Vremščica

Za vzpon na Vremščico smo si kot izhodišče izbrali Matavun (402m). Avtocesto zapustimo na izvozu za Divačo. Ko pridemo do krožišča, sledimo oznakam za Škocjanske jame. Kljub temu, da je bila epidemija Corona virusa v zadnjih izdihljajih, je na sončno sobotno jutro prostorno parkirišče pred vhodom v Park Škocjanske jame samevalo.

Slikovit začetek

S parkirišča se spustimo do glavne ceste, zavijemo na desno proti Divači, a že po nekaj metrih cesto zapustimo in zapeljemo na ozko, neoznačeno makadamsko cesto. Čez približno dvesto metrov zavijemo desno, na markiran kolovoz. Pri čebelnjaku zapustimo Učno pot Škocjan in krenemo po markirani pešpoti proti Gradišču. Ko pridemo do asfalta, ki obkroža zaselek Gradišče, zavijemo desno. Peljemo mimo cerkve Sv. Helene. Mimogrede, freske v tej cerkvi so delo istega avtorja kot znamenita freska mrtvaški ples v cerkvi Svete Trojice v Hrastovljah. Približno sto metrov naprej zavijemo desno, na makadamsko cesto proti letališču Divača.

Prečkamo asfaltno cesto Divača – Famlje in peljemo mimo letališke stavbe. Ko prevozimo pristajalni stezi, se držimo markiranega kolovoza na levo. Preko prostranih  travnikov Ležeškega Gabrka sledimo markacijam, ki nas pripeljejo do podhoda pod železniško progo. Podhod je visok ravno toliko, da se s kolesom lahko priplazimo na drugo stran, kjer nadaljujemo po označeni pešpoti. Nekaj sto metrov naprej pridemo do gozdne ceste. Smerokaz na desno kaže dve uri do Vremščice, mi pa zavijemo levo v smeri Senožeč. Na razpotju nekaj sto metrov naprej zavijemo ostro desno. Ko pridemo do stare glavne ceste med Ljubljano in Koprom, zavijemo po kolovozu desno. Že čez nekaj deset metrov kolovoz zapustimo in krenemo po markirani pešpoti pod daljnovodom. Ker ta del poti ni ravno »velodrom«, je morda primerneje nadaljevati kar po glavni cesti, ki jo čez slabih petsto metrov zapustimo. Zavijemo na makadamsko cesto ostro desno.

Vzpon

Po makadamu nadaljujemo mimo Centra za sonaravno rekultiviranje Vremščica, kjer med drugim pridelujejo ovčji sir. Bolj kot ovce, so mi v oči padli čudoviti primerki krškopoljcev, a kaj ko še ni bil čas za kosilo. Na križišču za farmo se držimo levo, v smeri proti Senožečam. Že čez nekaj deset metrov zavijemo na označeno gozdno cesto desno in navkreber. Tu začnemo z vzponom na Vremščico. Ne pretirano strma cesta nas sprva poldrugi kilometer dolgočasno vodi skozi gozd, ko pa pridemo na širna travnata pobočja se začne pravljica. Uživajoč v razgledih proti dolini, pa na sever proti Nanosu prikolesarimo do ozkega pasu gozda, kjer je manjše parkirišče. Na razpotju nadaljujemo bodisi po slabšem kolovozu desno, ali pa po cesti naravnost.  Tudi po cesti levo je možno priti do vrha Vremščice, le da se v tem primeru najprej spustimo do okrepčevalnice in od tam nadaljujemo proti razpotju Mala Vremščica. Odločil sem se za cesto naravnost, čez približno tristo metrov zavil desno in se pridružil prej omenjenemu kolovozu. Ne prestrm kolovoz nas po razglednem grebenu pripelje do razpotja na višini 880m. Na desno v dolino vodita Magajnova pot in markirana pešpot do Škocjanskih jam. Držimo se boljšega kolovoza, ki se vzpenja  na Bukov vrh  (932m). Od tu se komaj opazno spustimo, čaka nas le še ciljni vzpon. Tik pod vrhom Vremščice (1027m) je strmina prehuda in kolo je nekaj deset metrov treba potiskati. Na vrhu je kamnit steber s skrinjico, vpisno knjigo in žigom.

Spust

Spust nadaljujemo po grebenu. Čez približno petsto metrov pridemo do ozkega pasu gozda kjer stoji cerkev Svetega Urbana, zaščitnika pastirjev. Pod cerkvijo nadaljujemo po neporaslem grebenu. Pešpot je le mestoma gruščasta, ne pretirano strma in lepo prevozna. Ko pridemo do gozda nas čakata še dva kilometra spusta po označeni pešpoti (smer Košana). Na nekaj mestih sem sicer sestopil, večina poti pa je lepo tekoča. Za bolj vešče je gotovo v celoti prevozna. Ker je tu po navadi precej pohodnikov, tudi takih z manjšimi otroki, velja biti pazljiv in obziren. Pešpot nas pripelje do razpotja Košanska dolina in asfaltne ceste proti Košani. Da tura ne bi bila prekratka, sem sklenil dodati nekaj kilometrov.

