Peca in rudnik Mežica

Najkrajša pot iz osrednje Slovenije v Črno na Koroškem (575m) je verjetno tista skozi Šoštanj in preko prelaza Sleme. Na krožnem prometu pri cerkvi sv. Ožbolta v centru Črne zavijemo desno proti Mežici in po nepolnem kilometru vožnje na desni strani uzremo prostorno makadamsko parkirišče.

Kolesarjenje skozi rudnik

Po glavni cesti, vseskozi blago navzdol ob reki Meži,  kolesarimo skozi Mušenik in Žerjav, ter po šestih kilometrih pripeljemo do Mežice, oziroma industrijske cone Glančnik. Nekaj sto metrov naprej, se ostro levo odcepi označena cesta proti Turističnem rudniku in muzeju Podzemlje Pece. Po predhodnem dogovoru, nas je v Infocentru Geoparka Karavanke in Podzemlje Pece na Glančniku v Mežici (481m) čakal vodnik. Po ogledu rudniškega muzeja smo se odpravili proti vhodu v rudnik na Bregu nad Mežico. V ta namen se je bilo potrebno spustiti nazaj v smeri Črne. Po dobrega pol kilometra smo zapustili glavno cesto ter zavili desno proti CŠOD Peca. Tik pod CŠOD Peca se na levo odcepi cesta proti vhodu v rudnik. Od Infocentra do vhoda v rudnik (Fridrihov rov, 653m) prevozimo poltretji kilometer, pri čemer se dvignemo za približno stopetdeset metrov. Ker je v rudniku stalna temperatura le okrog 10°C, se je pred vožnjo skozi rudnik potrebno toplo obleči. Poleg toplega zgornjega dela in vetrovke so priporočene tudi dolge hlače in kolesarske rokavice, saj vožnja skozi rudnik traja okoli dve uri. Popolna tema in varnostni predpisi v podzemlju zahtevajo uporabo čelade in naglavne svetilke, ki nam jih je razdelil vodnik pred vhodom v rudnik. Približno pet kilometrov dolga pot skozi rudnik je na celotni dolžini speljana praktično brez naklona. Rovi mestoma niso prav zelo široki, tako da zbranost ne bo odveč. Dokler je bil rudnik aktiven, je bila po rovih speljana železnica. Kljub temu, da so železniške pragove odstranili, je podlaga ostala precej narebrena in nas je dodobra pretreslo. Med vožnjo skozi rudnik izvemo ogromno o življenju rudarjev in njihovih družin, geološki sestavi tal, zgodovini okoliških krajev... Resnično vredno ogleda!

Po prekolesarjeni podzemni poti smo svetlobo dneva ugledali na Igrčevem v Črni (Unionski podkop, 643m).

Koča na Pikovem

Od tu se po strmi asfaltni cesti spuščamo proti Mušeniku in na prvem razcepu zavijemo desno, proti Koči na Pikovem (992m). Ko prevozimo naselje Motnik, se asfalt konča. Makadamska cesta zavije ostro levo, naravnost pa se nadaljuje označena pešpot proti Koči na Pikovem. Z vzponom nadaljujemo po makadamu. Peljemo mimo odcepa proti Navrškemu vrhu, od koder poteka 1260 metrov dolga jeklenica nad Črno, navzdol proti črnjanskemu smučišču. Olimpline je najdaljši zipline v Sloveniji.

Po slabih štirih kilometrih makadama pridemo do točke, kjer cesto prečka pešpot iz doline. Na tem mestu se cesta razcepi. Po spodnji cesti poteka del trase 34. etape STKP proti Bregu oziroma Mežici. Če ne bi kolesarili skozi rudnik, bi se z Brega proti Pikovem vrhu lahko povzpeli po omenjeni cesti. Mimogrede, tudi kolesarjenje skozi rudnik je uradni del 34. etape STKP. Na razpotju torej nadaljujemo po levi, zgornji cesti. Le malo više cesta zavije ostro levo. Kmalu za ovinkom ugledamo slikovito cerkev svete Helene in kočo, ki stoji tik za njo.

Makadamska cesta tik za cerkvijo zavije desno in se spušča proti Podpeci.  Pred cerkvijo pa se prav tako na desno, proti Pikovem vrhu dviguje markiran kolovoz, po katerem nadaljujemo z vzponom. Vzpona je le za vzorec, saj kmalu pridemo do izravnave.  Kolovoz se od domačije nadaljuje še kakih petdest metrov do gozda, kjer se na desno odcepi označena pešpot proti Pikovem vrhu, trasa STKP pa se nadaljuje po široki, prav tako označeni pešpoti naravnost. Čaka nas kratek, a izredno strm vzpon do prevoja, kjer stoji razpelo. Sledi krajši spust do razcepa, kjer se držimo markirane steze levo, proti Mežici. Atraktiven, slaba dva kilometra dolg odsek od Koče na Pikovem do  ceste, ki povezuje Podpeco z Mežico, poteka po čudoviti stezi in čisto prehitro mine. Ko pridemo do omenjene ceste, se držimo desno in natanko po kilometru vožnje pripeljemo do križišča na prevalu Vrh Šteng (1026m), kjer se nahaja spomenik padlim borcem NOB. Glavna cesta na desno se spušča proti Mežici, proti domu na Peci pa pelje markirana cesta na levo. Poleg omenjenih cest do Vrh Šteng pripeljejo sicer še trije kolovozi, ki pa nas prav pretirano ne bodo zmedli.

