Trdinov vrh

Prostorno parkirišče pred Kulturnim centrom Primoža Trubarja v središču Šentjerneja (199m), se je izkazalo kot zelo primerno izhodišče za izlet na Trdinov vrh, s 1178 metri najvišjo točko Gorjancev. Na koncu parkirišča prečkamo potok Kobila in nadaljujemo po Trubarjevi cesti. Držimo se levo in peljemo mimo Krkinega proizvodnega obrata. Prečkamo Novomeško cesto in nadaljujemo v smeri Gorenje Stare vasi ter naprej proti Orehovici. V Orehovici na razcepu zavijemo levo v smeri Cerovega loga.

Makadam, lepši kot v mestnem parku

Po nepolnih šestih kilometrih vožnje se, v Cerovem logu glavna cesta v levem ovinku začne vzpenjati, mi pa nadaljujemo naravnost po lokalni cesti, mimo gasilskega doma. Po nekaj sto metrih pridemo do razcepa, kjer se držimo glavne ceste, na razcepu ki sledi, pa krenemo levo. Tu se začnemo počasi, a konstantno vzpenjati. Ko pridemo do kamnoloma je asfalta konec in z vzponom nadaljujemo po lepo vzdrževani gozdni cesti. Cesta se enakomerno dviguje vzporedno s strugo potoka Pendrijevka. Po približno poltretjem kilometru vzpona po gozdni cesti pridemo do križišča, kjer glavna cesta zavije ostro desno, v smeri Krvavega kamna. Cesta, ki pelje naravnost, se po karti sodeč le malo višje konča in se kot pešpot nadaljuje proti domu pri svetemu Miklavžu. Če smo pozorni, kakih petsto metrov pred omenjenim križiščem opazimo tablo, ki nas opozarja na Minutnik, edini izvir zaganjalnik na Dolenjskem. V križišču se vsekakor držimo glavne ceste in po petih kilometrih in pol vožnje od kamnoloma pridemo na stičišče s cesto, ki se iz Gabrja vzpenja proti Trdinovem vrhu. Po dobrih dveh kilometrih vzpona po široki makadamski cesti pridemo do razpotja Krvavi kamen (928m). Tu se prvič srečamo z oznakami za Slovensko turnokolesarsko pot,  čeprav se na uradno traso 23. etape STKP priključimo šele v naslednjem križišču.

Proti vrhu

Skrajno leva cesta vodi do že omenjenega doma pri cerkvi svetega Miklavža (964m), višje ležeča leva cesta se vzpenja proti meji s Hrvaško (po njej pridemo do uradne trase STKP, ki poteka po grebenu Gorjancev, oziroma po meji s Hrvaško), mi pa nadaljujemo po glavni cesti na desno, v smeri proti Gospodični oziroma Trdinovem vrhu. Po dobrih dvesto metrih blagega spusta pridemo do razcepa. Kot že omenjeno, tu se priklopimo na traso 23. etape STKP. In to ne glede na to, po kateri poti nadaljujemo. Na levo lahko nadaljujemo neposredno proti Trdinovem vrhu, mi pa smo sklenili prej obiskati še planinski dom pri Gospodični (822m). V ta namen smo se morali spustiti še za dober kilometer, a je za topel čaj in jabolčni zavitek  pač vredno žrtvovati nekaj višincev. Če je dom odprt, seveda. Mimogrede, planinski dom imena ni dobil po bitjih ženskega spola, ki bi nam med bivanjem na teh koncih krajšale čas, ampak po istoimenskem izviru »zdravilne« vode v neposredni bližini.

Da se do ceste, ki pelje proti Trdinovem vrhu ne bi vračali po isti poti, smo kakih dvesto metrov nadaljevali po 22. etapi STKP v smeri Metlike in Vahte, potem pa zavili na markirano pešpot proti Trdinovem vrhu. Pešpot je vozna le prvih nekaj metrov, potem pa sledi izredno strm del, kjer je treba kolo potiskati. Na približno pol kilometra se dvignemo za stopetdeset višincev in pridemo do kolovoza. Krenemo levo in po nekaj sto metrih pridemo do ceste za Trdinov vrh, po kateri nepolna dva kilometra nadaljujemo z blagim vzponom. Mestoma že lahko opazimo telekomunikacijski stolp in se zavemo, da vrh ni več prav daleč. Tik pod vojašnico zavijemo desno in se po nekaj sto metrih pripeljemo do Trdinovega vrha (1178m). Poleg omenjenega stolpa sta tu še manjši cerkvici. Na hrvaški strani stoji kapelica svetega Ilije iz 16. stoletja, na slovenski strani pa je cerkev svete Jere. Vpisna knjiga in žig PD RTV Ljubljana se nahaja na ograji okoli antene, žig STKP pa je na samem vrhu, oddaljenem le nekaj deset metrov od cerkve svete Jere.

