Osolnik in Tošč

Tudi če smo še tako dobro telesno pripravljeni je pot, ki jo lahko v enem dnevu premagamo omejena. Da bi bil izlet čim bolj jedrnat, brez nepotrebnega balasta v obliki glavnih prometnic, kot izhodišče za omenjeni izlet ponovno predlagamo Pograjski dom, kjer na prostornem parkirišču lahko pustimo avto in si po končanem izletu nemudoma privežemo dušo.

Od Polhovega Gradca do Osolnika

Od Pograjskega doma (380m) krenemo levo, po glavni cesti proti Dobrovi. Sledi dobrih sedem kilometrov komaj opaznega naklona navzdol do Hrastenic, kjer je na levo označen odcep (330m nmv) za Topol, Toško čelo in Medvode. Že po nekaj sto metrih se cesta začne vzpenjati. Cesta sprva pelje po gozdu, čez poldrugi kilometer, malo pred zaselkom Osredek pa nas vodi preko strmih travnikov. Ko prečimo vas spet kolesarimo po gozdu in po slabih štirih kilometrih od odcepa prikolesarimo na Topol pod Katarino (660m nmv). Na križišču za gostilno Dobnikar zavijemo levo, v dolino proti Medvodam. Po strmem asfaltu smo v trenutku v Trnovcu, od tu proti Sori pa nas čaka še približno 5 km bolj ali manj ravne asfaltne ceste z blagim naklonom. Hitrosti so tu visoke, zato čas hitro mine. V Sori (330 m) zavijemo levo mimo igrišč in pred cerkvijo zapustimo cesto na levo in navzgor (oznaka za Osolnik). Čaka nas pet kilometrov ne prestrmega, v večji meri asfaltiranega vzpona, izključno po gozdu. Zadnji del ceste je makadamski in bolj položen. Prispemo do turistične kmetije Rožnik (754 m).

Od Osolnika do Gont

Za domačijo Rožnik (turistična kmetija) gre en kolovoz naravnost proti kmetiji Konškar in naprej proti vrhu Sv.Barbare ter navzdol proti Hrastnici. Ker to ni bil najin cilj, sva zavila ostro levo po kolovozu navzdol. Peljala sva mimo levega odcepa in čez kakih tristo metrov prišla do križišča, kjer se pot razcepi kar na štiri strani. Po pogledu na karto (Geopedia se je tokrat izkazala kot absolutno preskopa) in pogovoru z gospodarjem kmetije sva sicer registrirala, da obe skrajni cesti nista povsem v skladu z najinim ciljem, saj leva pelje strmo navzdol in se priključi na glavno cesto nekje na pol poti med Trnovcem in Soro, medtem ko skrajna desna vodi v dolino do Hrastnice. Ostali sta torej še dve. Leva srednja (markirana!) pešpot, ki je kar takoj dala slutiti, da bo treba kolo precej riniti in nositi, in prevozna vlaka malo bolj v desno in navkreber. Odločila sva se za slednjo. Sprva je kazalo, da je bila odločitev prava, saj vlaka vodi po zahodnih pobočjih Govejka, malo gor in malo navzdol, pravi užitek skratka. Dokler je trajalo.

Na lepem je bilo vlake konec in po brezpotjih sva krenila navzdol proti grapi. Izgubila sva kar nekaj višincev, ko sva prišla do naslednje vlake. Ko se je ta razcepila, sva krenila po desni, novejši, ki se je po nekaj sto metrih končala, zato sva se vrnila in kolo bolj ali manj rinila v hrib in tik pod vrhom Gontarske planine (906m) prišla do markirane pešpoti, ki vodi od Obrtniškega doma na Govejku (leva srednja!) proti Tošču. Kakšno olajšanje! Malo se je bilo še potrebno povzpeti in prišla sva do razgledne točke Igale, od koder je sledil izredno zahteven spust do kmetije Kozjek. Sam sem kolo sicer večji del prenesel, a nič ne de. Iznad kmetije Kozjek je lep pogled na cesto, ki pelje v dolino proti Hrastnici, a kot rečeno, to ni bil najin cilj. Držala sva se levega kolovoza, ki pelje v glavnem navzdol. Resnično sproščujoč spust. Kaj kmalu pridemo do križišča gozdnih poti Jame (830m). Desna se odcepi proti Tošču, leva v dolino proti Trnovcu, najina izbira pa je bila naravnost in navzdol, proti Gontam (787m). Čisti užitek!

Od Gont do Polhovega Gradca

Z Gont se je po strmi asfaltni cesti možno bodisi spustiti levo proti Trnovcu, ali pa po pešpoti naravnost kolo bolj ali manj prenesti do vrha Grmade. Obstaja pa še tretja možnost, in sicer spust po označeni pešpoti desno, proti Mačkovemu grabnu. Sprva gre za kak kilometer čudovite pešpoti, od kmetije Jelovčnik naprej pa peljemo po lepem, po serpentinah speljanem kolovozu, ki končno preide v ozko asfaltno cesto, ki se v dolini reke Božne priključi na glavno cesto Polhov Gradec – Črni vrh. Zavijemo levo in čez nekaj sto metrov smo pri avtu in kar je še pomembneje, hrani….

Komentar

Pričujoči izlet in tisti iz Osolnika mimo Gontarske planine in Tošča, se nam zdita enostavno preveč zanimiva in razgibana, da bi ju »zapakirali« skupaj z ostalimi izleti po Polhograjskem pogorju. Ker velik del obeh izletov poteka po kolovozih in pešpoteh, so se klasične karte, ki jih sicer uporabljamo, izkazale kot pomankljive, zato sta oba izleta vrisana na »specialkah«, ki pa jih na žalost ni možno sto odstotno natančno »zlepiti«.