Velika planina

Za izhodišče kolesarskega izleta na Veliko planino, si po navadi izberem prostrano parkirišče pred Termami Snovik (440m). Po asfaltni cesti nadaljujemo skozi vas, mimo picerije Izba proti gozdu. Tu se asfalt konča.

Črnivec

Makadamska cesta se kar takoj precej strmo dvigne. Po približno štirih kilometrih pridemo do asfaltne ceste, ki pride levo iz Trobelnega. Zavijemo desno, proti Beli peči. Po precej strmem asfaltu pridemo nad sončnimi pašniki do kmetije Osredkar, kjer se proti Poljani pot nadaljuje kot položna makadamska cesta. Čez zaselek Poljana je cesta asfaltirana in precej strma, takoj za vasjo pa spet makadamska. Vzpnemo se nad Črnivec, na skoraj 1000 metrov nadmorske višine. Ko pripeljemo iz gozda in se začnemo spuščati proti Črnivcu smo priča žalostnem pogledu na sosednjo Kašno planino, ki jo je julija 2008 prizadelo hudo neurje. Na tem področju je bilo tedaj uničenih preko 700 hektarov gozdov. Ker je pobočje bolj ali manj golo, so lepo vidne serpentine, na katere se bo potrebno povzpeti v naslednjih minutah.

Kašna planina

Pri gostišču Turističnega centra Črnivec (902m) prečkamo glavno cesto in se začnemo vzpenjati po precej gruščnati cesti. Na srečo ni prestrma in kar hitro pridemo do križišča pod Plešivcem. Tu lahko nadaljujemo naravnost, okoli Kašne planine in navzdol do Volovljeka oziroma gostišča Kranjski rak (daljša varianta), lahko pa zavijemo ostro levo (na karti je vrisan kolovoz, a je tam čisto spodobna gozdna cesta) in nadaljujemo tik pod vrhom Plešivca (Lom) po njegovi južni strani. Tu se prepričamo, da neurje tudi nasprotni strani ni prizaneslo. Razgledi na Menino, Zadrečko dolino, pa Novo Štifto služijo kot zahvala za to, da smo izbrali to pot. Kot bi mignil se spustimo do ceste, dobra dva kilometra pred križiščem Kranjski rak (1030m). Cesta naravnost od tu vodi v dolino proti Lučam, mi pa za gostiščem zavijemo levo na makadam, ki vodi proti Veliki planini. Čez dobra dva kilometra pridemo na križišče Rakov rob. Tu zavijemo desno. Ne prestrm makadam nas pelje sprva mimo kamnoloma, čez pašnike in tako kakih 5 kilometrov, ko pridmo do prostornega parkirišča »Za Ušivcem« (1380m). Tu svoje avtomobile pusti večina hribolazcev. Cesta pelje naprej proti planinama Konjščica in Dol. Čez slaba dva kilometra cesto zapustimo, na levo proti Veliki Planini (označeno). Pridemo do zadnjega parkirišča, ki je precej manjše od predhodnega, od tu naprej pa je vožnja dovoljena le članom pašne skupnosti. Po precej strmi cesti pridemo čez Mačkin kot do Tihe doline. Od tu se po mestoma precej gruščasti in strmi poti odpravimo proti najvišji točki Velike planine – Gradišču (1666m).

Povratek

Iz Gradišča se na nasprotni strani spustimo po kar hudo strmi pešpoti v smeri Male planine. Peljemo skozi pastirsko naselje, pod kapelico Marije Snežne in naprej proti Domžalskemu domu na Mali Planini (1535m). Pred domom so lesene ograde, preko katerih je treba kolo prenesti. Peljemo čez dvorišče in se držimo naravnost proti Žagi. Cesta tu postane boljša in po lepem makadamu se spustimo do križišča Rakov rob. Do Kranjskega raka vozimo poldrugi kilometer po isti cesti kot smo se vzpenjali. Ko sem planiral povratek, sem izbral spust po strmi in kot se je kasneje izkazalo močno načeti gozdni cesti proti Krivčevem. Kako izgleda vzpon po tej cesti, si po pravici povedano ne želim izvedeti. Tudi sicer se je ta varianta spusta izkazala za precej mazohistično, saj na glavno cesto za Črnivec prideš na vsega 640 metrih nadmorske višine, po tem pa spet 200 metrov nazaj gor, kjer je odcep proti Markovem oziroma Tuhinjski dolini. Tudi cesta do Markova je precej strma, sprva makadamska, malo pred vasjo se začne asfalt. Od tu nas čaka še približno štiri kilometre lagodne vožnje, bolj ali manj po ravnem, da pridemo do izhodišča.

Komentar

Omenjeni izlet, če se le da planirajte med tednom, saj je ob koncu tedna oziroma med prazniki tu gneča nepopisna. Od Kranjskega raka do parkirišča za Ušivcem se tako lahko do sitega najeste prahu, ki ga veselo dvigajo motorizirani hribolazci. V opravičilo pa te na vrhu čakajo z opazkami, češ da pešpoti Velike planine pač niso namenjene kolesarjem. Vožnja po pašnikih na vrhu Velike planine je nepopisno doživetje, pogledi na vse strani, predvsem pa proti severozahodu, so fenomenalni. Na misel, da boste v tem raju kdaj uživali sami, pa raje pozabite.