Špilk in Limbarska

Ne Špilk (956m), ne Limbarska gora s svojimi 773 metri sama po sebi nista bog vedi kako zanimiva gorsko kolesarska cilja, kljub temu pa je v nadaljevanju opisana tura vsekakor ena bolj zanimivih doslej. Enostavno, za vsakogar se najde nekaj. Krašnja je ravno pravi kraj za izhodišče, avto lahko pustimo na parkirišču med gasilskim domom in podružnično osnovno šolo Janka Kersnika Brdo. Med šolskimi počitnicami je tu prostora več kot dovolj. Krenemo mimo šole, takoj ko pridemo v gozd se začne precej strm vzpon, ki ne popušča vse do Vrha nad Krašnjo. Od tu naprej je naklon prijaznejši in pot do Velikega Rakitovca mine kot bi mignil.

MTB park Čelešnk

Uganili ste! Ogled downhill parka Čelešnk je bil osnovni cilj opisane ture. Vse ostalo je bilo spočetka mišljeno zgolj kot okrasek oziroma dodatni kilometri. Izkazalo se je povsem drugače, a pojdimo lepo po vrsti.

Sredi zaselka Veliki Rakitovec stoji že precej izmučen smerokaz “downhill”, ki kaže na desno, proti gozdu. Človek bi pričakoval, da bo start proge vidno označen, ko pa sem se po lepi gozdni cesti že začel spuščati proti Lipljam in naprej Cirkušam v Tuhinjski dolini, sem vedel da ne bo tako enostavno. Obrnil sem se nazaj in čez nekaj časa sklenil poskusiti srečo na zvoženem kolovozu v smeri proti Poljanam. Sicer ni bilo ne duha ne sluha o kakšnih objektih, se je pa omenjeni kolovoz izkazal kot čudovit obvoz za tiste, ki se ne želijo peljati po parku. Le malo naprej od mesta, kjer sem prišel v Poljanah na asfalt sem opazil kombi z napisom “MTB Čelešnk”, še malo više pa brunarico istoimenskega športnega društva. Sklenil sem, da ne grem od tu, dokler ne najdem proge, zato sem jo mahnil še enkrat proti vrhu. Spotoma sem se peljal pod skakalnico. Na Youtubu je kar nekaj dokazov, da je preko nje možno leteti čez cesto. Znanstvena fantastika. Čez kak kilometer sem bil že na prvotni smeri, tik pod zadnjim vzponom na Rakitovec. Dober kilometer pred “obvoznim” kolovozom sem opazil obračališče, kjer bi lahko bil cilj omenjenega kombija. V bližini je precej zaraščena pešpot po kateri sem krenil iskati srečo. Ta se je že zelo kmalu nasmehnila v obliki manjše skakalnice. To je bilo to. Kaj kmalu postane očitno, da stvari zadnje čase niso prav pogosto v uporabi. Naslednji objekt je od zoba časa že precej načeti “Tatami”. Če se tu držimo bolj levo, pridemo do objektov “The Fonz”, do ogromne bande, skakalnice “Rocky”... Povsod so lepi obvozi, tako da ni bilo večje panike. Če pa krenemo bolj proti desni, pridemo do vratolomnih skalnatih strmin, kjer ne bi šel niti peš, kaj šele s kolesom. Niže na poti proti brunarici je skakalnica “Jurček”, z lesenim obvozom po desni strani. Ko pridemo na jaso in se držimo desno pridemo do “Pastirja”, nekakšno predigro za skakalnico (bolje rečeno letalnico), ki te ponese čez cesto. Park se sicer nadaljuje proti dolini, po posnetkih na Youtubu sodeč vse do Blagovice a kot rečeno, za popolno turo je bilo treba nabrati tudi nekaj kilometrov.

Špilk

Levo od letalnice je kolovoz, po katerem pridemo do ceste skozi vas. Tu krenemo levo, sprva po asfaltu, ki pa ga v Selcah zmanjka in pot nadaljujemo po bolj ali manj ravnem, mestoma lepo razglednem makadamu. Po dveh kilometrih čiste sprostitve, smo zopet na asfaltu. Zavijemo ostro levo, navkreber proti Gabrju. Tu nam ne pretirano strm vzpon “olajša” oster vonj piščančje farme. Za zadnjimi hišami v vasi je razcep in tabla, ki na levo kaže markirano pot proti Špilku. Sledi precej strm vzpon do jase pod Špilkom, od koder se vidi sosedno Menino kot na dlani. Krenemo na desno, čez pašnik. Takoj ko prispemo v gozd se od kolovoza odcepi markirana pot za vrh Špilka, Deset minut porivanja in že smo na vrhu, kjer stoji ličen bivak, v njem pa žig… Vrh ne ponuja razgledov, saj je popolnoma poraščen z gozdom. Po kratkem predahu se spustimo po pešpoti nazaj do kolovoza. Razen dveh ovinkov, bolj ali manj pod kotom 180 stopinj, je zadeva čudovito prevozna. Kakorkoli, ko pridemo do kolovoza krenemo desno in kaj hitro se znajdemo na prelepi gozdni cesti, ki povezuje Špitalič s Trojanami. Krenemo na desno, oznake so. Sledi kakih sedem kilometrov blagega spusta po gozdni, čudovito urejeni makadamski cesti, vse do Trojan. Da se izognemo nošenju kolesa po stopnicah, še pred prvimi hišami zavijemo desno in po dvesto metrih smo neposredno nad restavracijo. A veste, kaj je zavaljen avstrijski turist našel v krofu na Trojanah…. Marmelado!

