Osolnik in Sv.Ožbolt

Ker je glavna cesta iz Ljubljane proti Polhovem Gradcu precej prometna, se morda velja kar z avtom odpeljati bolj proti »središču dogajanja«. Pustimo ga lahko na parkirišču pred gostiščem Pograjski dom. Vsaj z dveh razlogov – parkirišče je dovolj veliko, na povratku pa si kar takoj lahko privoščimo regeneracijski obrok. Svinjska pečenka je po navadi odlična, palačinke tudi.

Od Pograjskega doma krenemo desno, po glavni cesti proti Zalogu. Čez približno dva kilometra na desno zapustimo glavno cesto in po precej novem asfaltu vozimo blago navzgor po dolini hudourniškega potoka Mala Božna. Soteska je imenovana Petačev graben. Po tej cesti se včasih peljem na Črni vrh, da se izognem prometu. Kmalu za kmetijo Petač je asfalta konec. Po petih kilometrih vožnje je označen desni odcep za Selo pri Polhovem Gradcu, od tu nas do Sela čakata dva kilometra kar precej strmega makedama. Na koncu vasi glavna cesta zavije ostro levo, v dolino proti Škofji loki, naravnost in navkreber pa pelje slab makedam do cerkve Sv. Jedrt (746m). Nekje na pol poti od cerkvice nazaj do glavne ceste se v gozd na desno stran odcepi kolovoz. Čaka nas tri kilometre popolnoma prevoznih kolovozov, ponekod sicer preraščenih in na trenutke tehnično zahtevnih, pa vendar je to eden od vrhuncev izleta. Preden pridemo nazaj na glavno cesto, moramo prečiti še Hrastnico. Ker mosta na tem mestu ni, se enostavno zapeljemo čez vodo. Če je dan vroč, bo osvežitev dobrodošla.

Po kakih petsto metrih glavne ceste pridemo do odcepa za Osolnik. Zavijemo desno, se blago vzpenjamo še kak kilometer in pridemo do križišča. Brez skrbi, obe cesti peljeta na Osolnik (857m), le da je leva precej bolj strma. Na trenutke zelo strma. Hitro se vzpnemo na pobočja pod vrhom Mavrovca in nadaljujemo med travniki do turistične kmetije Rožnik, ki je naš prvi cilj.

Od Osolnika do Sv.Ožbolta

Spustimo se po cesti levo. Par sto metrov pod kmetijo je križišče. Levo gre cesta proti Trnovcu, v sredini sta pešpot in kolovoz proti Govejku, mi pa se držimo desno in čez slaba dva kilometra smo v dolini, na žeprej omenjenem križišču, le da z druge strani. Po isti poti vozimo do glavne ceste in zavijemo desno in pod pobočji Svete Barbare pridemo do večjega zaselka (na karti Matevž), kjer zavijemo levo in v hrib proti Sv. Andreju. Do gostišča Rupar in cerkve Svetega Andreja (617m) nas čakata dobra dva kilometra precej strmega asfalta. Nad gostiščem zavijemo levo na makedam, peljemo pod cerkvijo in na prvem razcepu nadaljujemo po srednjem kolovozu. Od tu pa do cerkvice Sv.Ožbolta, ki je naš drugi cilj se vozimo približno pet kilometrov po kolovozih, bolj ali manj po slemenu. Malo pred mestom, kjer je na karti vrisana kmetija Podbreznik, se je treba držati desno. Tu sva midva storila napako in se kar nekaj časa držala levega kolovoza, ki je nazadnje izginil na koncu travnikov, tik pred gostim gozdom pod pobočji Sv.Ožbolta. Zato sva se s kolesi na ramenih podala po strmem, še nepokošenem travniku navzgor, vse do kolovoza, ki naju je mimo kmetije Janšč popeljal do cerkve Sv. Ožbolta (859m). Razgled s te točke je na vse strani res enkraten.

Na južni strani, pod cerkvijo je asfaltna cesta. Levo pelje v dolino, proti glavni cesti za Škofjo loko, na desno, kamor zavijemo mi, pa pod istoimenskim vhom pelje do kmetije Polanec. Na koncu kmetije se asfalt konča in po približno dveh kilometrih makedama smo sredi vasi Selo nad Polhovim Gradcem. Zavijemo desno in se do Polhovega Gradca vrnemo po na začetku prevoženi poti.

Komentar

Pričujoči izlet in tisti iz Osolnika mimo Gontarske planine in Tošča, se nam zdita enostavno preveč zanimiva in razgibana, da bi ju »zapakirali« skupaj z ostalimi izleti po Polhograjskem pogorju. Ker velik del obeh izletov poteka po kolovozih in pešpoteh, so se klasične karte, ki jih sicer uporabljamo, izkazale kot pomankljive, zato sta oba izleta vrisana na »specialkah«, ki pa jih na žalost ni možno sto odstotno natančno »zlepiti«.