Proti Domu na Peci

Da smo v bližini državne meje se prepričamo čez približno osemsto metrov, ko peljemo mimo opuščene karavle, s sila imenitno sliko Josipa Broza Tita. Le kakih dvesto metrov od karavle pridemo do naslednjega križišča.  Cesta naravnost se nadaljuje proti Podpeci oziroma Črni na Koroškem, desno pa se odcepi markirana cesta proti domu na Peci. In tu se pravi vzpon praktično šele začne. Po kakem kilometru nam monotonijo dodobra razbije vožnja skozi skalnato/peščeni podor.  Na vroč poletni dan dobiš občutek, da kolesariš nekje na Velebitu.

Po šestih kilometrih vzpona od razpotja Vrh Šteng pridemo do avtomobilskega parkirišča in obračališča Jakobe (1420m).  Makadamska cesta se tu konča in nadaljujemo po markirani poti desno. Pot poteka po široki gozdni vlaki. Podlaga je precej odvisna od vremenskih razmer, predvsem pa od tega, kdaj so tod nazadnje vlačili podrta drevesa. Vsekakor pa je, in to na celotni dolžini, vlaka izredno strma. Po približno petsto metrih se vlaka razcepi. Trasa STKP tu zavije levo in se vzpenja po gruščasti ter izredno strmi vlaki, ki nas pelje proti redko poraslemu gozdu. Markirana pešpot se nadaljuje naravnost, po manj strmi in spočetka lepše prevozni vlaki. Če se odločimo za nadaljevanje po tej poti, bo na koncu treba kolo kakih dvesto metrov potiskati. V vsakem primeru, na robu manjšega travnika na višini 1640m se obe poti srečata in družno nadaljujeta skozi gozd proti domu na Peci. Tik preden se konča travnik in zapeljemo v gozd,  se po zgornjem robu travnika ostro na levo odcepi kolovoz, po katerem smo se v nadaljevanju vračali v dolino. Do Doma na Peci (1665m) nas čaka še približno štiristo metrov izredno strmega vzpona. Okolica doma kakih posebnih razgledov ne premore. Če ima kdo težave z viškom energije, je priporočen ogled petnajst minut oddaljenega, zapuščenega rudniškega jaška,  oziroma votline Kralja Matjaža. Sicer pa se pešpot mimo doma nadaljuje proti vrhu Pece oziroma Kordeževi glavi (2125m).

Spust v dolino Tople

Po smeri prihoda se spustimo skozi gozd do že omenjenega travnika, vrh katerega se na desno in navkreber odcepi precej slabo viden kolovoz. Po desnem robu travnika se vzpenja proti gozdu in postaja vse bolj strm. A na srečo vse skupaj ne traja prav dolgo, saj se že čez tristo metrov znajdemo na razgledni izravnavi, od koder je lep razgled na Uršljo goro in Smrekovško pogorje. Na izravnavi se držimo blago desno. Bolj ko se travnati kolovoz začenja prevešati proti dolini, bolj dobiva obliko grobe, gruščaste in izredno strme gozdne vlake. Tu velja biti zelo pazljiv, ščitniki za kolena morda ne bodo odveč. Do doline Tople nas čaka dvanajst serpentin. Takoj po drugi serpentini podlaga postane za odtenek znosnejša. Ker se v marsikateri serpentini vlake nadaljujejo tudi v nasprotnih smereh, se velja držati pravila – vseskozi samo navzdol. Na nekaterih delih, ko se spuščamo proti severozahodu, se nam odpirajo čudoviti pogledi na prepadne južne stene Pece. Na šesti serpentini pridemo do s praprotjo porasle poseke, na kateri stoji par s skodlami kritih pastirskih koč. V nadaljevanju je podlaga zopet za spoznanje slabša. Tik za zadnjo, zelo kratko dvanajsto serpentino pridemo do razcepa. Kolovoz naravnost vodi v dolino proti kmetiji Kordež, mi pa zavijemo ostro levo proti kmetiji Florin. Z razcepa se nam za trenutek ponudi čudovit razgled na del krajinskega parka Topla in skodlaste strehe mogočnih domačij.

Po lepem gozdnem kolovozu se spustimo do omenjene kmetije Florin, kjer pridemo do asfalta. Pod zadnjo stavbo zavijemo levo na kolovoz in se mimo naslednjega sklopa hiš spustimo do glavne ceste, tik za kmetijo Burjak.  Po lepi asfaltni cesti se dobra dva kilometra precej strmo spuščamo do glavne ceste, ki povezuje Koroško z Zgornje Savinjsko dolino. Na križišču, kjer je nekoč  stala topilnica zavijemo levo in se po glavni cesti, vseskozi ob reki Meži, še približno štiri kilometre spuščamo do Črne.

Komentar

Kar nekaj presežkom smo bili priča na tej turi. Prečenje pod Pikovem vrhom je dodobra popestrilo sicer dolgočasen vzpon. Med spustom po gruščastih vlakah smo kar trikrat menjali zračnice. Ob pogledu na slikovito alpsko dolino Tople, pod južnim ostenjem Pece, od leta 1966 zaščiteno kot naravno znamenitost in krajinski park, nam je za trenutek zaprlo sapo. Kolesarjenje skozi  rudnik pa je bilo vsekakor  atrakcija dneva.