Stična

Razvajeni kot smo, smo večer pred turo preigravali različne scenarije. Ker na začeteku aprila jutranje temperature niso najbolj prijazne, ne bi začeli prav zgodaj. Normalno! Tudi dan ni neskončno dolg, zato izlet ne sme trajati predolgo. Itak!  Kondicija na začetku sezone še ni na nivoju, ki bi dovoljeval ekstremne podvige. Nedvomno! Zaradi velikonočnih praznikov bo na cesti gneča, zato se v izogib zastojem z avtom ne bi odpravljali pretirano daleč. Logično! Seveda na izletu ne sme umanjkati zanimivosti, pa še kakšen zabaven trail bi spotoma lahko odpeljali. Samo po sebi umevno! Odločitev je bila težka. Da bo kot izhodišče za nepozaben gorskokolesarski izlet kadarkoli izbrana Stična, je v našem ožjem krogu do nedavna veljalo za znanstveno fantastiko. Na velikonočni ponedeljek pa se je izkazalo, v kakšni zmoti smo živeli.

Stiški potok

Avto smo pustili na prostornem parkirnem prostoru ob pokopališču, v neposredni bližini cistercijanskega samostana Stična, ki velja za najstarejšega na slovenskem ozemlju. Neprimerno odeti smo preskočili ogled  muzeja krščanstva, zeliščne lekarne in samostanske vrtnarije. S pogledom smo le bežno ošvrknili zunanjost zgledno urejene opatije in se po ozki asfaltni cesti odpravili proti zaselku Gabrje ter naprej v sotesko Stiškega potoka. Takoj ko prevozimo Gabrje, se že znajdemo pri Srednjem mlinu, največjem od sedmih mlinov, ki so nekoč delovali na Stiškem potoku. Nekaj deset metrov od mlina se asfalt konča. Z vožnjo nadaljujemo po idilični makadamski cesti, speljani tik ob strugi spokojnega potočka. Po dobrem kilometru komaj zaznavnega vzpona prispemo do manjšega zaselka, ki po hišnih številkah sodeč pripada višje ležeči vasi Metnaj. Na tem delu nas pot vodi mimo Malnarčkovega mlina, edinega na Stiškem potoku s še ohranjenim mlinskim kolesom. Poldrugi kilometer od zaselka se na razcepu držimo glavne ceste. In Stiškega potoka, seveda. Tudi v nadaljevanju se komaj opazno vzpenjamo. Dva kilometra od omenjenega razcepa kolesarimo mimo zapuščene domačije, nekaj sto metrov naprej pa cesta zavije ostro proti jugu. Na tem mestu se poslovimo od potoka, ki nam je na šestih kilometrih dodobra prirasel k srcu. Predvsem pa se poslovimo od lenobnih naklonov. Če se do prostrane izravnave z lično prenovljeno domačijo še naprej vzpenjamo v precej zaspanem ritmu, nas od tu, pa vse do turistične kmetije Habjan v vasi Leskovec čaka prva prava preizkušnja. Poldrugi kilometer vzpona z več kot deset odstotnim naklonom, po dokaj nesprijeti podlagi za povrhu.

Kucelj

Pri kmetiji Habjan se spustimo do glavne ceste Trebeljevo – Višnja gora. Držimo se levo v smeri Višnje gore. Že po dobrega pol kilometra zavijemo desno proti Mlakam, kjer nas čaka novo presenečenje – Kmetija Čož in Kavbojska dežela. Kot se za ljubitelje »domače« tradicije, burgerjev kakršne so pripravljale naše babice in nashvillskih napevov spodobi, smo jo brez postanka ucvrli proti Gorenjem Brezovem. Ko v omenjeni vasi prikolesarimo do kapelice in razpotja ob katerem stoji, zavijemo na slabšo gozdno cesto ostro desno. Ne na prvo ostro desno, to je slepa asfaltna cesta, ampak na drugo ostro desno in navzdol. Po poldrugem kilometru lagodne vožnje po simpatični gozdni cesti pridemo do označenega razcepa. Zavijemo desno v smeri Kuclja. Modre oznake na deblih, v družbi s Knafličevimi markacijami pričajo, da smo se znašli na dvonamenski Grosupeljski planinski poti. Do vrha Kuclja nas čakata natanko dva kilometra vzpona, na katerih bomo premagali več kot 150 višincev. Kucelj (748 mnv) je najvišji vrh občine Grosuplje, ob lepem vremenu je od tu možno videti Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke in tudi del Julijskih Alp. Na prostranem travniku na vrhu Kuclja se nahaja manjši geodetski stolp ter ob njem žig. Po krajšem postanku prevozimo preostanek travnika kjer pridemo do slabo vidnega razcepa. Na desno se proti Gorenjem Brezovem spušča markirana planinska Pot dveh Slapov, mi pa se držimo levega kolovoza, po katerem poteka trasa dvonamenske Grosupeljske planinske poti. Zapeljemo mimo lesene ograde in se spustimo do ceste, ki z Leskovca vodi proti Trebeljevem. Po široki makadamski cesti krenemo na levo, a cesto že po dobrega pol kilometra zapustimo in zavijemo na označeno gozdno cesto proti Obolnem.