Po obveznem krofu nadaljujemo po cesti za Šentgotard, le to pa zapustimo ostro desno, proti cerkvi Svetih Mohorja in Fortunata. Pred cerkvijo zavijemo na sprva viden kolovoz, ki nas preko travnika odpelje do gozda, od tu naprej je precej bolj zvožen. Ko pridemo do prvih hiš v zaselku Polšina nadaljujemo čez rahlo zamočvirjen travnik. Čez nekaj sto metrov preko lesene brvi pridemo do asfaltirane ceste, ki nas pripelje do glavne ceste Trojane – Izlake. Po glavni cesti se spustimo proti Izlakam, Med hišami v zaselku Orehovica je makedamski odcep, ostro desno proti Kolovratu. Prvič sem ga le s težavo našel, saj ni nobene oznake.

Trpljenje

Sledi precej mučen vzpon po grobem makadamu do Kolovrata. Kot tak mi je ostal v spominu predvsem zato, ker je bilo tistega dne peklensko vroče, cesta je večino časa izpostavljena popoldanski pripeki, je mestoma precej strma, podlaga pa groba in ne najbolje sprijeta… Kot obliž na rane je prišel izvir pitne vode pred gasilskim domom v Kolovratu. Kot da mučenja še ni bilo dovolj, sem od tu krenil naravnost naprej proti Strmi njivi. Tako, kot sem si smer prvotno zamislil. Dokaz, da je dobro kdaj ravnati po pameti in se sproti prilagajati razmeram. Sledil je namreč vzpon po kolovozu, z vsemi značilnostmi kot sem jih malo prej opisal, vendar na kvadrat. Končno sem se po razbeljenem pesku le prerinil do cerkve Sv. Radegunde, in le ugibam lahko, kako bi se zadeva iztekla brez dovoljšnih zalog vode. Pod cerkvijo je kmetija, ki precej spominja na scene iz filma Odrešitev. Pod kmetijo se kolovoz prevesi navzdol in kmalu zavije v gozd. Odrešitev! Resnična, ne filmska. Ko pridemo iz gozda se znajdemo v civilizaciji. Če nadaljujemo po makadamu v isti smeri, hitro pridemo v Borje, na asfaltno cesto. Ker sem imel ta dan že zares vsega dovolj, sem v Borjah kar po asfaltu krenil v dolino proti Blagovici, od tu pa po glavni cesti nazaj proti Krašnji.

Naslednjič - na okoli!

Seveda sem turo čez kak teden ponovil, le da tokrat v Kolovratu nisem šel naravnost proti Strmi njivi, marveč sem šel do Borij po asfaltni cesti preko Medije (na karti označeno z modro). Pot je res da malenkost dolgočasnejša in na okoli, zato pa sem si prihranil dovolj energije za vzpon preko Golčaja na Limbarsko goro. In prav ta del se je izkazal za češnjo na torti. Slaba dva kilometra iz vasi Medija v smeri proti Borjam je označen kolovoz za Limbarsko goro, a je bil zaradi dežja v predhodnih dneh povsem razmočen in nevozen. Zato sem nadaljeval po cesti, ki nas pripelje do Borij. Na križišču pri kapelici krenemo levo. Desni odcep je tisti, po katerem sem dober teden nazaj prišel iz Strme njive. Nekaj časa vozimo po asfaltu v smeri Blagovice. Kaj kmalu pridemo do križišča, kjer zavijemo ostro levo, le nekaj metrov za tem pa desno na slab makadam proti Golčaju in Limbarski gori. Sledi blagi vzpon do cerkve sv. Neže na Golčaju (690 m). Od tu naprej nas čakajo trije kilometri čudovito razgibane pešpoti proti Limbarski gori. Od mesta, kjer pridemo do asfalta pa do vrha (773m), nas namučita približno dva kilometra precej strmega vzpona. Na vrhu stoji slikovita cerkev sv. Valentina. In kar je bilo v tistem trenutku veliko pomembneje – gostilna. Spust v dolino poteka sprva po asfaltu, a ga že sredi vasi zapustimo, neposredno za večjim gospodarskim poslopjem, ostro na desno. Po lepi gozdni cesti se spustimo v dolino. Ko pridemo do asfalta, se držimo desno. Peljemo po nadvozu čez avtocesto, ko pridemo do stare ceste Ljubljana – Maribor, zavijemo levo in čez poldrugi kilometer smo že v Krašnji. Na spodnjem gpx je ta različica! 

Komentar

Kot sem omenil že na začetku, me je opisana tura z vsemi svojimi različicami povsem prevzela. Poteka namreč daleč od razvpitih vrhov in zlajnanih gorsko kolesarskih ciljev, obenem pa ponuja vse, kar si gorski kolesar lahko zaželi. Od vožnje skozi nepričakovano prvobitne hribovske zaselke do makedamskih odsekov, ki kar kličejo po izklapljanju možganov, od strmih vzponov do tehnično zahtevnih spustov po neobljudenih pešpoteh, od zasanjanih razgledov do klepeta s prijaznimi domačini. In krofe na Trojanah.