Sveti Trije kralji

Prvotno sem nameraval pustiti avto pred Sparom v Oplotnici in tam začeti turo. Tistega jutra je bila avtocesta med CE in MB zaprta in sem se v koloni besnih turistov počasi vozil po stari cesti od Celja proti Slovenskim Konjicam. Sicer sem že ob pogledu na cestno zaporo vedel kaj me čaka, a sem kljub temu vztrajal. To turo sem namreč nameraval odpeljati že dan poprej, pa me je v Oplotnici tik pred startom ujelo neurje. Od Celja do Stranic je minilo dobri dve uri, zato sem že precej živčen v Stranicah zapeljal na parkirišče obcestne gostilne, se preoblekel, sedel na kolo ter po klancu navzdol mimo stoječih avtomobilov krenil proti Zrečam. V trenutku sem pozabil na prestane muke.

Osankarica

Na križišču sem z glavne ceste zavil navkreber proti Zrečam (395m). Na krožišču pred Sparom sem zavil na cesto za Roglo in po njej vozil dober kilometer, do odcepa za Gorenje pri Zrečah. Po precej strmem klancu sem se vzpel do "najlepše slovenska vasi leta 2002" (760 m). Naj mi oprostijo, meni se vas ne zdi nič posebnega. V Gorenju se nahaja znamenita gostilna Smogavc, ki slovi po dobri hrani. Kmalu za Gorenjem se je pojavila tabla z napisom Koroška vas. Če bi se table izmenjevale tako na hitro, bi bilo ture hitro konec. No, tiste s prečrtanim napisom še dolgo ni bilo. Raztegnjena vas do neskončnosti. Na koncu Koroške vasi sem prišel do križišča, na levo se zavije za Jurgovo, nadaljeval pa sem naravnost po makadamu proti vasi Božje (937m). Le od kod tako ime? Morda zaradi čudovitih razgledov preko prostranih travnikov na dolino? V Božjem se najprej ostro na levo odcepi makadamska cesta, par sto metrov za tem pa je »večje križišče«. Na desno in navzdol gre "glavna cesta" v Oplotnico, na levo pa se odcepi makadam proti Domu na Osankarici. Makadam se par km zmerno spušča. Po parih kilometrih pridemo do mostu čez potok Oplotnico. Za mostom gre na desno cesta proti Cezlaku, levo pa proti Lukanji. V Lukanji je sredi gozda, v bistvu sredi ničesar, poleg parih »fancy« brunaric še ena ogromna, bloku podobna stavba iz šestdesetih - sedemdesetih let. Za to stavbo je odcep na levo proti Rogli, na desno pa se makadam začne vzpenjati proti Osankarici. Sledil je dolgočasen zmeren vzpon, ki mu ni bilo videti konca. Končno sem le prispel do Doma na Osankarici (1193m). V domu sem povprašal po Črnem jezeru, pa so mi namero odsvetovali, češ da je močvirnato in je po lesenih mostičkih možno le pešačiti. Seveda sem bil nasvet vzel resno in se odpravil naprej. Pod domom je veliko parkirišče, desno od njega pa se nadaljuje pet kilometrov makadama, bolj ali manj po ravnem, proti Svetim Trem kraljem. Kak kilometer od doma je odcep za Kebelj, tu sem se sklenil vrniti v dolino, če ne najdem kaj boljšega. Po petih kilometrih sem zagledal staro cerkev in prenovljen hotel. Še malo naprej je spodnja postaja vlečnice in samo sklepal sem lahko, da so to Sveti Trije kralji. Nisem bil povsem prepričan in sem se po asfaltu odpeljal še kak kilometer v dolino (proti Velikim Tinjam), pisalo itak ni nič. Ker razen novega asfalta še nekaj časa ni bilo ničesar, sem obrnil in se vrnil nazaj. Če že ne grem do Črnega jezera, sem sklenil vsaj do neke mere osmisliti izlet in se povzpeti do vrha vlečnic, na Veliki vrh (1344m). Pot gre bolj ali manj kar po smučišču. Vzpon je kratek, a prekleto strm. Tik pod vrhom sem moral sestopiti, pa si nidem preveč gnal k srcu.

