Sveti Jakob

Če si vsak »pravi« Slovenec ob povratku z dolgotrajnega potovanja zaželi goveje juhe in dunajca, smo si mi po končanem potepanju ob Gardskem jezeru z užitkom privoščili krajši kolesarski potep po bližnji okolici. Krog, ki smo ga odpeljali že nebroj krat, a si nismo vzeli časa za skromen opis. Sosedova trava in te stvari. Zelo neupravičeno, kot se je izkazalo, saj gre za izjemno simpatičen izlet, prikladen tudi za po »šihtu«. Pa še dobršen del poteka po trasi Slovenske turnokolesarske poti (STKP). Sicer smo s kolesarjenjem začeli izpred domačih duri, se pa spodobi da obiskovalcu, ki ni s teh koncev, priporočimo dostojno izhodišče. Pri gasilskem domu nasproti gostilne Žabar je prostorno parkirišče, predvsem pa ima omenjena gostilna zelo lep vrt in odlično kavo. Še bolj imenitna je ponudba piva, a tega si privoščite šele ob povratku.

Klobuk

Proti Klobuku, hribu na skrajnem zahodu Ljubljane, se lahko odpravimo na več načinov. Da pa bi kar največ kolesarili po STKP, se po Poklukarjevi in v nadaljevanju Jamnikarjevi ulici odpravimo do lesenega mostičk čez potok Glinščica, v neposredni bližini Biotehniške fakultete. Ne da bi prečkali mostiček, zavijemo levo in kolesarimo po desnem bregu potoka. Ne glede na to, da gre za sprehajalno pot in ne meneč se za to, da po nasprotnem bregu po trasi nekdanje pionirske proge vzporedno poteka kolesarska steza. Od mostičku naprej smo namreč že na trasi 1. etape STKP, ki z Grajskega griča vodi proti Mihelčičevemu domu na Govejku. Kolesarimo ob Glinščici, od Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo naprej del poti poteka po isti trasi kot Pot spominov in tovarištva (PST). Ko pridemo do asfaltne ceste se držimo levo, prečkamo cesto Pot za Brdom in se po Brdnikovi ulici povzpnemo na Brdo. Pri semaforju zavijemo desno proti Bokalcem. Kolesarimo nad ljubljansko obvoznico, krožišče na Bokalcah zapustimo na tretjem izvozu. Po nekaj deset metrih vožnje po ulici Grič nas pozdravijo prve markacije, ki nas usmerijo proti gozdu. Po sto metrih smo na gozdni stezi in čaka nas z naskokom najbolj uživaški del poti. Pobočje Klobuka je prilljubljena sprehajalna točka, zato je gosto posejana s kolovozi in stezami. Pred leti se je kaj rado zgodilo, da se je kolesar nič hudega sluteč predčasno spustil bodisi proti Podutiku ali Stranski vasi, po novem pa so modre oznake, ki označujejo potek trase turnokolesarske poti posejane tako na gosto, da moraš biti »umetnik«, če do sedla Preval ne prideš brez nepotrebnih ovinkov. So pa steze na tem delu tako simpatične, da marsikdo sploh ne bo hotel nadaljevati proti Toškem čelu, ampak bo preostanek dneva užival kar na Klobuku. Če se bomo držali predvidene trase, do vrha Klobuka (441 mnv) in koče tik pod njim, ne bomo prišli. Med prečenjem Klobuka bomo prevozili 3 kilometre in pol ter premagali 160 višincev.

Katarina

Ko se na Prevalu spustimo do Podutiške ceste, jo prečkamo in nadaljujemo naravnost proti Toškemu čelu. Mesto, kjer prečkamo cesto je precej nepregledno, zato dodatna pozornost ne bo odveč. Sledi dvokilometrski vzpon in nadaljnih dvesto višincev do gostilne Bitenc na Toškem čelu. Nekaj deset metrov naprej od gostilne je asfalta konec, tu prestopimo mejo Krajinskega parka Polhograjski dolomiti. Po nepolnih štirih kilometrih makadamskega vzpona, na višini okoli 630 mnv, prikolesarimo do razpotja. Trasa STKP tu zavije levo na asfaltno cesto proti središču zaselka Topol, kjer je osnovna šola in gostilna Dobnikar. Ozka srednja cesta drži do višje ležeče kmetije, mi pa zavijemo desno, na asfaltno cesto v smeri Mednega. Po pol kilometra se na razpotju držimo levo in se po asfaltni cesti strmo vzpenjamo proti kmetiji Pojzder. Ko prevozimo kmetijo z vzponom nadaljujemo po strmem kolovozu. Ta pod vrhom Jetrbenka (774 mnv) zavije ostro levo in se dviguje nadaljnih stopetdeset metrov do razpotja pri kapelici. Desna pešpot vodi proti vrhu Jetrbenka, kolovoz pod njo gre proti Turnicam, mi pa nadaljujemo po ozki razgledni cesti v smeri Katarine. Kmalu se nam na desni strani odpre pogled na cilj, vzpetino z idilično cerkvijo sv. Jakoba na vrhu. Bolj kot ne po ravnem vozimo do cerkve sv. Katarine, ki jo omenja že Valvazor in je po njej priljubljena pohodniška točka Ljubljančanov dobila svoje ime.

