Polhograjski krog

Ker imam Polhograjce pred nosom in sem večino »ta lepih« tur že prevozil, sem sklenil naresti še eno svojo in nevsakdanjo. Če bi rekel prvenstveno, bi morda zvenelo preveč samovšečno. Kljub temu, da sem krog precej dolgo načrtoval, v dolgi zimi sem posamezne odseke namreč prehodil, je nastala tura, ki marsikomu lahko vzame voljo do kolesarjenja.

Vsakdanji vzpon

Poletno jutro z napovedanimi temperaturami preko trideset v senci, se je kazalo kot idealen dan za Polhograjce. Dovoljšnje zaloge vode, nikjer prav daleč od civilizacije... Startali smo v Stranski vasi, peljali po glavni cesti proti Podutiku in na sedlu zavili levo proti Toškemu čelu. Par strmih asfaltnih ovinkov in že smo bili pri gostišču Bitenc. Asfalta je za gostilno konec, sledi še par kilometrov precej zdelanega makedama do Topola. Tu pridemo ponovno do asfalta. Po navadi tu zavijemo desno in se po strmem kolovozu pod Jetrbenkom dvignemo do vrha Katarine, tega dne pa smo iz spoštovanja do vsega hudega, kar nas je še čakalo krenili levo, po asfaltu do gostilne Dobnikar.

Kulisa za foto »session«

Slabih sto metrov za gostiščem, v smeri proti Hrastenicam, je odcep za Belo. Po nekaj sto metrih mekedamska cesta zavije levo proti Beli, mi pa nadaljujemo naravnost po čudovitem kolovozu, ravno prav navkreber da se noge malo ogrejejo. Pa je tudi kolovoza kmalu za Goljekom konec in tu se začne pešpot proti Grmadi. Sprva je lepo prevozna, kaj kmalu pa pridemo do prvih skalnatih preprek, ki jih v nadaljevanju ne manjka. Ko pridemo do križišča, kjer z desne strani pride kolovoz iz Gont, naravnost navkreber pa vodi pot na Grmado, krenemo na levo po precej slabi poti, sprva malce navzdol. Ko pridemo iz gozda se znajdemo v pravem »studiu« za gorsko kolesarsko poziranje. Če bi bil Winetou kolesar in ne jezdec, bi filme o temu ameriškemu junaku prav gotovo snemali tukaj. Najvišjo točko izleta (785m) dosežemo na križišču s pešpotjo z vrha Grmade, v smeri proti Belici. Ko pridemo do lovske koče pod Malo Grmado se držimo levo in se po prelepem kolovozu spustimo do križišča, kjer se kolovoz nadaljuje proti Dvoru, mi pa zavijemo čez travnik, sprva po pešpoti in kasneje gozdni cesti proti Polhovem Gradcu. Tik pred zaselkom Ravnek zavijemo ostro desno in sprva navzdol, proti turistični kmetiji Mehaček (650m). Pod kmetijo je markirana pot, ki nas pelje v dolino proti Mačkovemu grabnu. Na slabih dveh kilometrih se spustimo za tristo višincev, pot je večji del mehka, tekoča z nekaj koreninami. Če na njej ne bi bilo precej ostrih ovinkov in nekaj »previsov«, bi bila prevozna tudi za bolj »nedeljske« kolesarje. Sam sem sicer moral kar nekajkrat sestopiti, da pa je zadeva povsem vozna je dokazala mladinska sekcija.

Koreno

Ko pridemo do ceste se spustimo v Mačkov graben in od tu levo do glavne ceste Polhov Gradec – Črni vrh. Nekaj sto metrov naprej v smeri Polhovega Gradca je Pograjski dom, idealno mesto za osvežitev in nabiranje moči pred novimi izzivi. In teh je bilo še kar nekaj. Po počitku smo krenili skozi Polhov Gradec proti Brišam. Dobre tri kilometre od odcepa, je pri kmetiji Sevnik zelo sramežljiv smerokaz za Koreno. Pred kmetijo zavijemo levo in kar takoj zagrizemo v strmino. Slaba cesta se na poltretjem kilometru serpentin dvigne za več kot tristo petdeset metrov. Pod vročim opoldanskim soncem nam ni bilo v pretirano veselje, a končno smo le prišli na vrh Korena (705m). Pešpot v dolino, proti cesti Dolenja vas – Zaklanec je tako strma, da s kolesom tam ni kaj iskati. Zato smo se v dolino odpeljali kar po gozdni cesti.

Izčrpavanje med Horjulsko in Polhograjsko dolino

Na drugi strani ceste, nasproti mesta, kjer smo prišli v dolino, gre desni kolovoz proti sv. Urhu, mi pa smo krenili po desnem, proti Ključu. Če se stalno držimo markirane poti, ne moremo zgrešiti. Je pa tu cel labirint kolovozov in vlak, tako da priporočam da res pozorno sledite markacijam. Če se bo kdo lotil tega dela, seveda. Kolovoz je precej strm, tako da smo do vrha Ključa (623m) bolj malo vozili. Vrh Ključa je nezanimiv in poraščen, sta pa tu vpisna knjiga in žig, če je komu kaj do tega. Od tu izmenično vozimo-porivamo po markirani poti proti Babni gori. Ko pridemo do večje poseke v bližini Dolenje vasi, markirana pot zavije desno in navkreber, mi pa smo se raje peljali po kolovozu naravnost in prišli do asfaltne ceste nad Dolenjo vasjo. Tu zavijemo desno in vozimo do konca asfalta. Markiran kolovoz pred kmetijo zavije v gozd, malo više sledimo markacijam na levo in pridemo do mesta, na karti označenega kot Zibel. Za drugo hišo zavijemo desno. Kolovoz se razcepi, prav bi bilo verjetno po desnem, manj zvoženem. Če pa gremo po bolj zvoženem naravnost kmalu spoznamo, da se konča sredi travnika. Kakorkoli, treba je zaviti navzgor in kolo pririniti do kolovoza, tu pa zaviti na desno in se spustiti v smeri proti Dobrovi. Od tu naprej je vse bolj stvar občutka. Mi smo se stalno držali najbolj zvoženega kolovoza, ta se kaj kmalu začne precej strmo vzpenjati. Večino poti smo ga zopet rinili in preklinjali tistega, ki si je to mučenje izmislil. Končno smo le prišli do večje poseke, kjer se nahajajo miza in klopce, zvonci za srečo, izrezljani leseni ne vem kaj... Predvsem pa napis »Vrhe 603m«. Končno!!!

Od spusta proti Dobrovi sem več pričakoval. Spuščamo se po enakomerno speljanemu, globoko vsekanemu kolovozu, brez večjih strmin ali ovinkov. Stvar bi bila čudovita, če površinska voda ne bi na celi dolžini izrezala tudi do pol metra globokega žleba. Na približno dveh kilometrih, kolikor je dolg spust, moramo biti prekleto zbrani, da nas s precej poševne stene »bob steze« ne potegne v žleb. Ker imam zelo slabo izkušnjo - spust iz Šmohorja pred leti, sem bolj »oddrsaval«, kot res peljal.

Komentar

Če niste zares prepričani, da vam kolesarjenja nič ne more priskutiti, raje ne poskušajte povratka kot je opisan. Po glavni cesti proti Dobrovi sicer ni presežek, se pa človek vsaj ne počuti kot na kazenski odpravi.