Opis jezera, ki si ga bom privoščil naslednjič, ko bo obdobje bolj sušno:

"Šotna barja z jezerci sodijo med najmikavnejše naravne znamenitosti Pohorja. Med nje zagotovo sodi tudi Črno jezero, ki je umetnega nastanka in leži na gozdnatem slemenu med Tremi Kralji in Osankarico na nadmorski višini 1200m. Pohodniki so jezero odkrili že leta 1836, nastalo pa je z umetnim povečanjem kotanje ob koncu ledene dobe pred 8.000 leti, ko se je ta zamočvirila. Pred 150 leti so ga povečali kot zbiralnik vode za lesno plavnico, ki je zagotavljala splavljanje hlodovine v dolino po t.i. vodnih drčah ali po rižah (po pohorsko). Glede nastanka jezera je spleteno tudi veliko čudovitih ljudskih pripovedk, ki pomenijo dragoceno etnološko in kulturno dediščino, specifično za ta del Pohorja. Na dnu tega jezera so se leta in leta nabirali organski odpadki odmrlih rastlin in živali in sčasoma ustvarili debelo plast mulja, ki je temne, skoraj črne barve. Jezero je zato na pogled, kot bi bilo polno črnila, čeprav je voda kristalno čista. V njem je po trditvah domačinov precej rib. Zaradi edinstvenega ekosistema visokih šotnih barij je njegovo območje zavarovano in pri ogledu velja poseben naravovarstveni režim, kjer je prepovedano kampiranje in kurjenje odprtega ognja. Razen z ene strani jezero vztrajno zaraščajo alge in močvirsko rastlinje, zato ga vsake toliko časa izpraznijo in očistijo. Danes ima površino 56 hektarjev in je redek ekosistem, kjer najdemo nekatere redke in ogrožene rastlinske ter živalske vrste (šotni mah, okroglolistna rosika, redke vrste kačjih pastirjev ). Jezerska vegetacija je revnejša kot je na podobnih tipih rastišča v Sloveniji. Tvorijo jo sestoji vodne preslice in že prej omenjeni šotni mahovi, kjer je tudi edino znano rastišče v Sloveniji. Porašča širok in položen obrežni predel s plitvo površinsko vodo. S svojimi rastišči redkih rastlin, tišino, zdravo klimo in intenzivnim doživetjem neokrnjene narave ter s svojim gozdnatim okoljem ponuja nepopisno doživetje za vsakega pohodnika. Z Mariborskega Pohorja je najlažje dostopno po varianti Slovenske planinske transverzale. Do doma na Osankarici lahko tudi z avtomobilom pridemo iz različnih smeri (iz Slovenskih Konjic čez Oplotnico in Lukanjo; iz Slovenske Bistrice čez Veliko Tinje in Svete Tri kralje, z Areha in iz Ruš čez Staro Glažuto). Parkiramo na parkirišču ob domu na Osankarici, kjer je tudi začetek označene poti. Sprva hodimo po smrekovem gozdu, kasneje pa tudi med ruševjem. Pot je zaradi barjanskih tal večkrat dvignjena od tal, tako da hodimo po lesenih hlodih. Ob jezeru je urejeno počivališče s klopmi in mizami, kjer lahko uživamo ob pogledu na jezeru."

Povratek

Krenil sem nazaj proti Osankarici in na že omenjenem križišču zavil levo proti Keblju. Spustil sem se do kmetije Vršič, kjer se ostro desno odcepi cesta proti Lukanji, glavna cesta pa postane asfaltna. Čez par sto metrov cesta zavije levo in navkreber. Ker se mi ni ljubilo več navzgor, pa tudi zato ker sem opazil zgleden kolovoz v dolino, označen z »Oplotnica 2h 30min«, sem se opogumil in zavil v dolino. Sprva skozi gozd, potem se je kolovoz nadaljeval po pašnikih. Par krat je bilo treba kolo in sebe prenesti čez električne pastirje, a vse skupaj je dajalo vtis življenja. Ta vtis pa je precej kmalu izzvenel. Kolovoz se je nadaljeval s pešpotjo, ta pa je izginjala v podrasti, praproti in koprivah, ki so segale do pasu. Poskusil sem levo - nič, desno - tak isto. Gor ne grem več, sem si dejal in udri po koprivah, polomljenih vejah in grmovju. Ko je bilo malo bolje sem peljal, pa spet nosil čez veje in tako vse dokler nisem prišel na makadamsko cesto, malo pred zaselkom Cezlak. Odrešitev. Popolna. Ko je makadamska cesta odpeljala mimo kamnoloma (kjer žagajo ogrome granitne kocke) se je začel asfalt. Kmalu je sledilo križišče, levo navzgor za Kebelj, desno navzdol za Oplotnico. V Oplotnici sem sledil oznaki za Malahorno, od tu navkreber, preko hriba, mimo industrijske cone (Unior...), pa v Zreče. Še klanec proti Stranicam...in to je to.

Komentar

Še sam ne vem zakaj se mi je zdela ta tura tako naporna. Mogoče slab dan. Ker sem jezeru ostal dolžnik, se na te konce še vrnem.