Roblek in Skubrov vrh

Planšarsko jezero na Jezerskem sem nazadnje videl kot otrok. Skrajni čas sem si rekel, da splaniram turo, ki mi bo omogočila, da na obali Planšarskega jezera spijem hladno pivo. Če sem čisto iskren, sem bil nad jezerom kar malo razočaran. Precej manjše je, kot so si ga zapomnile otroške oči, predvsem pa je v poletnih mesecih tako močno obljudeno, da sem moral pivo spiti kar stoje. Za prosto mesto bi se moral postaviti v vrsto...

Ogrevanje

Po prvotnem načrtu sem se nameraval v dolino Kokre spustiti po makadamski cesti, mimo Kopišča in Viševskega vrha v Spodnje Fužine. Avto sem zato pustil kake štiri kilometre niže, v bližini okrepčevalnice Celar, na enem od številnih parkirišč ob cesti. Po precej prometni cesti se komaj opazno dvigujemo. Peljemo skozi Spodnje Fužine in malo naprej mimo deželnega mejnega kamna, kjer je nekdaj potekala meja med Koroško in Kranjsko. Ko pridemo do Zgornjih Fužin, smo že v občini Jezersko. Ko prevozimo Spodnje Jezersko, je za nami približno devet kilometrov, dvignili pa smo se za borih dvesto metrov. Na naslednjih treh kilometrih in pol, ko prevozimo Zgornje Jezersko se dvignemo še za 150 metrov.

Naprej na Roblek in Jezerski vrh

Glede na to, kako dobro vzdrževana gozdna cesta pelje proti Robleku, je odcep precej sramežljivo označen (Kmetija Roblek, Kmetija Zg. Virnik). Po približno petsto metrih od odcepa, se držimo levo (desna cesta gre le do dvorišča kmetije Roblek), potem pa z orientacijo ni več težav. Samo še na gor, ha, ha. Precej strmo, a je podlaga tako dobra, da je vzpon čisto veselje. Ko pridemo malo više se nam odpre pogled na Jezersko in Grintovec ter Jezersko Kočno v ozadju. Po približno petih kilometrih pridemo do državne meje. Takoj za mejo je Roblekova planina . Približno pol kilometra vozimo po avstrijski strani, da prevozimo Roblekovo planino, potem pa se cesta vrne v Slovenijo. Tik za mejo, na slovenski strani dosežemo najvišjo točko opisane ture (1354 m). Tu se držimo desno, leva cesta pelje namreč proti Pristovnikovi planini in naprej v dolino, proti Kortam. Po kratkem spustu pridemo do Ankove planine in nekdanje karavle jugoslovanske vojske. Mimo karavle se držimo levo in v ne prestrmem spustu po dokaj lepi makadamski cesti pripeljemo do mejnega prehoda Jezerski vrh .

Kratek spust do Planšarskega jezera

Od mejnega prehoda bi se lahko spustili kar po glavni cesti, ker pa je zelo prometna in predvsem - asfaltna, sem jo kake dvesto metrov niže zapustil in spust nadaljeval po kolovozu. Sprva je, zarasel z visoko travo deloval precej neobetavno, od spomenika padlemu borcu Kokrškega odreda Nacetu Murnu naprej, pa je bil spust prava poezija. Mah, iglice, gladko – kot v jaslicah. Čisto prehitro sem se znašel na glavni cesti, na mestu s čudovitim pogledom na cerkev Sv.Andreja. Tu cesto prečkamo in po kolesarski poti vozimo do Planšarskega jezera.

Kalvarija na Skubrov vrh

Od jezera sem pot nadaljeval po asfaltirani cesti v smeri Češke koče na Spodnjih Ravnah. Pri kmetiji Ancelj je asfalta konec. Tu je treba zaviti desno. Na kartah Geopedije je cesta narisana precej »gosposko«, v resnici pa gre le za dve kolesnici v smeri gospodarskega poslopja, tam je čez »cesto« napet električni pastir, naprej pa je skoraj navpičen hrib. Vrnil sem se do kmetije in se prepričal, da je to res kmetija Ancelj. Torej je tudi cesta prava! Električni pastir je name deloval stimulativno in začel sem riniti kolo po strmem kolovozu. O tem, kako strm je kolovoz govori podatek, da se na poldrugem kilometru dvignemo za približno 350 metrov! Vzpon niti za trenutek ni vozen, vtis daje, da se tu že dolgo ni nihče vozil. Niti s traktorjem. Na nekaj mestih se kolovoz razcepi, po občutku sem se odločal za boljšega. Ker sem pač mojster občutkov, je kolovoza pod vrhom enostavno zmanjkalo. Kakšnih dvesto metrov sem se prebijal preko podrtih debel in končno prišel do izravnave na vrhu in pravega kolovoza, ki je prišel z desne strani. Vrh je poraščen z iglavci, po tleh je na debelo smrekovih iglic in storžev. Nobenega znaka ni, ki bi pričal o tem, da je bila tu pred kratkim človeška noga.

Spust

Kolikor je bil naporen in depresiven vzpon, toliko bolj uživaški je bil spust. Na tej strani je kolovoz speljan na dolgo, podlaga je gladka, na ovinkih so naravne »bande«. Zavor skoraj nisem potreboval in vse prehitro sem se znašel pri kmetiji Makek in malo naprej na asfaltni cesti (950m). Kot sem že uvodoma omenil, je bilo prvotno mišljeno, da bi tu zavil levo v smeri Malega vrha in naprej do Kopišč ter se pod Viševskim vrhom po pešpoti spustil na cesto niže, od tu pa do Spodnjih Fužin. Natančneje sem si pogledal karto in si premislil. Bilo je prevroče, da bi se še enkrat dvignil na 1300 metrov, pa tudi spust po na pogled (pre)strmi pešpoti ni deloval najbolj obetavno. Krenil sem torej desno, po kolovozu proti Zgornjem Jezerskem.

Povratek

Ker je vožnja po glavni cesti domena cestnih kolesarjev, sem si sklenil povratek vsaj še malo popestriti. Ko sem iz Makekove Kočne prišel do glavne ceste sem jo prečkal, in peljal v smeri cerkve Sv. Ožbolta. Tu se makadamska cesta nadaljuje s prijetnim kolovozom pod Olipovim robom, dokler se ne priključi na cesto, po kateri sem se vračal v dolino takrat, ko sem zgrešil Pečovnik in se čez Korte in pod Virnikovim Grintavcem vračal na Jezersko. Sledilo je še malo spusta po asfaltu skozi Murnov graben in dolgočasen spust po glavni cesti do avtomobila.

Komentar

Porivanje kolesa na Skubrov vrh je turi sicer dodalo nekaj »epskosti«, lepi razgledi in par res prijetnih spustov pa tudi ni moglo sto odstotno popraviti slabega vtisa, ki ga je pustilo kolesarjenje med motoristi po glavni cesti.