Šija vrh - Gomila

Dan Osvobodilne fronte, sneg do nižin. Pa tako sem si želel dostojno počastiti praznik dela s kakšno »epsko« turo. Lanske Menine, ko sem nad tisoč metri vso pot do vrha gazil sneg s kolesom na ramenih, mi ni bilo ponavljati. Obala je bila zato logična rešitev. Na karti Severne Istre sem iskal primerno »žrtev«. Žbevnica? Orljak? Planik? Učka? Ne, ne bom se ponavljal. V oči mi je padel Šija vrh (Gomila). S svojimi 1241 metri se je kazal kot idealen cilj. No, ja... Na spletu o tem vrhu prav veliko virov ni mogoče najti, morda je bil še najbolj uporaben opis takozvane "Lisinske poti". Za obema Planikoma je tretji najvišji vrh v Čičariji, Hrvaška planinska zveza ga omenja v registru planinskih poti, v bližini vrha je na karti vrisanih kar nekaj gozdnih cest, večina ture bi potekala po Kastavskem gozdu (skrajni vzhodni del Čičarije, večji del leži v občini Matulji)....

Odločitev je padla!

Začetek ob morju

Ker sem načrtoval povratek po asfaltni cesti preko Veprinca, sem avto pustil v Ičićih, na urejenem parkirišču v bližini mesta, kjer se cesta iz Učke spusti do morja. Parkirišča so izven sezone po pravilu brezplačna. Po Liburnijski cesti sem se odpeljal v smeri Opatije. Ker je bila zelo prometna sem se spustil v center mesta, da bi vsaj na hitro doživel predprvomajsko sončno dopoldne v turističnem biseru. Vse prehitro je bilo treba kreniti navkreber, na to me je opomnil smerokaz za naselje Pobri. Od semaforja, kjer sem prečkal Novo cesto sem vozil po Varljenski cesti. Ta se strmo vzpenja skozi bolj kot ne strnjeno naselje. Zaselki Pobri, Mihotići in Rukavac neopazno prehajajo eden v drugega. V Rukavcu, za Konzumovo trgovino, ko sem bil že tristo metrov nad morjem, sem zavil levo in čez slabih petdest metrov ostro desno, v smeri »Andrejići, Krujci«. Sledila je vožnja po izredno strmem asfaltu, vse do točke, kjer se cesta združi z glavno »cesto« za Žejane. Na tem mestu se asfalt konča, pot se nadaljuje z najslabšo obliko makedama kar sem jih kdaj koli skusil. Čas je iz sicer zelo široke ceste spral pesek, bolj kot ne do gole skalnate podlage. Na slabih šestih kilometrih mučenja riti sem se dvignil na 700m višine, ko sem prišel do prvega križišča. Cesta naravnost gre proti Žejanam, desno proti Zvonečam, leva pa proti zapuščenem planinskem domu. Na križišču je partizanski spomenik, na desni strani je tudi nekaj zgradb, najverjetneje vikendov. Tu so tudi smerokazi mtb kluba Matulji, vendar pa resnici na ljubo, kot se je izkazalo kasneje, poti niso kaj prida označene.

Proti vrhu

Od vikendov so prihajali glasovi vesele druščine, zato sem se odpravil po morebitne koristne informacije. Mladenič, tudi sam kolesar, mi je razkril, da vrh Šije ni vreden obiska, saj je tam le gozd, brez razgledov. Svetoval mi je, naj grem raje po cesti (levo od doma) proti Vodicam (7,4km) od tu pa na Vodičke griže, 1144 metrov visok vrh, od koder se vidi Učka in okoliško hribovje. Ker sem vztrajal pri prvotnem cilju, mi je svetoval markirano pot desno od doma. Ta naj bi bila večji del vozna, težava pa je, da so markacije pomankljive, saj te poti praktično ne uporablja nihče več. Kar se je izkazalo še kako resnično. Prva markacija je na domu, druga pa sto metrov naprej. Od tu pa »po inerciji«. Slabe štiri kilometre je bil kolovoz soliden, ko pa se je začel bolj strmo vzpenjati je prešel v pešpot. Ta je bila vse bolj skalnata in zaraščena. Tu je bilo treba kolo riniti. Ko se je strmina umirila, sem se srečal s še hujšo nočno moro. V razmočeno zemljo se je namreč močno udiralo, tako da sem se moral prebijati skozi grmovje ob poti. Končno sem prispel do gozdne ceste. Pričakovati smerokaze na tem mestu bi bilo iluzorno. Medvedi in divje svinje pač ne znajo brati, gozdarji pa teren poznajo. Po občutku sem zavil levo in navzgor. Kaj kmalu sem prispel na večjo gozdno jaso, od koder ena cesta pelje naravnost in navzdol, druga pa levo in navzgor. Ker še nisem bil na vrhu, sem izbral tisto, ki vodi navkreber. Čez dober kilometer razmočenega, blatnega kolovoza me je čakalo presenečenje. Markacija in smerokaz, napisan na lubju drevesa. Očitno sem se znašel na sedlu med Šijo na desni in Lisino na levi strani. Do vrha Šije, razpoznavnem le po žigu in vpisni knjigi, je bilo le še par sto metrov lepo vozne poti. Kar je pa še bolj zanimivo, na desni strani je pot obrasla s smrekovimi, na desni pa s čudovotimi bukovimi drevesi. Pa bodi pameten!

