Novaška gora

Senco boste sicer zaman iskali, je pa vedno dovolj prostora za parkiranje. Parkirišče pred Sparom v Borovnici je le lučaj oddaljeno od največje občinske znamenitosti, edinega preostalega stebra mogočnega borovniškega viadukta, nekoč največje zgradbe na progi Dunaj - Trst.

Po Mejačevi ulici se odpravimo proti železniški postaji, spotoma prečkamo Borovniščico. Peljemo mimo postaje, in nadaljujemo po stezi do podhoda pod železniško progo. Na drugi strani podhoda kolo prenesemo po stopnicah navzgor in krenemo po cesti na levo. Čez nekaj sto metrov pridemo do razcepa, kjer se držimo kraka desno in navkreber. Tudi na razcepu ki sledi, se držimo desnega, asfaltiranega zgornjega kraka, nikakor pa ne makadamske ceste, ki zavije ostro desno, skoraj pod polnim kotom. Asfalta je kmalu konec. Cesta se preko gozda konstantno dviguje. Po petih kilometrih se zravna, sledita še približno dva kilometra vožnje, bolj kot ne po ravnem. Po sedmih kilometrih vožnje cesto, ki pelje naprej proti Kamniku pod Krimom zapustimo in zavijemo desno ter navkreber proti Kavcu. Na naslednjem kilometru in pol se po lepi gozdni cesti do razcepa na Kavcu vzpnemo še za dobrih sto višincev. Cesta po kateri smo prišli se od Kavca sicer še nekaj časa nadaljuje, a je slepa. Pod ostrim kotom se na levo odcepi gozdna cesta v smeri Gabrovega vrha, na istem mestu pa cesto preseka še markiran kolovoz. Desno v dolino kolovoz vodi proti Zabočevem, levo navzgor pa proti Rakitni. Krenemo po slednjem. Do naslednjega razcepa, na sedlu med Krimščkom in Smrekovcem, je približno poldrugi kilometer, zadnjih dvesto metrov blago navzdol. Kar se vzpona tiče, je prvih petdeset metrov izredno strmih, podlaga pa je kot struga hudournika. Na dvestotih metrih ki slede, tudi ni pretiranih razlogov za optimizem. Svež in z obilo trme bi jih morda celo prevozil, kdo ve. No, je pa nadaljevanje za odtenek sprejemljivejše.

Krimšček in Novaška gora

Ko pridemo do razpotja na sedlu med Smrekovcem in Krimščkom, se držimo markirane planinske krožne poti Pentlja. Seveda ne gremo po strmem kolovozu levo proti Smrekovcu ampak po lepem kolovozu desno, proti Krimščku in Novaški gori. Vseskozi se držimo markiranega kolovoza. Zadnjih dvesto metrov predno se povzpnemo na preval med Krimščkom in Novaško goro je izredno strmih. Ko se znajdemo na obsežni poseki, na desni strani v gozdičku zagledamo precej neizrazit vrh Krimščka (940m). Lahko se povzpnemo nanj, ne bomo pa veliko zamudili, če se kar takoj odpravimo po precej strmem kolovozu na levo, ki nas čez poseko pripelje do gozda. Od tu naprej nas čudovita markirana pot kak kilometer vodi po slemenu, vse do vrha Novaške gore (998m), kjer je vpisna knjiga in žig. Nadaljujemo po markirani poti, ki kaj kmalu preide v kolovoz. V spodnjem delu se kolovoz razcepi, držimo se levega, markiranega kolovoza. Čisto prehitro se znajdemo na glavni cesti, ki iz cerkniške strani vodi proti Rakitni. Po cesti zapeljemo levo, pri čemer smo pozorni na markacije. Po vsega trideset metrih pod kovinsko cestno ograjo zagledamo markacije. Tu se Pentlja nadaljuje v smeri proti Rakitni. Prestopimo ograjo in peljemo po označeni pešpoti. Čez dobrih tristo metrov pridemo do makadamske ceste, jo prečkamo in  nadaljujemo po markiranem kolovozu rahlo levo. Slednji nas kmalu pripelje iz gozda, sledi vožnja čez travnik in kot bi trenil se znajdemo na asfaltni cesti. Zavijemo levo in v naslednjem trenutku se znajdemo pri Rakiškem jezeru (789m). Po glavni cesti nadaljujemo proti središču vasi. Za cerkvijo svetega Križa zavijemo desno in navkreber, v smeri Mladinskega klimatskega zdravilišča.

