64 km
1574 m
4h 40 min
Avtokamp Šmica leži ob glavni cesti proti Solčavi, le kak kilometer iz Luč. To je več kot odlično izhodišče za opisani krog. Predvsem zato, ker se spust iz Snežne jame konča ravno tu in bi po predhodnih naporih vsak dodaten kilometer predstavljal neizmerno muko.
Pot nadaljujemo po glavni cesti proti Solčavi. Po osmih kilometrih in pol, praktično v središču Solčave pridemo do križišča, kjer krenemo desno proti Podolševi in Črni na Koroškem. Po treh kilometrih asfaltnega vzpona se začne makedam. Če boste iskali Podolševo kot vas, je ne boste našli, saj gre v bistvu le za več raztresenih kmetij na razdalji osmih kilometrov. Za boljšo voljo občasno poskrbijo razgledi na Olševo, oziroma njen najvišji vrh Govco, če se ozremo vzvratno pa na južni strani lahko gledamo Raduho. Po dobrih trinajstih kilometrih vožnje pridemo do križišča, kjer zavijemo desno proti Črni. Cesta na levo pelje na Solčavsko panoramsko pot in naprej proti Pavličevem sedlu. Podolševe je konec, ko pripeljemo nad kmetijo Prodnik, od koder se čudovito vidijo vrhovi Kamniško Savinjskih Alp (Skuta, Grintovec, Korošica...). Blagi vzpon nas pripelje na mesto, ki je na karti označeno kot Spodnje Sleme. Tu s Štajerske vstopimo na Koroško (1270m).
Cesta desno se odcepi proti Koči na Grohatu, mi gremo naravnost in takoj izza ovinka sledi novo križišče. Glavna cesta pelje levo in navzdol proti Koprivni ter naprej proti Črni, mi pa nadaljujemo naravnost proti Lovski koči Ježevo (označeno). Od tu gre pot pretežno navzdol. Po poldrugem kilometru je odcep za Lovsko kočo, mi pa peljemo naprej. Na dvaindvajsetem kilometru je novo križišče, zavijemo desno in navzgor, leva cesta pelje proti Bistri. Malo naprej peljemo pod vrhom Kozje Peči, v dolini vidimo veliko kmetijo. Nadaljujemo mimo kmetij Pistotnik in Brezovnik, še vedno v dolino. Po slabih tridesetih kilometrih poti pridemo do asfalta. Levo gre cesta proti Črni, desno, kamor krenemo mi, pa vodi proti Najevski lipi, Smrekovcu in Beli peči. Na tem mestu smo se spustili že pod osemsto metrov nadmorske višine. Začnemo se ponovno vzpenjati, le dober kilometer po asfaltu, ki mu sledi lep makedam. Ko števec kaže prevoženih dvaintrideset kilometrov pridemo do križišča, kjer krenemo desno proti Beli peči. Leva cesta pelje proti Najevski lipi. Sledi približno osem kilmetrov monotonega vzpona po za promet sicer zaprti, a lepo vzdrževani gozdni cesti. Zaprta je verjetno zaradi še vedno potekajoče sanacije na delih, kjer so hudourniki cesto dobesedno odnesli.
Po prevoženih 40 kilometrih pridemo do izravnave pod Velikim Travnikom. Tu je križišče gorskih poti. Desno navzdol gre pešpot proti Črni (2h 30min), levo pa gre markirana pot kar po cesti, in sicer proti Koči na Loki (2h) oziroma Raduhi (3h 30min). Nadaljujemo po slednji. Čez dober kilometer se pot prevesi navzdol, pridemo do ograde z napisom »Pozor, hud bik«. Preplezamo ogrado, ne meneč se za napis. Ceste je na tem mestu konec, nadaljujemo po travnatem kolovozu in pridemo do novega razpotja. Pot levo in navzgor gre proti Travniku in Smrekovcu, naravnost pa gre pot proti Koči na Loki. Od tu naprej sledi kakih petsto metrov vzpona po gozdni pešpoti. Ta del je popolnoma neprevozen. Kljub temu se kaj hitro znajdemo na prelazu Bela peč (1420m), kjer prek pašne ograde prestopimo nazaj na štajersko stran. Nadaljujemo po markirani, le delno prevozni poti, ki se prične postopoma spuščati proti Planini Vodol. Ko pridemo iz gozda se odpre čudovit razgled na prostrane pašnike in vrh Raduhe. Pri hišah pridemo tudi do kolovoza. Ta na desno pelje le par sto metrov više, do koče Lovske družine Luče, zato zavijemo levo in navzdol, do glavne ceste, ki iz Strug pelje proti Snežni jami.
Zapeljemo na desni krak, in čez dobre tri kilometre pridemo do odcepa za Kočo na Loki. Cesta naravnost se nadaljuje proti Snežni jami. Ker sem bil na tem mestu že precej izčrpan, pa še vode mi je zmanjkalo, sem stisnil zobe in po grobi gruščnati podlagi, na slabem kilometru premagal naslednjih 130 višincev do Koče na Loki (1534m). Po krajšem počitku sem se spustil nazaj in nadaljeval proti Snežni jami. Od križišča pa do odcepa pešpoti za Snežno jamo, je le slaba dva kilometra. Zavijemo na strm kamnit kolovoz, ki se kot pešpot nadaljuje do vhoda v jamo. Mestoma je treba kolo tudi prenesti. Ker sem imel dovolj časa, sem si privoščil vodeni ogled jame, ki pa traja celo uro in pol. Temperature v jami so nizke, le med minus ena in štirimi stopinjami, zato je kakršno koli toplo oblačilo več kot dobrodošlo.
Od Snežne jame se vrnemo do odcepa za Kočo na Loki, kjer se na desno in navzdol odcepi strm, kamnit kolovoz. Po dobrem kilometru pridemo do gozdne ceste. Ta je bila zaradi vleke debel iz gozda na trenutke precej gruščasta in zato prav zoprna. Krona vsega je bila poldrugi meter visoka skladovnica hlodov, ki sem jo moral preplezati. Šele na poti navzdol sem opazil rampo, ki prepoveduje vožnjo po tej cesti. Kakorkoli, po prevoženih 59 kilometrih sem prispel do prvih hribovskih kmetij in asfalta (950m). Od tu me je čakal le še strm spust po lepi asfaltni cesti, neposredno do avtokampa Šmica.
Lepa in naporna tura, privoščite si jo le kadar od kondicije pokate po šivih. V nasprotnem primeru vam lahko ostane v neprijetnem spominu. Glavna značilnost je vsekakor ogromno število premeganih višincev.
zemljevid
povezava na gps-tour.info