Polževo in Kucelj

Dinarsko-kraška planota nad Višnjo Goro, ki na najvišji točki doseže borih 630 metrov, je  bila od nekdaj priljubljen cilj cestnih kolesarjev in izletnikov. Pričujoči izlet, ki v kombinaciji s Kucljem (748m), najvišjem vrhom grosupeljske občine,  bistveno pridobi na »značaju«  je nov dokaz, da se v iskanju gorskokolesarskih užitkov ni vedno treba odpraviti prav daleč od doma. Pri Hotelu Polževo je kar nekaj parkirnih mest, prav tako v Višnji Gori pred železniško postajo. Ker imam možnost parkirati pred bratovo hišo, sem izlet začel v Kriški vasi. Prednost krožne ture je med drugim tudi to, da ni pomembno, kje jo začnemo. Da jo le končamo na istem mestu.

Sveti Duh

Odpravimo se torej po asfaltni cesti v smeri proti Hotelu. Po kilometru in pol vožnje zapustimo cesto in zavijem desno v Novo vas. Od prvih hiš pa do razcepa na koncu vasi ni več kot sto metrov. Na koncu vasi se cesta razcepi v dva kolovoza.  Krenemo po desnem, daljšem kolovozu. Sprva se spuščamo preko travnikov, nadaljujemo pa po čudovitem listnatem gozdu. Celoten spust do ceste, ki povezuje Grosuplje z vasjo Krka, je dolg približno tri kilometre in pol. Nekje na dveh tretjinah spusta, se omenjena kolovoza združita, in se nadaljujeta z lepo gozdno cesto. Ko pridemo do asfalta, krenemo na levo, v smeri Krke. Že po nepolnem kilometru zapustimo glavno cesto in nadaljujemo po neoznačeni makadamski cesti na levo,  proti Vrhem. Tu se ponovno srečamo z oznakami za Grosupeljsko dvonamensko kolesarsko pot.  Za kratko smo se namreč z njo srečali med Kriško in Novo vasjo. Dvonamenska pot je poleg tiste v Istri pionirski projekt te vrste v Sloveniji, aktualen že  od leta 2014. Pomeni kar dve leti pred otvoritvijo STKP.  Več o kolesarski poti najdete na mtb.si.

Od odcepa nas čakajo trije kilometri in pol ne pretirano zahtevnega vzpona. Skozi vas Velike Vrhe je cesta asfaltirana, naprej proti najvišji točki prvega dela poti pa vozimo po lepemu kolovozu. V vasi Velike Vrhe se srečamo še z novimi oznakami, od tu naprej smo se namreč pridružili trasi Jurčičeve poti.

Na vrhu Sveti Duh (630m) stoji istoimenska cerkev iz 15. stoletja. Od cerkve Svetega Duha se do Hotela Polževo spustimo po kolovozu ob levi strani smučišča. Od hotela nadaljujemo po asfaltni cesti v dolino proti Zavrtačam. Za nekaj časa zapustimo dvonamensko kolesarsko pot, ne pa tudi Jurčičeve. V Zavrtačah se držimo levo in po lepem makadamu, bolj kot ne po ravnem, nadaljujemo v smeri Pristave. Ko prevozimo vas Pristava in se cesta začne spuščati v gozd proti Peščeniku, se na desno odcepi označena pešpot, ki nas mimo ostankov gradu Višnja gora pripelje v dolino, do istoimenskega mesteca. Spet smo nazaj na dvonamenski kolesarski poti. Uživaški spust po pešpoti, na delovni dan povsem prazni, me je tako prevzel, da sem spregledal ostanke gradu. Vsekakor razlog več  za ponovitev ture.

Gradišče

Po Turnherjevi ulici se spustimo do starega mestnega jedra. Krenemo na desno, obvozimo cerkev Svetega Tilna in se po Ciglerjevi ulici spustimo do železniške proge. Prečkamo jo in nadaljujemo po avtocestnem podvozu. Na drugi strani avtoceste se držimo levo. Čaka nas precej strm vzpon do vasi Vrh. Ko vas v večji meri prevozimo, za kmečkim turizmom Habjan zapustimo glavno cesto in po označeni poti krenemo proti  vrhu, imenovanemu Gradišče (706m). Pozor, na tem delu je vožnja s kolesom prepovedana. Ne pa tudi hoja, zato tu pač hodimo ob kolesu. Gre za tako imenovano Pot dveh slapov. V zgornjem delu pešpot vodi preko  lepo vzdrževanih travnikov in lastniku gotovo ne bi bilo pri srcu, če bi jih uničevali s kakršnim koli prevoznim sredstvom.

Kucelj

Pešpot z vrha Gradišča se sprva spušča preko ozkega pasu gozda in se proti Gorenjem Brezovem nadaljuje z idiličnem kolovozom, ki nas pelje preko slikovitih pašnikov. Ko pridemo do vasi se držimo desno. Pri kmetiji  Dremelj se po označenem kolovozu začnemo vzpenjati proti najvišji točki ture. Po slabem kilometru precej strmega vzpona, pridemo do prostranega travnatega vrha Kucelj (748m), kjer stoji manjši geodetski stolp.

Zopet smo se vrnili na traso dvonamenske kolesarske poti, po kateri se spuščamo proti Blečjem vrhu. Sredi vasi poiščemo neizrazit kolovoz na levo, med dvema domačijama. Če ne uporabljate gps naprave je priporočljivo, da domačine povprašate po kolovozu, ki po dolini potoka Višnjice pripelje do Dednega Dola. Po dveh kilometrih precej temačnega, a vseskozi lepo tekočega gozdnega kolovoza pridemo na plano, in kmalu tudi do prvih hiš. Ko prevozimo Dedni Dol se držimo desno in takoj za avtocestnim podvozom zavijemo na ozko asfaltno cesto, ostro desno. Vozimo ob železniški progi. Od mesta, kjer  prečkamo progo pa vse do Peščenika, je cesta kar precej napeta. Na srečo ta odsek ni prav dolg. Na Peščeniku se držimo levo. Ko pridemo do križišča zavijemo desno, v dolino proti Mali Loki. Na tem mestu si pot lahko skrajšate in nadaljujete po glavni cesti proti Kriški vasi, če pa vam je preostalo vsaj še malo energije, nadaljevanje proti Loki toplo priporočamo. Sam spust sicer ni bogsigavedi kaj, je pa toliko zanimivejše nadaljevanje. Po asfaltni cesti se torej spustimo do Male Loke in pot nadaljujemo pod slikovitim železniškim viaduktom proti Veliki Loki.

V Veliki Loki se na prvem razpotju držimo levo (ne v smeri Žalne) in v naslednjem, nekaj metrov naprej, znova levo (ne v smeri Luč). Po ozki asfaltni cesti se vzpenjamo proti zaselku Dole. V Dolah se po desnem, označenem kolovozu začnemo vzpenjati proti Polževem. Po slabih dveh kilometrih precej strmega, vendar v celoti prevoznega vzpona pridemo do asfaltne ceste v Kriški vasi. Tik predno pridemo do prvih hiši, ob poti uzremo idilično cerkev Svete Magdalene.

Komentar

Kot že v uvodu rečeno, se v iskanju gorskokolesarskih užitkov ni vedno nujno odpravljati daleč od doma. Opisana tura to trditev več kot dokazuje;  razgiban teren, asfalta za vzorec, kar nekaj napornih vzponov in par čudovitih spustov... Tudi božanskih razgledov ne manjka. Ne sicer na zasnežene vrhove dvotisočakov, pa vendar.