Parenzana

Leta 1876 dograjena Istrska železnica, ki je povezala vojaško pristanišče v Puli z notranjostjo avstro-ogrskega cesarstva, se je relativno gosto naseljenim krajem na severozahodu polotoka na široko izognila. Da bi pospešili gospodarski napredek teh krajev, so leta 1902 zgradili še ozkotirno železnico Trst – Poreč, ki je delovala do leta 1935. Ob stoletnici otvoritve Parenzane so celotno traso železnice začeli urejati za pohodnike in kolesarje in bil je že skrajni čas, da jo obišče tudi naša ekipa.

Motovun

Čeprav nas na začetku sezone vožnja izključno po trasi železniške proge ne bi smela spravljati v preveliko zadrego, smo ji sklenili dodati nekaj gorskokolesarskega pridiha. Da narava železniškega prometa večjih naklonov terena ne dopušča je dejstvo, lahko pa je proga bolj ali manj zavita. V izogib dolgočasju smo izbrali odsek proge med Motovunom, Grožnjanom in Vižinado. Na tem delu je ovinkov z naskokom največ. Avto smo pustili na plačljivem parkirišču ob cesti Motovun – Pazin, nasproti manjšega kampa. Za celodnevno parkiranje smo  morali odšteti osem evrov. Nič ni lepšega kot dan začeti z dišečo jutranjo kavo, zato nam poldrugi kilometer približno deset odstotnega vzpona  do mestnega središča ni predstavljal prevelike žrtve. Ko smo  kolesarili mimo parkirišča tik pred vhodom v staro mesto smo dobili še dodatno zadoščenje, saj je dnevna postavka tu še dvakrat višja. Prepričani, da je staro mestno jedro Motovuna še vedno tako lepo kot ga hranimo v spominu, smo se spustili po cesti Rižanske skupštine in približno tristo metrov preden bi prišli do parkiranega avtomobila pot nadaljevali po kolovozu, ki se v ostri desni serpentini spusti proti vzhodu. Po nepolnem kilometru položnega spusta smo se znašli na trasi Parenzane. Držali smo se levo, čez dva kilometra prečkali reko Mirno, nato pa še državno cesto Buzet – Buje (D44) in po asfaltni cesti nadaljevali proti Livadam. Tik za krožiščem stoji manjši muzej posvečen Parenzani, ki  nasproti muzeja med hišami zavije proti severozahodu. Naj na tem mestu omenim, da je vsak odsek železniške proge zgledno označen, prav tako vsak most in tunel. Na tablah so osnovne informacije z imenom odseka oziroma objekta ter  osnovne dimenzije.

Završje

Od Livad do Završja nas čaka dvanajst kilometrov blagega vzpona po lepo vzdrževanem makadamu, ki na večjem delu poteka skozi gozd. Zaradi obilnih padavin je na nekaj mestih z bregov naplazilo zemljo, na poti smo se srečali tudi z nekaj sveže podrtega drevja. Sicer pa je vožnja po trasi železniške proge pravi užitek in temu primerno je bilo število kolesarjev, ki smo jih srečevali na poti. Do Završja kolesarimo čez mostove z imeni Oprtalj, Antonci, Freski in Završje ter tunele Freski in dve galeriji Završje (Piemonte). Vzdolž proge je ostalo tudi nekaj mejnikov z označeno razdaljo od Trsta ter kratico TPC (Trieste-Parenzo-Canfanaro), kar kaže na težnje graditeljev, da bi progo podaljšali od Poreča do Kanfanara, kjer bi se povezala z uvodoma omenjeno železniško progo do Pule. Ko po dvanajstih kilometrih pridemo do ostankov postaje Završje (Ex Stazione di Piemonte d'Istria), smo s Parenzano za nekaj časa opravili. Medtem ko se Parenzana nadaljuje naravnost proti zahodu, mi zavijemo po asfaltni cesti na desno in se povzpnemo do Završja (Piemonte d’Istria), ki stoji na mestu prazgodovinskega gradišča, naseljeno pa je bilo že v antiki. Kot Piemonte je v pisnih virih prvič omenjeno že v 11. stoletju. Z izgradnjo Parenzane je avstrijska oblast Završju prinesla blaginjo, danes pa tu stalno živi le še okoli štirideset prebivalcev. V Završju se vsekakor velja ustaviti in si ogledati katero izmed številnih znamenitosti, kot so Cerkev blažene device Marije rožnega venca, Poševni zvonik, Kaštel, ostanke obzidja in mestna vrata, Župnijsko cerkev rojstva blažene devic Marije, Cerkev sv. Roka, Romansko ulico in Staro šolo. Iz Završja krenemo proti severu. Do zaselka Mlin nas čaka poldrugi kilometer blagega vzpona skozi kulturno krajino, na las podobno našim Brdom. Dvesto metrov naprej peljemo mimo izvira pitne vode, pol kilometra pred Mlini pa kolesarimo mimo pokopališča in cerkvice sv Andreja. Tik pred Mlini, kjer zavijemo levo proti Meštrom, cesto preseka trasa pešpoti  Istarski planinarski put.