Namesto proti Košani torej krenemo levo, v smeri Volče. Prevozimo vas in se začnemo vzpenjati po markiranem, sprva precej strmem kolovozu. Zaradi nesprijete podlage je le s težavo prevozen. Ko se za silo izravna tudi podlaga postane znosnejša. V Ježinovcih, po dobrih petih kilometrih gozdnega »dodatka« pridemo do glavne ceste. Zavijemo desno, proti Divači a že čez približno sto metrih cesto zapustimo in krenemo levo proti Košani oziroma Čepnem. Na poti proti Čepnem peljemo mimo železniške postaje Košana. Ko prevozimo vas Čepno nadaljujemo po ozki makadamski cesti, ki nas pripelje do ceste Goriče – Kal. Krenemo levo. Po široki, povsem neprometni asfaltni cesti vozimo po gozdu v smeri Divače. Po dobrih treh kilometrih od mesta, kjer smo prišli na asfaltno cesto, velja biti posebej pozoren. Ostro na levo se od glavne ceste odcepi neoznačena gozdna cesta, po kateri se spustimo v dolino. Čez približno tisoč osemsto metrov pridemo do razcepa štirih gozdnih cest. In dodatnega kolovoza za povrhu. Na tem mestu se zopet srečamo z oznakami za Magajnovo pot. Zavijemo ostro levo in se po serpentinah spuščamo v dolino. Vozimo neposredno nad vhodom proge v železniški tunel. Po Magajnovi poti pridemo v zaselek Dolnje Vreme. Prevozimo vas in malo niže, v Vremskem Britofu dosežemo glavno cesto Divača-Ribnica. Zavijemo desno proti Famljam.

Po globeli Reke

Reka izvira jugovzhodno od Ilirske Bistrice, na hrvaški strani meje in velja za našo največjo ponikalnico. Ko pod Famljami iz nepropustnih flišnih kamnin prestopi na kredne apnence, se dolina na hitro zoži v do sto metrov globok kanjon. Takoj ko Reka priteče na apnence, začenja izgubljati vodo, njena struga je do Škocjanskih jam že povsem suha.

Tik za prvimi hišami, se v Famljah proti dolini odcepi označena pešpot za Škocjanske jame. Po ozki asfaltni cesti sem se spustil proti strugi Reke. Ko cesta pri zadnjih hišah zavije ostro levo, sem nadaljeval po označeni pešpoti,  sprva široki in lepo prevozni. In ravno to je bil razlog, da sem podvomil v dodatni trikotnik na kažipotu. V 8. členu Zakona o planinskih poteh so planinske poti glede na tehnično zahtevnost kategorizirane v tri skupine: lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Na novejših smernih tablah je pred imenom zahtevnih poti  vgraviran trikotnik. Podrobneje na spletni strani PZS.

Kot rečeno, začetek je več kot spodbuden. Kaj kmalu pa pridemo do mesta kjer je pešpot vsekana v skalo, v pomoč pohodnikom pa so pritrjene tudi jeklenice. Ta del sem premagal kar po na pol suhi rečni strugi. Sledil je precej znosen odsek, ki vodi mimo ostankov "Peptouga mlina". Ko pa sem se končno prebil do spodmola, kjer je kanjon najožji in se pešpot začne vzpenjati proti razvalinam gradu Školj, je vrag dokončno odnesel šalo!!!

Ta prvi del ogleda soteske Reke iskreno odsvetujem, saj je vzpon do gradu praktično vertikalen. Ker se je tu in tam treba prijeti za jeklenico ali kakšno vejo, je nošenje kolesa zelo oteženo. Tik pred vrhom, pa je treba še splezati po lestvi. Do ostankov gradu Školj se je veliko primerneje odpraviti po kolovozu, ki se od glavne ceste na levo odcepi tik pred tablo, ki označuje konec vasi Famlje.

Kakorkoli, ko smo na tak ali drugačen način prišli do gradu, nadaljujemo po pešpoti ob robu gozda, ki sprva vodi mimo pašnikov, bolj kot ne po ravnem. Mestoma se odpre čudovit razgled na Škocjan, stoječ visoko nad ponorom Reke, z značilnim zvonikom cerkve Svetega Kancijana. Pešpot se kaj  kmalu se začne strmo spuščati v globel Reke, vendar ni spust nič v primerjavi z malo prej opisanim vzponom. Vešč kolesar, sem prepričan, bi ga zvozil v celoti. Od mesta, kjer se pešpot nad strugo zravna, vožnja postane pravi užitek. Po manj kot kilometru se  tekoča pešpot prelevi v kolovoz in v nadaljevanju v gozdno cesto. Ko pridemo do makadamske ceste zavijemo levo proti zaselku Betanja. V Betanji se »zaletimo« v turistično kmetijo Pr'Betanci, kjer si po razburljivem "canyoningu" privoščimo pomirjevalno pivo.

Desno od kmetije lahko po ozki cesti pridemo do Učne poti Škocjan in točke z enim od najlepših razgledov na Malo dolino. Le nekaj sto metrov od Betanje, naprej po cesti pridemo do slikovite vasice Škocjan, od tu do parkirišča v Matavunu, nas čaka le še slabih sedemsto metrov poti.

Komentar

Izjemno slikovita tura od samega začetka, povsem do zadnjih metrov. Samotne pešpoti in kolovozi mimo zaselka Gradišče ter letališča Gabrk, čudovit vzpon po razglednem grebenu Vremščice, enkraten spust do razpotja Košanska dolina, samoten gozdni obvoz Volč, ogled globeli Reke med Školjem in Betanjo, dih jemajoči Škocjan... Enkratno in ponovljivo! Pustolovščini po soteski Reke med Famljami in gradom Školj se naslednjič gotovo odrečem!