Pivsko jezero

Za uvod malo zemljepisa. Do tisoč dvesto metrov globoki kanjon reke Pive deli visokogorsko kraško planoto Pivsko-drobnjačka površ na nižjo Pivsko Župo na zahodni in precej višjo Pivsko planino na vzhodni strani. Na Pivski planini  je le petnajst stalnih naselij, nad njo pa se na vzhodni strani dviguje mogočni masiv Durmitorja. Tudi Pivska Župa na drugi strani kanjona je redko poseljena, z zahodne strani pa jo omejuje visokogorska skupina »Bioč-Maglić-Volujak«. Del te skupine leži v Bosni in Hercegovini (najvišji vrh BiH Mali Maglić, 2386 mnv), del z najvišjim vrhom Veliki Vitao (2396 mnv) pa pripada Črni gori. Leta 2015 je bil ustanovljen naravni rezervat »Park prirode Piva«, edinstven zato, ker se nahaja med dvema narodnima parkoma - Narodnim parkom Sutjeska (BiH) in Narodni parkom Durmitor (Črna gora). Reka Piva izvira kot Sinjac, v neposredni bližini nekdanjega samostana Pivski manastir. Pred gradnjo umetnega jezera se je Sinjac stekal v reko Komarnico, s katero sta kot reka Piva družno tekla proti severu do Šćepan polja. V tem malem obmejnem zaselku se Piva združi s Taro in kot Drina svojo pot nadaljujeta proti Savi. Večina kanjona je bila potopljena ob izgradnji jezu za hidroelektrarno Piva, v bližini vasi Mratinje leta 1975. Jez z višino 220 metrov spada med najvišje v Evropi. Pregrada je ustvarila umetno Pivsko jezero, dolgo 45 kilometrov in globoko do 188 metrov. Ob gradnji je bil poplavljen stari del mesta Plužine, kot tudi prvotni Pivski manastir iz šestnajstega stoletja. Slednjega so kamen po kamen prestavili na novo lokacijo v bližini vasi Goransko.

Plužine

Po tem, ko smo se s sončne Trse z avtomobilom spustili skozi zgodnjejesenske jutranje meglice nad Pivskim jezerom, je bilo v Plužinah (730 mnv) potrebno poiskati še primerno parkirno mesto. Našli smo ga na parkirišču nad mestno plažo, v bližini restavracije Jezero. Za kavo je bilo prezgodaj. Pa ne zato, ker si je ne bi želeli, da ne bo pomote. Mimo še nedokončane pravoslavne cerkve »Saborni Hram Svetog Makarija Sokolovića« smo se povzpeli do ulice Baja Pivljanina, kjer smo se držali ostro levo. Na hajduškega poveljnika, ki se je v 17. stoletju neumorno boril proti Turkom, so tu očitno močno navezani. Z imenom Baja Pivljanina smo se namreč srečali že med kolesarjenjem po Durmitorskem prstanu. V vasi Pišće je po njem poimenovana živinorejska farma, med povratkom v Plužine pa bomo v vasi Rudinice obiskali še njegov spomenik. V neposredni bližini bencinske črpalke pridemo do glavne cesto Nikšić – Foča, še kilometer naprej pa se znajdemo pri »Gošinem mostu" čez Pivsko jezero. Takoj za mostom zavijemo desno, v tunel proti Durmitorju. Glavna cesta se nadaljuje naravnost proti Šćepan polju in naprej proti Foči. Tunelov je na teh koncih toliko, da je graditeljem zmanjkalo časa za osvetlitev. Šalo na stran, na dvajset kilometrov dolgem odseku med Plužinami in Šćepan poljem je kar štiriindvajset (24) tunelov! Kakorkoli, čelna svetilka bi bila več kot dobrodošla. Takoj za tunelom prikolesarimo do edinstvenega,  v skalo izklesanega razcepa. Leva cesta se skozi tunel nadaljuje proti Trsi in Žabljaku, mi pa se držimo desno v smeri Boričja.

Pivska planina

Nad jezerom se vzpenjamo po ozki asfaltni cesti, na kateri kupi odkrušenega kamenje niso nobeno presenečenje. Najprej se poldrugi kilometer enakomerno vzpenjamo nad gladino jezera in uživamo v pogledih na turkizno modro vodo. Vzponu sledi daljši spust,  na katerem prevozimo nekaj krajših tunelov. Ko se začnemo ponovno vzpenjati, smo z razgledi na jezero za nekaj časa opravili. Po nepolnih devetih kilometrih vožnje pridemo  do vasi Boričje, katerega hiše so  razmetane po prostranem kraškem polju. Ko po severni strani obvozimo vas, na višini 1230 metrov pridemo do razcepa. Leva makadamska cesta se vzpenja proti vasi Pišće, mi pa nadaljujemo v smeri zaselkov Borkovići in Dubljevići, ter vas obvozimo še po južni strani. Sledijo trije kilometri konkretnega vzpona, ko na višini okoli 1450 metrov iz gozda pridemo na planoto Brdo, ki ji kar ni videti konca. Pašniki so zgledno ograjeni s kamnitimi ogradami, tu in tam zagledamo kak pastirski stan. Proti vzhodu pogled seže do vrhov Prutaš (2393 mnv) in Raklje (2159 mnv), medtem ko nad vzhodnem bregom kanjona kraljuje mogočna skupina Bioč-Maglić-Volujak. Kolesarjenje po tem (južnem) delu Pivske planine je posebno doživetje.  Spokojna in nezemeljsko lepa pokrajina, nikjer žive duše, pravo nasprotje vožnje po Durmitorskem prstanu. Ko z desne strani prevozimo zadnje hiše zaselka Seljkovac, se začnemo ponovno malce resneje vzpenjati. Po kilometru klanca z več kot desetodtsotnim naklonom, tik pod vrhom Visoka glava (1584 mnv) na desni strani, dosežemo najvišjo točko izleta. Na nasprotni strani ceste se nahajajo kamniti nagrobni spomeniki ali »stečki«, ki so jih tu postavljali med 12. in 16. stoletjem.  Veličastnost kadra poudari skupina z uborno travo poraslih vrhov v ozadju, z najvišjim Kozjim vrhom (1901 mnv) na čelu. Kot zanimivost, kar osemindvajset grobnic s stečki z območja bivše skupne države je bilo leta 2016 uvrščeno na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine. Od tega tri z območja Črne Gore.