Grožnjan

Že po dobrih dvesto metrih zapustimo cesto in krenemo levo po solidnem kolovozu. To je trasa št. 17 »Od galerija do skulptura«, na kartah označena kot Vilinska staza, ki jo lahko najdemo tudi na portalu Istra trails. Sprva se nekaj sto metrov spuščamo, sledi pa precej strm vzpon po od padavin močno zdelanem kolovozu. Tik predno prispemo do razgledišča na vrhu Sv. Juraj (384 mnv) se naši trasi pridruži že omenjeni Istarski planinarski put. Z razgledišča se spustimo do  cerkve  Sv. Juraj in istoimenskega zaselka. Z vožnjo nadaljujemo po široki makadamski cesti proti zaselku Kalčini. Cesta  praktično ves čas poteka vzporedno s Parenzano, le kakih petdeset metrov višje. Spotoma občudujemo na sveže zasajene vinograde in oljčne nasade, pa tudi v prostor bolj ali manj okusno umeščene luksuzne novogradnje. Ne bodite preveč začudeni, če boste na poti srečevali kolesarje opremljene s »full face« čeladami in ščitniki. Z zaselkov  Sv. Juraj in Kalčini Veliki se proti dolini spušča  nekaj precej dobro obiskanih kolesarskih trailov. Bolj kot ne po ravnem nadaljujemo proti zaselku Pertići in le dva kilometra od zaselka Kalčini se znajdemo pred srednjeveškim mestnim obzidjem, ki obdaja mesto Grožnjan. Na prvo aprilsko soboto so lokali dobesedno pokali po šivih, tako da smo na naslednjo kavo sklenili še malo počakati. Pod mestnim obzidjem nasproti cerkve Sv. Kuzme in Damjana poiščemo kamnit kolovoz, po katerem se spustimo približno dvesto metrov, kjer se začne okoli kilometer dolg Grožnjan trail.  Steza je bila videti kar nekam zapuščena, očitno med kolesarji ni več priljubljena. Sveže sledi kolesarskih gum smo zaman iskali. Po nekaj ostrih ovinkih in dveh »dropih« smo se znašli na kolovozu, po katerem smo se mimo oljarne Gorjan v zaselku Regancini spustili proti cesti, ki se z Grožnjana spušča v dolino Mirne. Da bi se izognili prometu smo cesto zapustili in se sprva po idiličnem travniškem kolovozu, v nadaljevanju pa po ozki asfaltni cesti ob manjšem desnem  pritoku reke Mirne odpravili v smeri  avtentičnega istrskega gostišča Ponte Porton.

Vižinada

V krožišču nadaljujemo po glavni cesti proti Vižinadi, prečkamo Mirno in poiščemo začetek kolovoza na levem bregu. Čaka nas slabih pet kilometrov vožnje po večinoma s travo poraslem kolovozu, speljanem vzdolž reguliranega brega reke Mirne. Zaradi obilnih padavin so bile močvirnate ravnice  med nasipom in vzpetinami na južni strani popolnoma poplavljene. Tudi če bi obstajala kakšna bližja pot proti vrhu planote, ne bi mogli do nje. Kakorkoli, po petih kilometrih smo prišli do manjšega mostička in prečkali kanal, speljan proti Mirni iz bližnjega izvira Gradole. Takoj za mostom se proti vzpetini Gradina vzpne spočetka precej strma steza, kjer bo mestoma potrebno sestopiti s kolesa. Že po nekaj deset metrih se steza razcepi. Leva pot, že dodobra zaraščena, drži proti omenjenemu izviru, ki s pitno vodo napaja Novigrad, Poreč, Umag, Rovinj, pa tudi Portorož, Piran in Koper. Držimo se torej desno. K sreči steza postaja vse položnejša. Po približno sedemsto metrih se od steze odcepi pot proti razgledišču na vrhu Gradine (111 mnv), od koder lahko občudujemo širno ravnico, ki jo je naplavila reka Mirna. Vrnemo se do steze in čez nekaj sto metrov pridemo do ceste, ki se od izvira vzpenja proti vasi Markovići, do kamor nas čakajo štirje kilometri lagodne vožnje. Najprej kolesarimo mimo večjega kompleksa podjetja Istarski vodovodi , kjer čistijo vodo z izvira Gradole, v nadaljevanju pa uživamo v vožnji med oljčnimi nasadi, vinogradi in polji sivke. Istra se tu pokaže v vsej svoji lepoti in primerjava s Toskano je povsem na mestu. Sredi vasi Markovići se držimo levo, a že čez dvesto metrov cesto zapustimo in krenemo na kolovoz, ki obkroži Vranje Selo. Kaj kmalu se srečamo s prvimi primerki ekscesne arhitekture, ko pa kolesarimo skozi vas Bajkini, smo priča še njeni nadgradnji. Sredi vasi poiščemo makadamsko cesto, po kateri se spustimo do Vižinade. Ko pridemo do glavne ceste in po njej nadaljujemo približno tristo metrov, na desni strani tik ob cesti opazimo maketo lokomotive v naravni velikosti. Znak, da smo znova na Parenzani.  Do Motovuna nas čaka še slabih dvanajst kilometrov blagega spusta. Na nekaj dolgih odsekih je trasa dobesedno vklesana v skalo, v nadaljevanju prevozimo most Sabadin, se peljemo mimo postaje Rakotule, tik pred Motovunom pa je trasa proge speljana globoko v sotesko potoka Krvar. Če tik za mostom Parenzano zapustimo in krenemo desno na slabši kolovoz, si že po nekaj deset metrih lahko ogledamo par imenitnih tolmunov. Približno dvesto metrov preden bi se zapeljali v najdaljši tunel na hrvaškem delu proge zavijemo na asfaltno cesto, po kateri se povzpnemo do izhodiščne točke.

Komentar

Kljub temu, da na trasi ni klasičnih kolesarskih vzponov, ti so bili še nekaj let nazaj predpogoj za »uspešno« turo, smo premagali kar zavidljivo število višincev. Še precej bolj kot višinci nas je navdušila čudovito vzdrževana trasa ozkotirne železniške proge, pravljična srednjeveška mesta in nenazadnje idilična istrska krajina z nasadi oljk, vinske trte in sivke.