Vožnja po grebenu

Vrnemo se do izravnave pod vojašnico in nadaljujemo z vožnjo naravnost po kolovozu preko prostranega travnika. Na slabih dveh kilometrih ki sledita, trasa STKP sovpada s traso traila »Greben«, za katerega skrbi Kolesarsko društvo Zverinice. Brez dvoma je to najbolj uživaški del celotne poti, gre namreč za lahkoten spust po izredno lepo tekoči stezi. Tu je sicer tudi nekaj objektov, ki pa se jim je mogoče z lahkoto izogniti. Čisto prehitro se znajdemo na slabši cesti oziroma kolovozu, ki do tu pripelje z razpotja pri Krvavem kamnu.  Tako kot spust s Trdinovega vrha, tudi nadaljevanje vožnje poteka po državni meji. Le da štirje kilometri vožnje po precej razgibanem kolovozu niso več tako sila imenitni. Še sploh ne v drugem delu, kjer si izmenično sledijo strmi vzponi in spusti, po zelo neugodni in nesprijeti podlagi. Od kolovoza se odcepi kar nekaj slabših kolovozov, zato velja biti vseskozi pozoren na modre markacije, ki označujejo turnokolesarsko pot. Roko na srce, na čisto nobenem delu - in nismo jih prevozili malo - markacije niso posejane tako na gosto kot ravno tu. Vsa čast skrbnikom!

Košenice

Po dokaj mučnih zadnjih dveh kilometrih, se končno znajdemo na Japetovi  košenici, na višini okoli tisoč metrov. Na tem mestu se kolovoz od meje usmeri proti notranjosti. Če se z razglednega travnika ozremo preko ramena, lahko opazimo anteno, ki se zdi že neskončno oddaljena. Ko prevozimo travnik, z vožnjo za kratek čas nadaljujemo skozi gozd. Kaj kmalu se znajdemo na naslednji, Bajokovi košenici. Le kakih dvesto metrov  za tem, ko prevozimo  slednjo in ponovno zapeljemo v  gozd, pridemo do slabo vidnega razcepa, kjer se STKP nadaljuje desno proti Oštrcu in Planini v Podbočju, mi pa se držimo kolovoza levo v smeri Pirčevega hriba. Ko se spustimo do slikovite Pirčeve košenice, pred seboj ugledamo s smrekovim gozdom porasli Pirčev hrib. Mimogrede, košenice na Gorjancih predstavljajo izredno pestre travniške združbe, bogate z redkimi rastlinskimi vrstami. Zapeljemo do vznožja hriba, kjer se kolovoz razcepi. Levi kolovoz se spušča neposredno proti Javorovici, mi pa smo si, po stari navadi, spust sklenili še malce popestriti. Konec koncev je bilo do teme še nekaj ur. Medtem, ko je na karti OpenStreetMap kolovoz vrisan le še do naslednje, Kalske košenice, smo na starih kartah našli vrisano pot, ki med spustom proti Javorovici, Pirčev hrib po vzhodni strani skoraj v celoti obkroži. Kmalu po vstopu v jesensko obarvan bukov gozd, se kolovoz začne cepiti v vse smeri. Tu gre zaupati lastnim občutkom in se držati kolikor se le da levo, ter se po čudovito urejenih kolovozih spuščati proti »slepi« cesti, ki naj bi v dolino vodila v smeri Malih Vodenic. No, mi smo do ceste prišli precej nižje kot je bilo prvotno načrtovano, zato smo se morali poldrugi kilometer ponovno vzpenjati. In to vse do točke, kjer se cesta konča. V resnici se nadaljuje kot strma vlaka, na desno proti dolini pa se od ceste odcepi sprva še kar spodoben kolovoz. Že po nekaj deset metrih kolovoz postane tako zaraščen, da smo se v nadaljevanju spuščali praktično po brezpotju, bolj kot ne po inerciji. Na srečo smo kolovoz kmalu ponovno »našli« in nadaljevali s spustom vse do spomenika padlim borcem brigade Ivana Cankarja nad Javorovico.

Kartuzija Pelterje

Od spomenika smo s spustom skozi vas nadaljevali kar po asfaltni cesti, tik pod vasjo pa zavili levo, na slabo viden, a dobro utrjen kolovoz proti kartuziji Pleterje.  V Apneniku pridemo do prvih hiš in kasneje do asfaltne ceste, po kateri se spuščamo do samostana. Ko se spustimo do parkirišča, na levi strani ugledamo Muzej na prostem Pleterje, na desni pa samostansko obzidje. Kartuzija je za obiskovalce zaprta, si je pa možno od zunaj ogledati vsaj delček res veličastnega kompleksa. Z vožnjo nadaljujemo ob samostanskemu obzidju v smeri proti severozahodu. Po približno stotih metrih zavijemo ostro desno v smeri Drče in vztrajamo z vožnjo ob samostanskem obzidju. Slab kilometer vozimo po ozki asfaltni cesti, na eni strani omejeni z obzidjem, na drugi pa s skrbno negovanimi vinogradi. V zaselku Drča zavijemo levo in se skozi vinograde dvignemo do glavne ceste, kjer zavijemo desno proti vasi Mali Ban. Tu se moramo resda ponovno povzpeti, a slikovita vinogradniška pokrajina odtehta dodatni napor. V vasi se držimo levo in se preko Volčkove vasi počasi spuščamo proti izhodiščni točki.

Komentar

Proti pričakovanjem, izredno zanimiva in pestra tura. Najlepši del je bila vsekakor vožnja po trailu Greben, pa tudi prečenje košenic in spust proti Javorovici ter naprej proti kartuziji Pleterje ni bil od muh. Za tiste, ki tako kot mi še niste videli samostanskega kompleksa, toplo priporočamo. Že to, kar je mogoče videti je naravnost  veličastno. Tudi jesenska idila je mozaiku primaknila svoj kamenček .