Val Venzonassa

Do srednjeveškega trga Pušja vas (Venzone) se pripeljemo po državni cesti SS13, imenovani Via Pontebana. Venzone (230 mnv) se nahaja nekje na polovici poti med Tabljo (Ponteba) in Vidmom (Udine). Na označenem odcepu zapustimo glavno cesto in zavijemo proti središču mesteca. Prečkamo potok Venzonassa in takoj za mostom, tik pred mestnim obzidjem na desni strani opazimo prostorno makadamsko parkirišče. Zamislila sva si vzpon na planini Malga Ungarina in Malga Confin, temu bi sledil spust po stezi Sentiero 705. Na portalu Trailforks so stezo poimenovali Ungarina trail  in jo označili s črno barvo. Če bi iz Venzona proti odcepu Pale dai Baraz krenila po dolini potoka Venzonassa, bi bil cel krog dolg le slabih osemnajst kilometrov. Poleg tega bi večji del poti, vse do tunela v bližini Borgo Costa, potekal po asfaltu. Zato sva sklenila krog podaljšati in se po južnem delu »kolesarske« steze Val Venzonassa povzpeti do prelaza Forcella Tacia. Kljub temu, da z orientacijo ni bilo težav, sva si na trenutke pomagala s karto Tabacco 1:25.000, številka 027 - Canin - Val Resia - Parco Naturale Prealpi Giulie.

Venzone

S parkirišča krenemo proti jugu, po Via del Ponte. Po nekaj deset metrih smo znotraj mestnega obzidja, z vožnjo pa nadaljujemo po Via Mistruzzi. Venzone je majhno srednjeveško mestece z okoli dva tisoč prebivalci. Ni le eno najlepših mestec  v Furlaniji-Julijski krajini, ampak v Italiji nasploh. Leta 2017 je bil na natečaju »Borgo dei Borghi« izbran za najlepši trg v Italiji. Če nimate časa za ogled znamenitosti, kot je na primer katedrala Chiesa di Sant’Andrea Apostolo, si na osrednejm trgu Piazza del Municipio privoščite vsaj odlično jutranjo kavo. In rogljiček, seveda.

Forca di Ledis

Na drugi strani mestnega obzidja prečkamo obrambni jarek in takoj za njim zavijemo levo na Via dei Fosati. Na prvem odcepu čez približno petdeset metrov se držimo desno in nadaljujemo po Via degli Alpini. Čez tristo metrov ne zavijemo desno proti glavni cesti, ampak krenemo levo na Via Borgo San Giacomo. V nadaljevanju sledimo oznakam za Rivoli Bianchi. Po približno dveh kilometrih in pol od izhodišča, se Strada Sterrata nadaljuje kot makadamska cesta. Ko po povsem nesprijeti podlagi kolesarimo preko prostranih prodnatih naplavin in končno pridemo do ceste, ki vodi iz zaselka Casa Rivoli Bianchi, se držimo levo. Od tu naprej smo na pešpoti Sentiero 708 (Rivoli Bianchi – Forca di Ledis – Forcella Tacia). Sentiero 708 se vije skozi območje, kjer se zbirajo struge hudourniških potokov Rio Pozzolons, Rio Crassignis in Rio di Scrich. Obilna deževja so močno vplivala na potek steze, v spodnjem delu so morali drseča melišča zadržati z več betonskimi barierami.  Kolesarimo tik nad vojaškim poligonom. Malo naprej se cesta konča (410 mnv), nadaljujemo po strmi kamniti pešpoti, kjer je kolo potrebno nositi. Naslednjih nekaj serpentin premagamo po kamnitih stopnicah, ki so pravo olajšanje. Tu kolesa namreč ni potrebno nositi, lahko ga zgolj potiskamo.  Sredi stopničaste mulatjere naletimo na izvir pitne vode. Teh bo na poti še kar nekaj. Ko je stopnic konec, nas steza precej strmo vodi okoli večjih in manjših balvanov, preko krušljivih pobočij in melišč. Pohodni čevlji bi bili več kot dobrodošli. Pokrajina je na tem delu poti z naskokom najbolj slikovita. Po dobri uri »planinarjenja« s kolesom pretežno na ramenih, po več kot 350 premaganih višinskih metrih na zgolj poldrugem kilometru, končno dosežemo preval Forca di Ledis (752 mnv) in istoimensko razpotje tik za prevalom. Na desno se v smeri Monte Chiampon (1709 mnv) odcepi  Sentiero 713, mi pa nadaljujemo po Sentiero 708.