Obolno

Do Obolnega nas čakajo dobri trije kilometri mestoma precej zdelane gozdne ceste, po kateri poteka trasa Badjurove krožne poti. Če se do razcepa na manjšem sedelcu pod Brigarico (667 mnv) sprva dober kilometer spuščamo, nas od tu naprej ne bo prizanešeno. V množici poti, ki se v omenjenem razcepu križajo, izberemo najbolj strmo. Pa ni ne strmina tista, še manj dolžina tista, ki nas na tem klančku tako močno zdela. Na popolnoma nesprijeti podlagi kolesa močno zdrsavajo in nobena sramota ne bo, če boste del poti nadaljevali ob kolesu. Podobnih odsekov je do Obolnega še kar nekaj. In velika verjetnost je, da boste na poti srečali  nekaj tistih, ki skrbijo da je cesta v tako klavrnem stanju. Štirikolesniki in cross motorji so na tem delu poti stalnica. Vsekakor velja, da več kot boste med potjo zaužili prahu, bolj bo prijala osvežitev na kmečkem turizmu Obolno. Od kmečkega turizma se spustimo do križišča, kjer se držimo desno proti Osredku. Na križišču, ki sledi peljemo naravnost, se povzpnemo do vasi Osredek nad Stično od koder se strmo spuščamo proti zaselku Planina. Ko prevozimo Planino, nadaljujemo s spustom in že čez slab kilometer pridemo do naslednjega križišča. Med drugo vojno so imeli kurirji v bližini skriven prehod čez nemško-italijansko mejo, o čemer priča nevsakdanje spominsko obeležje. Na tem križišču se držimo ostro desno v smeri Metnaja. Najprej se nepoln kilometer spuščamo, nakar se na razcepu držimo desno in krenemo navkreber proti vasi Mala Goričica. Po kilometru konkretnega vzpona ne zavijemo v vas, ampak nadaljujemo naravnost proti Metnaju, kjer se pri gasilskem domu držimo glavne ceste. Le pol kilometra od gasilskega doma zapustimo glavno cesto in zavijemo levo na ozko, neoznačeno asfaltno cesto proti vasi Dobrava.

Cukarca

Sredi vasi Dobrava ne zavijemo v smeri Stične, ampak se držimo levo in že po nekaj metrih, tik za gospodarskim poslopjem,cesto zapustimo in z vožnjo nadaljujemo po idiličnem kolovozu. Sredi travnika prikolesarimo do razpela, kjer se kolovoz razcepi. Držimo se desno v smeri lovske preže. Ko v bližini preže zapeljemo v gozd, se znajdemo na vrhu bike parka Cukarca. In imamo kar takoj težavo, ker se po številnih, izredno lepo urejenih trailih, ne moremo spustiti naenkrat. Na srečo steze niso dolge, posledično tudi »uphill« proga ni pretirano naporna, zato si jih privoščimo eno za drugo.  Izbor seveda prilagodimo svojim sposobnostim. Nekaj trailov, predvsem to velja za črna »Kamn Kust« in spodnji del traila »Hilly Billy« ni čisto nedolžnih. Seveda se na »plaži« spodobi kupiti dnevno »vinjeto« in prispevati 5 eur za vzdrževanje parka. Mimogrede, pod kolesarskim parkom boste lahko občudovali motokros progo Dolina pod Kalom, na kateri potekajo tudi tekme za državno prvenstvo.

Vsega prijetnega je enkrat konec in kazalo se je odpraviti proti izhodišču. V ta namen smo se po »uphill« stezi povzpeli do vrha bike parka in nadaljevali še nekaj deset metrov v smeri že omenjene lovske preže. Tako smo prišli do izhodišča »naravnega«, izredno tekočega traila, ki nas je po dobrem kilometru čistega užitka pripeljal do gozdne ceste. Zavili smo levo, a cesto že po dobrih dvesto metrih zapustili in nadaljevali po ozkem kolovozu vse do Petrušnje vasi. V vasi smo se držali levo a že po dobrih sto metrih zavili na idiličen kolovoz proti Pristavlji vasi. Tu smo prečkali cesto in po kolovozu nadaljevali proti Dolu, od koder smo se spustili do glavne ceste ter se po njej vrnili do Stične. Šele kasneje smo namreč izvedeli, da iz Pristavlje vasi proti Stični vodi imenitna bližnjica, del katere  spočetka vodi po trasi Lavričeve poti, ki v nadaljevanju zavije proti Gradišču. 

Komentar

Na tem koncu domovine si niti v najbolj optimističnih sanjah nismo upali pričakovati tako veličastnega kolesarskega izleta. Težko bi si zamislili lepši in bolj navdihujoč začetek kolesarske sezone.