Sveti Jernej

Če si se do izhodišča kolesarskega izleta pripravljen z avtom peljati 150 kilometrov in več, do tega pa te pripravi vremenska napoved, potem mora biti ta res slaba. In ker je bilo tega dne suho vreme predvideno le za skrajni vzhod države, sva po nekaj brskanja na Geopediji izbrala Muto in hribovje severno, proti meji z Avstrijo.

Slovenija

Avto sva pustila na Glavnem trgu, kar na parkirišču pod bloki. Na drugi strani ceste, pred šolo, je sicer veliko parkirnih prostorov, a so bili tega dne vsi zasedeni. Krenila sva proti severu in po kratkem posvetu s prijaznimi domačini, na koncu ulice zavila levo proti Gortini (Gortinska cesta). Po dobrem kilometru je označen odcep za Bistriški jarek in Sveti Jernej, kjer zavijemo desno. Dobre tri kilometre se rahlo vzpenjamo po lepi asfaltni cesti, ki nas pripelje do križišča. Tu še pred mostom čez Bistrico zapustimo glavno cesto (označeno) in zavijemo desno. Še vedno po asfaltu a malo bolj navkreber. Čez kak kilometer se začne makadam. Kaj kmalu pridemo do križišča, kjer zavijemo levo proti Sv. Jerneju. Desna cesta gre proti Sv.Primožu. Cesta je vseskozi lepo speljana in brez težav sva prišla do zaselka Sveti Jernej, ki se nahaja na nadmorski višini 1020m. Ker do tu kakega omembe vrednega napora res ni bilo, se nisva ustavljala, temveč kar takoj zavila po kolovozu na levo, čez travnik. Še dobrih dvesto metrov, mimo slikovite stare zgradbe in že sva bila pri cerkvi Svetega Jerneja. Okoli cerkve so bile še debele zaplate snega, čeprav je šel april že proti koncu. Desno od cerkve, skozi gozd nas vodi markirana pešpot. Sledi kratek, nezahteven spust do državne meje.

Avstrija

Malo nižje, na avstrijski strani stoji kapelica, tu zavijemo levo, navkreber čez travnato pobočje in čez kakih sto metrov pridemo na ozko asfaltno cesto. Tu zavijemo levo in približno šest kilometrov peljemo bolj ali manj po gozdu, v glavnem po ravnem. Ko je za nami približno dvajset kilometrov poti, pridemo v zaselku Mauthnereck na glavno cesto. Zavijemo levo in se po glavni cesti spustimo proti Sobothu. Da je cesta namenjena predvsem motoristom, postane jasno zelo kmalu. Po slabih dveh kilometrih spusta, pri zaselku Krumbach peljemo čez most, potem pa nas čaka še kake tri do štiri kilmetre monotonega vzpona, predno končno prispemo do penziona Roschitzhof. Malo naprej je najvišja točka naše ture (1072m), zato se v omenjenem penzionu prileže okrepčilo. Pot nadaljujemo po glavni cesti, že čez slab kilometer zavijemo levo proti Laaknu (oznake). Ozka asfaltna cesta se sprva kake tri kilometre spušča do nadmorske višine okoli 800m, potem pa se začne spet dvigovati, vodi mimo kmetije Hojnik (Laaken), klanec pa ne popušča vse do gostilne Strutz in naprej do slovensko avstrijske meje. Pokrajina ob cesti je prečudovita – »Wild Wandern Feistritzbach«, neke vrste krajinski park ob potoku Bistrica. Od gostišča Štruc naprej je cesta makadamska, že po slabem kilometru pridemo do mejnega prehoda Pernica (960m). Človek si kar težko predstavlja, da je bil tu nekoč, verjetno sicer malo obmejni, pa vendar - mejni prehod. O tem pričata ne nazadnje dve leseni, zapuščeni »mitnici«, po ena na vsaki strani meje. Takoj za mejo, na slovenski strani je hribovska kmetija Herman. Od tu sledi čudovit, pretežno makadamski spust. Malo pred vasjo Gortina cesta postane asfaltirana. Prečila sva Gortino in zavila levo na taisto Gortinsko cesto, le slabih pet sto metrov pred odcepom, kjer sva jo spočetka zapustila (smer Bistriški jarek, Sv. Jernej).

Komentar

Kljub temu, da je bila celotna pot relativno dolga, da je bila sezona bolj na začetku in je bilo potrebno premagati kar precej višincev, ni povzročala težav. Trasa je lepo speljana, tako da na prav nobenem delu ne zahteva večjih naporov.