Sveti Jakob

Po ozki asfaltni cesti, mimo cerkve sv. Katarine kolesarimo proti gostilnama Pr'Jur in Na Vihri. Tu se ponovno vrnemo na traso STKP. »Obvoz« pod Jetrbenkom je bil vsekakor  vreden vloženega časa in napora. Na parkirišču nad drugo gostilno je asfalta konec. Od tu se je mogoče peš povzpeti do razglednega vrha Rog (798 mnv), ali pa enostavno nadaljevati po ozkem kolovozu proti Svetemu Jakobu (807 mnv). V zaselku Brezovica se držimo desno, ko za hišami zapeljemo na plano se znajdemo pred nepričakovano lepo kuliso. Slabih štiristo metrov nadaljujemo po ravnem, zadnjih tristo metrov pa se bo potrebno povzpeti po ozkem kolovozu. Poslednjih nekaj deset metrov je izjemno strmih in treba se bo res potruditi, če ne želimo sestopiti s kolesa. Vrh s cerkvijo svetega Jakoba, zgrajeno v 16. stoletju, ob jasnih dneh ponuja čudovit razgled na Sorško polje, Ljubljansko kotlino, Karavanke, Julijske Alpe s Triglavom, Polhograjsko, Posavsko in Notranjsko hribovje. Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in kontrolnim žigom STKP. Po smeri vzpona se vrnemo do razpotja med že omenjenima gostilama. Ves čas skušajmo biti uvidevni do pešcev in pohodnikov, ki tu kot že rečeno niso redkost. Na razpotju se spustimo po strmi asfaltni cesti do gostilne Dobnikar v središču zaselka Topol. Z med kolesarji izredno priljubljenega vrta gostilne Dobnikar lahko med srebanjem kave uživate v razgledih na Grmado, Tošč in okoliške hribe.

Belo

Namesto da bi se od gostilne Dobnikar spustili po asfaltni cesti proti Osredku in naprej v Hrastenice, pri spomeniku borcem in umrlim v taboriščih, le nekaj deset metrov naprej od gostilne, zavijemo desno proti Belem.  Po petsto metrih pridemo do razcepa, kjer se naravnost proti Grmadi nadaljuje kolovoz, mi pa zavijemo levo proti Belem. Ker se v Belem cesta konča, na razcepu stoji znak za slepo ulico, ki pa naj vas preveč ne skrbi. Sprva se tristo metrov precej strmo vzpenjamo, sledi dolg spust skozi vas Belo. Proti koncu vasi se na razcepu držimo desno v smeri domačije Pr'Lenart, kjer se začne makadam. Ta se spušča proti zadnji hiši v vasi. Za hišo s številko 49 je ceste konec in začne se izjemno slikovit kolovoz, ki se sprva preko travnikov, v nadaljevanju pa pretežno skozi gozd spušča vse do Hrastenic. Poltretji kilometer čistega užitka, le na nekaj mestih je treba biti pozoren, saj je podlaga od obilnega deževja dodobra načeta.

Povratek

S Hrastenic kolesarimo v smeri Dobrove po precej prometni cesti, zato že po poldrugem kilometru vožnje, nasproti gostilne Kramar zavijemo na ozko ulico proti naselju Gabrje. Ko prevozimo Gabrje se držimo naravnost proti Podutiški cesti. Zavijemo levo, a cesto že čez pol kilometra zapustimo in zavijemo ostro desno proti Stranski vasi. Po ozki asfaltni cesti, ki je bolj kot avtomobilom namenjena kolesarjem in pešcem,  kolesarimo proti Vrhovcem. Zadnji kilometer do graščine Bokalci vozimo tik nad strugo Gradaščice, prevozimo podvoz pod avtocesto, prekolesarimo Vrhovce  in v naslednjem trenutku smo že pri Žabaju...

Komentar

Kot smo že tolikokrat povedali, včasih se na lep izlet ni treba peljati stotine kilometrov daleč od doma. Kratka, izredno slikovita in predvsem raznolika tura na obrobju Ljubljane.