Ojstrnik

Tole z izhodiščem v Žabnicah se res ponavlja kot pokvarjena plošča, ampak očitno gre res za naselje z idealno gorsko kolesarsko lego. Parkirišče v senci pod nadvozom regionalne ceste je bilo že ob 8.30 polno zasedeno. Prepričan sem, da bi bilo romarjev na »Sveto Višarje« precej manj, če jih gor ne bi vozila gondola.

Val Bartolo

Kakorkoli, na križišču v vasi se priklopimo na »Cyclovia Alpe Adria« in se odpeljemo v smeri Trbiža. Po dobrem kilometru - oznaka za Val Bartolo - jo zapustimo in zapeljemo na Via Sella. Za hotelom Bellavista cesta zavije proti severu, kmalu za zadnjimi hišami je asfalta konec. Sprva nas cesta vodi po precej ozkem kanjonu, ki se malo višje odpre v prostrane pašnike. Tu je cesta nekaj časa asfaltirana, a ne prav dolgo. Po sedmih kilometrih pridemo do razcepa, kjer zavijemo levo proti razgledni točki Dolinca (oznaka), tu prečkamo italijansko-avstrijsko mejo. Takoj za mejo, ko pridemo do »glavne« ceste, zavijemo ostro levo in navkreber. Na ovinku je oznaka za Zahomško planino oz. Achomitzer Alm, ne vem pa čemu služi znak, da je cesta prepovedana za kolesarje? Kmalu pridemo do kovinske lese, na kateri je pritrjeno opozorilo, ki svari pred srečanjem z medvedom. Če ne bi kak mesec nazaj po tej isti cesti pripeljal iz nasprotne smeri, bi bil malce v dvomih, tako pa… Skratka po precej strmi gruščnati cesti se je treba na nepolnih petih kilometrih povzpeti z začetnih 1175 (Sella di Bartolo) do Zahomške planine (1712m). 13% vzpon na precej kilavi podlagi!

Par sto metrov preden pridemo do zavetišča, se na desno odcepi cesta (Sϋdalpen Weg 3) v smeri Planine Bistrice (Feistritzer Alm oz. Alpe Bistrizza). Vsekakor se splača naresti še nekaj metrov, se povzpeti do zavetišča in bunkerjev ter se malo ozreti naokoli. V smeri Ojstrnika se vidi tudi kapelica Marije Snežne (Madonna della Neve).

Planina Bistrica

Kot rečeno, ko se spustimo nazaj do križišča, se po Sϋdalpen Weg 3 spustimo do Sedla Pleče (Sella Plecia, 1616m), od tu pa se cesta nepolna dva kilometra počasi vzpenja do Planine Bistrice (1722m), idiličnega zaselka pod vrhom Ojstrnika. Tu je kar nekaj alpskih hiš, prva med njimi je koča s pestro ponudbo hrane in pijače. Od tu sem imel namen kreniti proti planini Dolinca oziroma Sedlu Lom (1460m). Ena možnost je, da peljemo (med kočo in Ojstrnikom) po Karnischer Hӧhenweg (pešpot 403-507) v smeri Riffugio Nordio Defar, ki je le malce pod Sedlom Lom. Sem pa na spletu prebral, da je pot v spodnjem delu popolnoma nevozna. Ker sem imel možnost priti do informacijo iz prve roke, sem vprašal »hišno pomočnico« za nasvet. Izvedel sem, da se je bolje spustiti do Zollhϋtte (verjetno bivša carinarnica) in tam zaviti levo proti planini Werbutz. Zadeva se mi je zdela precej verjetna, saj je pešpot št. 477, ki se nadaljuje tam kjer se cesta konča, vrisana kar se da vzporedno s plastnicami. Seveda se je zadeva izkazala povsem nasprotno.

Planina Dolinca

Po karti sodeč, sem pričkoval da se bo cesta enostavno nadaljevala s planinsko potjo 477. V resnici pa se po dobrem kilometru od planine Werbutz od ceste na levo odcepi izredno strma in dodobra zaraščena pešpot, sama cesta pa se spusti precej strmo proti dolini. Na slabem poldrugem kilometru pešačenja, s kolesom pretežno na sebi in ne obratno, sem se dvignil praktično nazaj na 1700m do gozdne jase, kamor pripelje cesta s Sedla Lom. To prečenje je bilo res čista polomija. Pot je na vsej dolžini izredno ozka, tako da kolesa ni možno potiskati ob sebi ampak ga imaš praktično ves čas na ramenih. Za povrhu je bila pot povsem zaraščena in blatna, na dveh mestih je bilo treba plezati čez podrta drevesa, krona vsemu pa so bile nič kaj nežne koprive. Vendar je bil trud v hipu pozabljen v trenutku, ko sem se po po le nekaj sto metrih vožnje po cesti pripeljal iz gozda, visoko nad naseljem Dolinca. Izreden razgled, ki ga v primeru da bi izbral drugo pot, ne bi bil deležen. V gostišču Strahand sem si privoščil pivo, slovensko govoreči domačini so se mi malce nasmejali, obenem pa so me potolažili, češ da tudi druga varianta generalno gledano ni dosti boljša.

Riffugio Nordio-Deffar

Državno mejo je tega dne stražila čreda lenih krav, ki se ni kaj dosti menila za moje prelaganje kolesa preko lese. Ta se nahaja neposredno na mejni črti. Le kakih dvesto metrov niže, se pod cesto nahaja nesrečno zavetišče Nordio-Deffar. Zakaj nesrečno? Avgusta 2003 ga je plaz dobesedno odnesel, po desetih letih so na istem mestu postavili novo, moderno zavetišče, le tega pa je februarja letos dodobra poškodoval požar, ki je izbruhnil zaradi pregretega dimnika.

Po zelo strmi in od padavin močno načeti cesti sem se spustil do gostišča »del Camoscio«. Malo niže sem prečil hudourniški potok in se po sprva makadamski cesti (po njej vodi pešpot 504), mimo Riffugia Gortani spustil nazaj do glavne ceste za Ukve. Na nasprotni strani se v gozd zelo strmo vzpenja gozdna cesta proti Sella Vuom, ki sem si jo izbral za povratek v Žabnice. Približno kilometer bolj kot ne rinjenja do sedla Vuom (klanec je izredno strm - povprečno 15%, podlaga pa slaba) me ni spravilo v pretirano slabo voljo, saj sem vedel, da me od tu čaka le še pot navzdol. Ko je strmina za nami, peljemo mimo odcepa za turistično kmetijo Gačman, od tu po naši trasi poteka pešpot 506. Na sedlu Vuom (1162m) zapustimo markirano pot. Ta zavije desno, mi pa nadaljujemo po sprva slabši gozdni cesti naravnost. Po ne prestrmi gozdni cesti, ki večji del poteka ob hudourniku Vuom se pripeljemo naravnost v Žabnice, tik nad hotelom Spartijacque. Od tu do avta je le še slab kilometer glavne ceste Via Valcanale.

Komentar

Če ne bi bilo tistega prečenja proti planini Dolinca, bi bila zadeva že kar malo kičasta.