Forcella Tacia

Po dobri uri nošenja kolesa  je bilo tristo metrov spusta do manjšega pašnika (Ledis, 650 mnv) in tam stoječe cerkvice Chiesa dei Caduti per la libertà, pravi užitek. Malo pod cerkvijo je izvir pitne vode, tik nad njo pa stoji zatočišče Rifugio Brigata Osoppo. Ime nosi po katoliški partizanski brigadi Osoppo, katere  sedemnajst pripadnikov so na planini Malghe di Porzus februarja 1945 pobili italijanski komunisti.  Pod cerkvijo na levo, se proti dolini potoka Venzonassa spušča Sentiero 718, pešpot ki povezuje stezi Sentiero 708 in Sentiero 704. Mi nadaljujemo po Sentiero 708 v smeri  Forcella Tacia, ki od tu v celoti poteka po gozdni cesti.Ta je pretežno makadamska, le na strmejših ovinkih je utrjena z betonom. V večji meri poteka skozi gozd, tako da lahko na kakršnekoli razglede mirno pozabimo. Po drugi strani pa je bila senca na vroč poletni dan več kot dobrodošla. Od planine Ledis nas najprej čakata dva in pol kilometra vzpona, med katerim kolesarimo tik nad planšarijo Stavoli Scugjelârs. Sledi ravno toliko spusta do soteske potoka Rio Bombasine. Spustimo se do jase na približno 770 metrih nadmorske višine, kjer nas zopet čaka izvir pitne vode. Zelo dobrodošel, saj od tu sledijo štirje kilometri precej strmega vzpona do prelaza  Forcella Tacia (1089 mnv), najvišje točke tokratnega izleta. Od prelaza Forcella Tacia se cesta naravnost spušča proti Terski dolini (Alta Val Torre) in zaselku Mužac (Musi), od tam pa se proti vzhodu nadaljuje proti mejnemu prehodu Učja (Uccea).

Naravni park Julijskih Predalp

Na prelazu Forcella Tacia se držimo ostro levo in se po simpatičnih serpentinah spuščamo proti dolini Val Venzonassa. Med potjo lahko občudujemo, kako skrbno so v Italiji zgrajene še tako zakotne ceste. Na mestih, kjer hudournik Rio Forcella Tacia prečka cesto, je le ta utrjena tako umetelno, da ji deroča voda ne pride do živega. Po štirih kilometrih spusta pridemo do bivaka Ricovero Casera Navis (668 mnv), kjer za kratek čas prestopimo mejo Naravnega parka Julijskih Predalp (Parco naturale regionale delle Prealpi Giulie). Park pokriva območje Mužcev južno od rezijanske doline, nato pa nad Učjo preide na mejno območje, zaokroži planino Kot in zajame visokogorje zahodno in severno od Kanina. V naravnem parku Julijskih Predalp so zaobjete občine Rezija (Resia), Na Bili (Resiutta), Kluže (Chiusaforte), Bardo (Lusevera), Pušja Vas (Venzone) in Mužac (Moggio Udinese). Od bivaka sledi krajši vzpon do levega ovinka, kjer cesto prečka hudournik Rio Riuscjon. Od tu do bivaka Ricovero casera Frassin (770 mnv) nas čaka poldrugi kilometer vožnje, pretežno navkreber. Malo višje zapustimo naravni park, južna meja parka gre namreč severovzhodno proti vrhu Jof di Confin, od tam pa proti Jof di Ungarina.  Še ravno toliko vzpona nas čaka, da pridemo do točke, kjer se proti kmečkemu turizmu na planini Malga Confin odcepi pešpot Sentiero 726b. Dvesto metrov naprej pridemo do nesojenega odcepa ceste proti planini Malga Ungarina. Čemu nesojenega? Vročina je bila prehuda, zato sva sklenila vzpon do planine Ungarina in spust po Ungarina trail prihraniti za naslednjič.

Nadaljevala sva torej s spustom, najprej nepoln kilometer do Borgo Prabunello, od tu pa še poltretji kilometer do v skalo izklesanega tunela, za prečenje katerega je priporočljiva uporaba naglavne svetilke. Vse od planine Ledis kolesarimo bodisi po makadamu, bodisi po betonu, odvisno od tega, kako strma je pot. Izza tunela,  pa vse do cilja kolesarimo po ozki asfaltni cesti. Najprej se visoko nad strugo potoka Venzonassa dobre tri kilometre spuščamo do »predmestja« Venzona imenovanega Pragjel, potem pa še slab kilometer do parkirišča.

Komentar

Potek »kolesarske« steze  Val Venzonassa, so si snovalci gotovo zamislili v obratni smeri, kot sva se je lotila midva. Ker pa kolo raje prenašava navzgor kot navzdol, najina smer morda niti ni bila tako zelo napačna. Z gotovostjo lahko zatrdim, da je odsek med Rivoli Bianchi in prevalom Forca di Ledis daleč najbolj slikovit del poti, kljub nošenju kolesa. V bistvu je preostalih trideset kilometrov precej dolgočasnih.