Wöllaner Nock

Zaradi številnih prepovedi, s katerimi smo se v preteklosti med kolesarjenjem po  Avstriji srečevali, smo se kolesarskim podvigom na ozemlju severne sosede začeli izogibati. Ko so pred štirimi leti v smučarskem središču Bad Kleinkirchheim zgradili najdaljšo kolesarsko stezo v Evropi imenovano Flow Country Trail pa smo se zaobljubili, da jo nekega dne kljub vsemu preizkusimo. In prišel je dan!

Priprave

Seveda do izhodišča steze na zgornji postaji žičnice Kaiserburg nismo nameravali s kabinsko žičnico. Prvotno smo vzpon proti Kaiserburgu načrtovali z vzhodne strani, mimo najvišje ležečega koroškega golf igrišča Golfclub Bad Kleinkirchheim-Kaiserburg. Kot »civilizirani in lepo vzgojeni sosedje« smo v izogib nevšečnostim legitimnost svojih namenov predhodno preverili pri lokalni turistični organizaciji MBN Tourismusmanagement GmbH. Še isti dan smo prejeli prijazen odgovor, da raje vidijo če se za vzpon poslužimo ene od številnih legalnih kolesarskih poti na zahodni strani nad jezerom Feld am See ali pa uradne dostopne poti Rossalmhütte Climb in v nadaljevanju Kaiserburg Climb. Poleg odgovora so nam posredovali še cel kup koristnih povezav in prav ignorantsko bi bilo, če bi vztrajali pri prvotni zamisli. Sploh zato, ker obstaja toliko (verjetno zanimivejših) legalnih alternativ. Mimogrede, prav nam je prišla tudi Kompass Karte 063, Bad Kleinkirchheim 1:25.000, na kateri so označene vse uradne kolesarske poti.

Feldpannalm

Avto smo pustili na parkirišču pred termalnim kopališčem Römerbad in se pretežno po glavni cesti spustili proti predelu Bach. Nasproti kopališča St. Kathrein smo zapustili glavno cesto in zavili levo na traso kolesarskih poti Nockbike 8, 10 in 11. Takoj za tem, ko prečkamo potok Twengbach se držimo desno in kolesarimo po sprehajalni poti. Približno kilometer naprej sledimo oznakam, zavijemo levo in nadaljujemo po stezi, ki se po nekaj sto metrih razširi v kolovoz. Ne povzpnemo se niti za sto višincev, že se začnemo spuščati proti zaselku Obertweng. Tik nad vasjo pridemo do asfaltne ceste, kjer se držimo trase Nockbike 8. Levo in navkreber torej, medtem ko se  trasi Nocbike 10 in 11 spuščata proti jezeru Feldsee. Sprva se dober kilometer vzpenjamo skozi gozd, takoj pa ko pridemo na plano, že lahko uživamo v pogledih na omenjeno jezero in  gorski masiv Mirnock (2110 mnv) na nasprotni strani doline. Le malo višje v daljavi uzremo še eno jezero - Afritzer See. Po poltretjem kilometru ceste je asfalta konec. Slabša gozdna cesta se nadaljuje ostro levo proti vrhu Kolmnock, mi pa nadaljujemo po kolovozu naravnost, v smeri planine Feldpannalm (1520 mnv). Po dobrem kilometru vzpona pridemo do hudourniškega potoka Feldpannbach in razpotja, kjer se na desno proti dolini strmo spusti kombinirana pohodniško-kolesarska steza Nockbike T20. Nadaljujemo naravnost in se  strmo vzpenjamo, vseskozi ob brzicah potoka Feldpannbach. Ob poti se vseskozi srečujemo z oznakami, ki nas usmerjajo proti Feldpannalm Runde, eni najbolj priljubljenih pohodniških poti v biosfernem rezervatu Nockberge. Feldpannalm Runde vodi od postaje Kaiserburg čez Wöllaner Nock do planine Feldpannalm in ob potoku Feldpannbach nazaj do Kaiserburga. Po dveh kilometrih in pol odkar smo zapustili asfaltno cesto, prispemo do izravnave in mosta, preko katerega prečkamo Feldpannbach in in se spustimo do široke makadamske ceste, ki se z mesteca Feld am See vzpenja proti planini Feldpannalm. Krenemo levo in že po nekaj sto metrih prikolesarimo do slikovite planine.

