Volovica

Avto sem pustil na povsem novem parkirišču, pred še ne dograjenim Centrom vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga. Drugače povedano, pred gostilno Kuzman v Vitanju (450m). Na glavnem vitanjskem križišču sem jo mahnil po glavni cesti proti Zrečam.

Vzpon

Čez dobra dva kilometra sem zavil na levo proti Svetemu Vidu. Vzpon kot se spodobi, edino kar mi ni bilo všeč je to, da ni veliko sence.  Termometer je v dolini kazal kar 38^oC. V senci, da ne bo pomote. Pred cerkvijo sem se držal levo, saj gre desni odcep proti Skomarjam (1). V bližini cerkvice Sv. Vida na Hudinji (854m) je bilo že v rimski dobi in verjetno že prej, bogato nahajališče marmorja. V bližini je še rimsko pokopališče in pod njim kapelica. Domačijo iz začetka 19. stoletja sestavljajo ometana lesena hiša, preužitkarska hiša, gospodarski objekt in kašča iz leta 1814. Ta daleč naokoli edinstvena (Beškovnikova) kašča je lesena, pokrita s skodlami in postavljena na s kamnom zidano klet. V njej je muzej starih predmetov, ki so jih včasih uporabljali, od setja žita, peke kruha, gospodinjskih pripomočkov in orodja za rokodelce. Kakih 500m naprej od cerkve se na levo odcepi makadamska cesta (2), jaz pa sem šel naprej po asfaltu. Na srečo se konča že po dobrih sto metrih. Po obeh se sicer pride na glavno cesto Skomarje – Srednji Dolič, le da je leva verjetno precej bolj strma. Vsaj po karti sodeč. Kakor koli, na tej »glavni« cesti zavijemo levo (3). Po dobrem kilometru vožnje se na desno in blago navkreber odcepi gozdna pot, seveda brez vsakih oznak (4). Krenil sem po njej, čez čas na tabli piše, da je dovoljeno le za Gozdno gospodarstvo. Na desni strani nad lepo vzdrževano cesto, se vzpenja Ovčarjev vrh. Od te ceste se odcepi na levo slabši kolovoz (5) proti Rakovcu (oznak seveda ni). Rakovec ob Hudinji nad Vitanjem se je razvil kot zaselek ob poti, ki vodi iz Vitanja v dolino Velke in Radoljne. Prva glažuta je tu nastala že leta 1705. Srečal sem gozdarja, ki mi je povedal, da sem na pravi poti, da bom pa težko našel Volovico in še teže prišel gor. Tako me je gospod pač ocenil. Kaka dva kilometra od odcepa za Rakovico se na čistini sredi gozda na desno odcepi, kot mi je povedal gozdar, slepa cesta, zato sem se držal leve strani. Še dva kilometra in sem prišel do »križišča«, kjer gre ena cesta naravnost navzdol, druga pa desno in navzgor (6). Ta je bila prava, kot mi je povedal gozdar, pa še dobri angel je na listu papirja na roko napisal Volovica in puščico. Pod cesto stoji baraka, više na cesti pa je rampa. Kmalu se cesta konča in se nadaljuje kot vlaka. Od te se odcepi še ena na desno. V osnovi sem nameraval po tej, pa je dobri angel tudi tu pustil svoj rokopis. Odločil sem se mu verjeti in ni mi bilo žal (7). Vlaka je precej napeta, a v suhem prevozna, le če si dovolj vztrajen. Čez slab kilometer sem prišel na plano. Od tu naprej ni bilo ničesar več, le pokošena jasa. Na mestih, kjer ne kosijo se spreminja v borovničevje in gozd. Vožnja po teh travnikih je skoraj nemogoča, saj se močno udira. V deževnem vremenu mora biti to precej močvirnat teren, podobno kot na Travniku, Komnu in Smrekovcu. Malo sem taval sem ter tja, na koncu pa le našel nekaj pešpoti podobnega. Ko sem našel še markacije, mi je bilo jasno, da sem na pešpoti iz Rogle, preko Turna proti Mislinji. Končno sem našel še nekaj, vrhu podobnega (1.455m) (8).

Povratek

Po pešpoti sem nadaljeval proti Mislinji. Enkraten, slaba dva kilometra dog in ne prestrm trail, po mojem dojemanju ravno prava stvar. Nekaj kamnov,  precej trave in korenin, malo grušča... Res čudovito. Od markirane poti se kmalu odcepi neshojena pešpot, po kateri sem nameraval prvotno, a sem se raje držal shojene poti in se spustil do jase z gozdno cesto. Pod cesto sem zagledal streho in jo mahnil tja, povprašat za informacije. Kot že več krat poprej, sem pozdravil s svojim »Dober dan, oprostite, kje pa sem...?« in izvedel, da sem na domačiji Matic (9) in da jo moram, če hočem do Urbana, mahniti kar preko gozda, kjer pridem na drugo cesto. Tako sem tudi storil in kmalu prišel do Urbana (10), od tu pa naprej slaba dva kilometra do Skarlovnika. Na naslednjem križišču (11) sem zavil strogo desno in nadaljeval po lepem makadamu do naslednjega križišča (12). Par sto metrov od tega križišča se na levo odcepi dovoz do kmetije Vranjek (13). Cesta se sicer nadaljuje in tudi po njej bi prišel v dolino, a sem raje krenil po dovozu, pa čez kmetijo (sicer piše »pozor hud pes«, a ga na srečo ni bilo) pa dol po travniku do sosednje kmetije. Od tu je bil le še lučaj do asfalta. Na križišču sem zavil po glavni cesti desno (14) - leva gre proti Paki, tista naravnost pa le do kmetije. Lepa cesta vodi med gorskimi kmetijami, kmalu se nadaljuje navkreber kot makadam, pa čez nekaj časa spet kot asfalt, ki tokrat vztraja do Srednjega Doliča (15). Lep, čeprav asfaltiran spust. V Doliču sem prišel na glavno cesto Mislinja – Vitanje pri gostišu Repolusk. Pot se je po glavni cesti DVIGALA proti SPODNJEMU Doliču!!! Tu sem pa raje zavil desno (16) proti Breznu in mimo odcepa za Paški Kozjak (Basališče) proti Vitanju (17). Malo makadam, malo asfalt, več dol kot gor, med gorskimi kmetijami... Pravljica.

Komentar

Orientacijsko zelo zahtevna tura po jugozahodnem Pohorju. Kjer koli sem stopil s kolesa, je bilo v trenutku na mojih nogah stotine mravelj. Ko sem, si nad Rakovcem natakal vodo iz izvira sem odložil ruzak, ki so si ga rjave, velike mravlje takoj prisvojile. Nasploh so me spremljale celo pot od Rakovca pa do asfaltirane ceste proti Doliču. Edina res zoprna stvar tistega dne!