Proti Istri

Spustil sem se do prej omenjenega sedla in zavil desno, po markiranem kolovozu proti dolini. V kakšen užitek bi mi spust lahko bil, sem si lahko samo predstavljal. Vozni odseki niso bili daljši od 20 metrov, saj je bil kolovoz na gosto pokrit s podrtim drevjem in odpadlim vejevjem. Dejstvo, da je vejevje tu verjetno ležalo že kar nekaj časa jasno priča o tem, da Šija vrh ni ravno priljubljen cilj pohodnikov. Kakor koli, ko sem se prebil do odcepa za Vodice, sem kolovoz zapustil in se spustil po strmi, markirani pešpoti. Gre za relativno kratek odsek, v celoti prevozen. Spustil sem se na manjšo gozdno jaso, na katero bi lahko prišel po gozdni cesti, če bi krenil pri domu na levo. Tik pod potjo, po kateri sem se pripeljal na jaso je izvir tekoče vode po katerem je ta kraj dobil ime – Vodice.

Šele tu sem se zavedel, da sem imel pri planinskem domu kar srečno roko pri izbiri smeri. Od Vodic pa do vrha Šije bi se namreč bolj malo vozil.

Markirana pešpot se na nasprotni strani jase nadaljuje v smeri Vodičkih griž (mogoče naslednjič, po cesti), jaz pa sem krenil po cesti v smeri zahoda oziroma Istre. Tudi ob cesti so na gosto postavljene markacije, saj gre za del transverzale ki povezuje Šijo, Županj vrh, Brajkov vrh, Orljak in Žbevnico. Sprva od gozdne mehanizacije dobro utrjena cesta kmalu preide v kolovoz, ta pa čez kak kilometer »izzveni« v pešpot. Spust na tem delu je verjetno najlepši del opisane ture in vse prehitro sem se znašel na Veprinški cesti (885 m) , ki povezuje Račjo vas z Veprincem. Zadnji del spusta poteka po robu kraške uvale, na karti označene kot Dol.

Končno civilizacija

Kot rečeno, markirana pešpot se nadaljuje v smeri Županj vrha in Korit, jaz pa sem po zdelani makedamski cesti krenil na levo v smeri Veprinca. Mislil sem da v dolino pa se je izkazalo, da je na prvih treh kilometrih potrebno premagati slabih dvesto višinskih metrov, da bi se spust lahko začel. Od Dola pa do asfaltirane ceste, ki pelje iz Učke proti morju je dobrih dvanajst kilometrov. Večji del je podobna tisti od Rukavca do planinskega doma. No, morda je za odtenek boljša. Na dobršnem delu poti so bili ob cesti veliki kupi požaganih debel, kar priča o intenzivnem čiščenju gozda. Od priključka na asfalt je sledilo še poslednjih dvanajst kilometrov bolj kot ne dolgočasnega spusta do avtomobila.

Komentar

Najlepši občutki so me pri opisani turi spreletavali, ko se je končala in sem si privoščil hladno pivo ob morju. Tura je minila v znamenju relativno zelo prometne asfaltne ceste skozi gosto poseljeno pobočje nad Opatijo, katastrofalno slabega makedama do planinskega doma, nobene prave pomoči pri orientaciji, občutka da v teh gozdovih že prekleto dolgo ni bilo žive duše, pomanjkanja kakršnega koli razgleda, podrtih dreves in vejevja na poti, blata do kolen... Gozd pa je tu čudovit. Kastavski gozd!