Soteska Zale

Spustimo se mimo zdravilišča in čez približno petsto metrov pridemo v zaselek Nakličev konec, kjer že od daleč zagledamo kolovoz, ki preko prostranega travnika pelje proti gozdu. Krenemo po omenjenem kolovozu. Ta se do gozda blago vzpenja, potem pa se prevesi navzdol, proti dolini Zale. V zgornjem delu je kolovoz precej položen z dobro utrjeno podlago. V srednjem delu je izredno strm, podlaga je nesprijeta in gruščasta, zato pazljivost ne bo odveč. V spodnji tretjini je za spoznanje bolje. Kolovoz nas pripelje v precej ozko sotesko reke Zale. Pot nadaljujemo proti toku in že čez nekaj deset metrov pridemo do male hidroelektrarne. Tik za njo je kovinska brv, preko katere prečkamo potok. Na desnem bregu vozimo po kolovozu, ki pa ga je na več mestih odnesla voda. Na teh mestih bo treba kolo enostavno prenesti čez vodo. Ker iz vode povsod gledajo skale, bodo noge z nekaj sreče ostale suhe.

Po približno dveh kilometrih se soteska za malenkost razširi. Na tem mestu v Zalo z desne priteče Rakiški graben. Držimo se steze desno, ki nas pripelje na nasprotni breg. Previdno se splazimo čez mokre, večino leta mokre skale in dosežemo velik preklan balvan. Če skozi razpoko zlezemo na drugo stran, ugledamo veličasten dvanajst metrov visok slap. Le kakih dvesto metrov više na Rakiškem grabnu je še en slap in sicer je to deset metrov globoko padajoči Medvedov slap, ki se zliva v čudovit tolmun. Do tega se v kolesarskih čevljih ni pametno odpravljati.

Vrnemo se na kolovoz in se nekako spravimo čez del ceste, ki ga je voda v popolnosti odnesla. Od tu naprej je cesta prevozna tudi z osebnim avtomobilom. Dober kilometer se blago vzpenjamo ob potoku vse do mesta, kjer cesta naredi oster levi ovinek. Na desni strani, tik ob cesti si ogledamo Slap v Kotlu. Voda pada čez dobrih trideset metrov visoko stopnjo. Ob levi strani se lahko povzpnemo do vrha slapa oziroma do potoka in bazenčkov, iz katerih voda pada v dolino.

Po čudoviti gozdni cesti se slabe tri kilometre blago vzpenjamo do asfaltne ceste, kjer zavijemo desno. Po približno dvesto metrih prevozimo vasico Zala in nadaljujemo proti Svetemu Vidu. Tik pred tablo, ki označuje konec vasi, zavijemo desno v smeri vasi Korošče. Na koncu Korošč je razcep. Asfaltna cesta gre naravnost v smeri vasi Gorenje Otave, mi pa zavijemo na makadamsko cesto desno, proti Rakitni. Po treh kilometrih in pol prijetne vožnje, bolj kot ne po ravnem, pridemo do asfaltne ceste. Zavijemo desno v smeri Rakitne. Poldrugi kilometer se zmerno vzpenjamo in prispemo do mesta (le kakih dvesto metrov niže od točke, kjer smo prečkali glavno cesto, pri spuščanju iz Novaške gore), kjer se na levo odcepi gozdna cesta.

Krimska jama

Po približno pol kilometra spusta po omenjeni gozdni cesti, ki se naravnost nadaljuje proti Krimščku, se na levo odcepi na videz precej neugleden kolovoz. Neugleden zato, ker so zaradi nepropustne podlage kolesnice na večih delih »poplavljene«. Kar pa se izkaže za dodano vrednost, saj so praktično povsod narejeni »obvozi«. Poleg tega, da kolo ostane relativno čisto, obvozi pot izjemno popestrijo. Kolovoz nas pripelje do slabše gozdne ceste, kjer se držimo levo. Kakih dvesto metrov se vzpenjamo, potem pa sledi spust. Na desni strani bodimo pozorni na tablo z napisom »Krimska jama«. Pri znaku lahko zavijemo na kolovoz desno in si ogledamo množično grobišče iz 2. svetovne vojne.

Če po pešpoti od jame krenemo še nekaj deset metrov naprej, pridemo do roba precej prepadne stene nad Prušnico, kjer se nam na nekaj mestih odpira veličasten pogled na Borovniško dolino. Po isti poti se vrnemo do ceste in nadaljujemo desno. Po zelo kratkem spustu pridemo do križišča, kjer nadaljujemo naravnost. Lahko sicer nadaljujemo po cesti, še bolje pa bo, če deset metrov za križiščem na desno skrenemo na kolovoz. Ta se v nadaljevanju spremeni v tehnično ne pretirano zahtevno, zato pa toliko bolj zabavno stezo, ki nekaj sto metrov poteka vzporedno z makadamsko cesto. Tik za tem, ko pridemo nazaj na cesto pridemo do večjega križišča, kjer se držimo naravnost v smeri  proti Borovnici. Od tu do Brezovice pri Borovnici nas čaka pet kilometrov konstantnega spusta po lepi gozdni cesti, bolj kot ne povsem naravnost. V Brezovici pridemo na asfalt, prečkamo potok Prušnica in tik za mostom zavijemo levo proti Borovnici.

Komentar

Še en dokaz, da se na vrhunsko turo ni potrebno odpravljati stotine kilometrov od doma. Vožnja po osupljivi soteski reke Zale je absoluten presežek!