se držimo blago desno. Peljemo mimo športnega centra, se spustimo na kolesarsko stezo in na preostalih treh kilometrih do avtomobila uživamo pod vtisom norega dne.

Komentar

Lepote narave so naravna danost, in v tem delu Evrope stvarnik res ni skoparil. Tolažimo se lahko tudi, da imajo Italijani prijaznost položeno v zibelko. Ampak, kje lahko iščemo razloge za to, da imajo tako izredno uporabno označene tudi najbolj odmaknjene poti? V stereotipih, ki jih pridni in urejeni kot smo, tako veselo lepimo vsem naokoli prav gotovo ne. Močno dvomim, da bi opisana tura lahko koga pustila ravnodušnega.