Kanjon Komarnice

Kot rečeno, najvišja točka izleta je bila dosežena in čakal nas je dolg spust proti dnu soteske Komarnice. Do kamor nam seže oko, en sam neskončen pašnik. Krav in ovac pa le za vzorec. Po treh kilometrih pridemo do prvih hiš zaselka Borkovići, kilometer naprej pa še do vasi Dubljevići (1325 mnv). Ko za seboj pustimo Dubljeviće, globoko pod seboj ponovno uzremo Pivsko jezero. Ali pa kanjon Komarnice, če hočete. V vsej svoji lepoti. Za te razglede se je vsekakor izplačalo povzpeti tako visoko. Štiri kilometre naprej od vasi, se na ostri serpentini odcepi cesta proti vasi Bezuje, mi se pa še nepolnih pet kilometrov spuščamo proti reki Komarnici. Rastje ob cesti je tako bogato, da večino časa zastira pogled proti poplavljeni soteski. Kar je z vidika varnosti precej koristno. Mestoma pa se pogled le odpre, še posebno privlačna je pojava elegantnega mosta, preko katerega se bomo čez nekaj trenutkov zapeljali na nasprotni breg kanjona Komarnice. »Most braće Gagovića« ali »most na Đatlu« se nahaja na najožjem in najnižjem delu jezera. Bratje Gagović iz vasi Bezuje so bili prvoborci in nosilci partizanske spomenice 1941.

Pivski manastir

Sedaj nas čaka manj prijetna naloga. Spopasti se bo treba s štirimi kilometri ceste, ki se zložno vzpenja vzdolž Rudiničkog brijega. Do simpatičnega turističnega konglomerata, imenovanega Etno selo Izlazak, bomo premagali nepolnih štiristo višincev. Na novo zgrajena, po videzu sodeč  pa zelo tradicionalna »vasica« na samem robu kanjona ponuja nastanitve vseh vrst, predvsem pa je tu odlična restavracija z več kot sprejemljivimi cenami. Tik preden v vasi Rudinice pridemo do glavne prometnice Nikšić – Foča, nad cesto z leve strani zagledamo uvodoma omenjeni spomenik Baju Pivljaninu, rojenem kot Dragojlo Nikolić v vasi Rudinice. Bil srbski hajduški poveljnik, ki se je v sedemnajstem stoletju  boril proti Turkom na ozemljih Hercegovine in južne Dalmacije. Ko končno prispemo do glavne ceste, nas čaka le še povratek v Plužine. Vožnje po širokih asfaltiranih dvopasovnicah znajo biti sila dolgočasne, zato smo  sklenili povratek vsaj za silo popestriti. Najprej smo naredili krajši obvoz po makadamski cesti in si ogledali cerkev svetega Jovana Krstitelja v vasi Seljani. Po povratku na glavno cesto so nas čakli trije kilometri spusta, tem je sledil še poldrugi kilometer vzpona do ovinka nad izvirom Sinjac, kjer se na desno odcepi cesta proti samostanu Pivski manastir. Prvotni samostan se je nahajal v neposredni bližini izvira Pive. Zaradi poplavljanja reke in gradnje hidroelektrarne je bil premeščen na višjo lokacijo v bližini vasi Goransko. Med zahtevnim  gradbenim projektom je bilo poleg kamnov potrebno prenesti  tudi več kot tisoč kvadratnih metrov fresk izjemne vrednosti. Po ogledu lično urejenega samostana  smo se po označeni pešpoti nameravali spustiti do mesta, kjer je samostan stal nekoč, a so nam domačini to odsvetovali. Po povratku na glavno cesto in krajšemu vzponu proti vasi Goransko, smo še zadnjič zavili s ceste in si ogledali kulturno-zgodovinski spomenik  »Kula Lazara Sočice«. Graščina je bila zgrajena v drugi polovici 19. stoletja, v njej je prebival vojvoda Lazar Sočica, v Plužinah rojeni črnogorski junak . Po ogledu muzeja nas je čakal še približno kilometer dolg vzpon po glavni cesti do prelaza Preseka (1034 mnv), od tu pa je sledil le še petkilometrski spust do restavracije Jezero. Čeprav na uradni spletni strani »Parka prirode Piva« zatrjujejo, da je voda v Pivskem jezeru pitna, smo se v njem le okopali. Žejo pa na terasi omenjene restavracije pogasili s pivom!

Komentar

Pivsko jezero je s svojo modro zeleno barvo pravi magnet za oči. Ne glede na to, ali ga gledamo z obale ali pa s tisoč petsto metrov visoke Pivske planine. Spokojna vožnja po krajih, ki jih turistični vrvež še ni (premočno) oplazil.