Veliki Planik

Po tem, ko smo prevozili Žbevnico, Orljak, Korita, »občinsko središče« v Lanišču ter vse zaselke na poti, se je Veliki Planik ponujal kot logično nadaljevanje »osvajanja« Čičarije. Ta spokojna pokrajina človeku očitno res zleze pod kožo.

Kot izhodišče smo izbrali Brest pod Učko (570m), kamor se najlaže pride iz Lupoglava. Avto pustimo pred stavbo, ki je bila nekoč šola in se nahaja v središču vasi. Krenemo po asfaltu nazaj proti cesti iz Lupoglava in zavijemo proti vzhodu. Asfaltna cesta, ki se nadaljuje na desno vodi proti Veli Učki, mi pa krenemo naravnost, navkreber po sprva solidni makadamski cesti. Na poti je kar nekaj bolj ali manj enakovrednih odcepov, oznake pa so redke, zato se venomer držimo glavne ceste, ki je na trenutke precej gruščasta, na srečo pa nikjer posebno strma. Po slabih petih kilometrih prispemo na manjšo jaso (970m), na sredi katere je »kamen modrosti«. Levo in navzgor kaže smer proti Planiku (po tej cesti smo se kasneje vrnili s Planika), cesta naravnost se predvidevam da kmalu konča, kolovoz na desno pa pelje proti Poklonu. Krenili smo proti Poklonu, tri in pol kilometra sproščujoče vožnje malo gor, malo dol. Na glavno cesto smo prispeli le nekaj sto metrov pred prelazom Poklon (922m).

Po glavni cesti se spustimo v dolino proti morju, čez kake tri in pol kilometre zavijemo na levo, na Veprinško cesto. Po dobrih dveh in pol kilometrih pridemo do lovske hiše, kjer zavijemo levo.

Na pričujoči turi sem se prvič resnično zavedel, kako pomemben je lahko števec kilometrov na kolesu. Iz različnih razlogov (sposojeno kolo, »verska« prepričanja...) tega dne nihče izmed udeleženih ni imel števca na kolesu. Kljub temu, da smo bili opremljeni s solidno karto (1:25.000), sem na spletu predhodno poiskal kar sprejemljiv opis poti. Poleg navedb v stilu »čez 6,5 kilometra od lovske koče se držimo levo...«, so bile dodane še fotografije križišč. Več kot bi si lahko želel. Če bi vedel, kdaj je minilo šest kilometrov in pol in če ne bi bilo na poti poprej vsaj še dvoje praktično identičnih križišč. Na vsakem smo imeli »bojni posvet« v stilu: to drevo je nižje od tistega na fotki (lahko bi ga posekali), tu gre cesta malo bolj navzdol (odvisno od kod je bila fotografija posneta) itd. S precej sreče smo našli pravi odcep in krenili navkreber. Od tu sledita dobra dva kilometra vzpona po gruščastem kolovozu do zgradbe, imenovane Bončića kuća. Ogromna in lepa zgradba, »in the middle of nowhere«, predvsem pa brez znakov življenja. Z vodo smo bili že proti koncu, z vodnjakom pred hišo pa si nismo mogli kaj prida pomagati, saj voda v njem nekako ni delovala užitna.

Od hiše sledi še slabe tri kilometre vzpona do sedla (1210m) med Malim in Velikim Planikom. Levo se odcepi pešpot na Mali, mi pa smo krenili desno proti Velikem Planiku (1272m). Posebna pozornost velja rastlinju, ki je na tem delu res nekaj posebnega. Prvih nekaj metrov je pešpot prevozna, kaj kmalu pa postane skalnata in prestrma. Tik pod vrhom je kolo potrebno prenesti preko skalnate police. Vzpon na vrh je poplačan s čudovitim razgledom na Kvarnerski zaliv v ozadju, na sosednji Mali Planik in malce bolj oddaljeno Učko. Vsekakor vredno vsakega truda.

Povratek

Do sedla se vrnemo po isti poti, tu pa krenemo na desno v smeri Poklona. Na naši karti pot od Bončića kuče pa do sedla sploh ni vrisana, prav tako ni vrisanega njenega nadaljevanja proti Poklonu (oziroma Lupoglavu in Brestu), zato smo nadaljevali bolj »po feelingu«. Prvi označeni odcep je bila pešpot za Korita in Boljunski dol. Ker nismo hoteli zabresti predaleč iz smeri proti Brestu, smo šli po kolovozu naprej. Naslednji odcep desno bi znal biti idealen (nobenih oznak), saj je to najverjetneje tisti, ki pelje do Dolenje vasi s čimer bi bil zaključen idealen krog. Vendar se je dan že prevešal proti večeru, zato smo se držali glavne »ceste«, ki nas je nevede pripeljala do prej omenjene jase, od koder smo se po že prevoženi cesti spustili do Bresta.

Opisana trasa na večih delih poteka po kaki od označenih kolesarski stez Naravnega parka Učka: ucka-outdoor.hr

Komentar

Trije kilometri spusta po asfaltni cesti niso mogli pokvariti celotnega vtisa. Občutki na sedlu, še bolj pa na vrhu Velikega Planika so verjetno blizu tistim v raju, če obstaja. Pa še morje je blizu. Smer, ki jo je vredno ponoviti. Morda z majhno korekcijo pri povratku. Če se boste odpravili v Čičarijo, ne pozabite vzeti s seboj dovoljšne količine vode, saj jo na poti ni mogoče dobiti.