Kaiserburg

Še predno prikolesarimo do koče Ledererhütte, zavijemo levo v smeri koče Maibrunnhütte oziroma zgornji postaji žičnice Maibrunnbahn (1760 mnv). Čakata nas dobra dva in pol kilometra več kot deset odstotnega klanca. Tik pod zgornjo postajo prečkamo  traso kolesarske steze Flow Country Trail, tiste zaradi katere smo v bistvu sploh prišli na te konce. Vzpona pa še zdaleč ni konec. Na drugi strani steze se začne kolesarska pot Nockbike 8 izredno strmo vzpenjati preko smučišča, ves čas vzporedno z vlečnico Stohsacklift II. Podatek, da moramo na dobrih tristo metrih premagati skoraj sto višincev je dovolj zgovoren.  Je pa to edini del poti, ki smo ga ob kolesu prepešačili. Povzpnemo se do akumulacijskega jezera Strohsack (1910 mnv), tik nad zgornjo postajo sedežnice Strohsackbahn. Dober kilometer ki sledi do koče Rossalmhütte (1915 mnv), se tik pod grebenom blago spuščamo, ves čas vzporedno s stezo Flow Country Trail. Par sto metrov naprej pridemo do razcepa, od koder se strm kolovoz po grebenu vzpenja do zgornje postaje kabinske žičnice Kaiserburgbahn, tik pod vrhom Kaiserburg (2055 mnv). Ker nas naklon kolovoza ni ravno navdajal z optimizmom, smo nadaljevali po uradni kolesarski trasi, naredili še en ovinek in se brez pretiranega napora znašli na cilju. Bolje rečeno skoraj na cilju, saj smo se pred zasluženim počitkom povzpeli še do vrha Wöllaner Nock (2145 mnv). Glede na dejstvo, da gre le za dodaten kilometer, oziroma sto višincev bi bil greh, če z vzponom ne bi nadaljevali. S prostranega vrha z obveznim križem, se nam namreč odprejo čudoviti razgledi na Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe, Karnijske in Ziljske Alpe, Krške Alpe in Visoke Ture.

Flow Country Trail

Po isti poti smo se vrnili do zgornje postaje kabinske žičnice, oziroma  izhodišča tako težko pričakovanega spusta po najdaljši kolesarski stezi v Evropi, kot to trdijo Avstrijci. Neučakani si nismo privoščili daljšega počitka. Le ščitnike smo si nadeli na kolena in se praktično isti hip spustili po prvih serpentinah. Spust je vsak doživljal po svoje, nesporno pa je, da smo vsi neizmerno uživali. Več kot petnajstkilometrski spust s povprečnim naklonom osem odstotkov se sliši neskončno, v resnici pa mine kot bi trenil. Skozi gozdove in pašnike, preko neštetih serperntin se spustimo za več kot devetsto višincev.  Peščena podlaga je izredno dobro utrjena, premišljen drenažni sistem meteorni vodi ne daje niti najmanjše možnosti za izpiranje. Priložnosti za prehitevanje je dovolj, tako da lahko stezo povsem varno uporabljajo tako začetniki kot vrhunsko pripravljeni spustaši. Ob poti je tudi nekaj planinskih koč in počivališč, kjer si kolesarji lahko oddahnejo ter si privoščijo osvežitev. Brez daljših postankov smo se takorekoč v hipu znašli na spodnji postaji kabinske žičnice. Parkirišče je bilo tu, za razliko od našega pred termalnim kopališčem Römerbad, popolnjeno do zadnjega kotička. Ne glede na ogromno število kolesarjev, na  kolesarski stezi ni bilo prav nobene gneče. Šele ko smo se peljali mimo žičniške blagajne smo dojeli, da je vsak izmed nas prihranil 36 evrov. Toliko namreč stane enkratna vožnja s kabinsko žičnico. Z doplačilom osmih evrov se lahko neomejeno voziš štiri ure, to pa se sliši že precej bolj razumno.

Komentar

Ne vem kako Bad Kleinkirchheim izgleda pozimi, saj sem nazadnje tu smučal pred skoraj tridesetimi leti. Da pa kraj dobesedno diha s kolesarstvom, smo se tokrat prepričali na lastne oči. Po res izjemni kolesarski izkušnji, smo si privoščili še osvežujoče kopanje v bližnjem jezeru Feldsee. Popoln dan, skratka.