Monte Prassolan

Monte Prassolan se nahaja severno od Monte Grappe. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo z njegovega vrha moč nadzirati celotno italijansko obrambno linijo na masivu Grappa. Ni čudno, da ga je avstro-ogrska vojska izbrala za sedež svojega topniškega poveljstva, ko je po padcu Kobarida 27. oktobra 1917 italijansko armado neustavljivo potiskala proti zahodu države.

Lago del Corlo

Po tem, ko sem dva dni nazaj prekolesaril  Monte Grappo, sem se odločil osvojiti še Monte Prassolan. Za izhodišče sem si izbral mestece Rocca d'Arsiè (295 mnv) na zahodni obali jezera »Lago del Corlo«. Jezero Corlo je nastalo leta 1954, ko so v bližini vasice Corlo zajezili reko Cismon. Na mestu, kjer se nahaja Rocca d'Arsiè, se jezero precej zoži. Zato se tu nahajajo kar trije mostovi, po katerih se je možno prepeljati na sosednji breg. Za prečkanje jezera sem si izbral »Ponte della Vittoria«, imenovan tudi Ponte delle Corde . Slikovita lesena brv, z jeklenicami vpeta v dva kamnita oboka, na enkrat prenese obremenitev le dvanajstih oseb. Na nasprotnem bregu se po kratkem, a izredno strmem kolovozu dvignemo do ceste, ki se z Rocca vzpenja proti planini »Malga Fredina«. Že na tretji serpentini je asfalta konec. Cesta naravnost se nadaljuje proti kmetijam Zanetti in Berti, mi pa zavijemo ostro levo proti kmetijam Bernardi, Todescat in Todesc. Po strmi, umetelno speljani gozdni cesti se počasi dvigujemo. Na razcepu na višini 770 mnv se držimo desno in z vožnjo nadaljujemo po gozdni cesti. Prepoznamo jo po prometnem znaku za prepoved prometa in napisu, ki nas seznanja da od tu nadaljujemo na lastno odgovornost. Cesta naravnost se dviguje proti  cesti »Strada Provinciale 148 Cadorna«, ki se preko planine Malga Fredina iz mesteca Seren del Grappa vzpenja proti vrhu Monte Grappe. Približno sto metrov višje nas cesta iz gozda pripelje na plano. Kar lep del poti lahko uživamo v vožnji preko pašnikov in si ogledujemo ne le pastirskih, ampak tudi počitniške hiše. Cesto večkrat preseka pešpot »Sentiero 808«, ki se iz Corla vzpenja proti Malga Fredini.

Monte Prassolan

Na višini 1270 mnv, po desetih prevoženih kilometrih, tik pod vrhom Monte Fredina prikolesarimo do planine Malga Fredina in že omenjene asfaltne  ceste »Strada Provinciale 148 Cadorna«. Da se izognemo kolesarjenju po asfaltu jo prečkamo in nadaljujemo po makadamski cesti v smeri koče »Casera de la Val Tosella«. Ko v bližini koče iz gozda pripeljemo do pašnikov in razcepa, se ne spustimo po ozki asfaltni cesti v dolino proti Val dell'Albero, ampak se po travnatem kolovozu ostro desno povzpnemo proti  glavni cesti »Strada Provinciale 148 Cadorna«. Ko prekolesarimo pašnik in se spustimo do ceste, se džimo levo. Že po nekaj sto metrih cesto zapustimo in se proti vrhu Monte Prassolana  odpravimo po slabšem kolovozu (znak za prepoved prometa).  Po strmem kolovozu se vzpenjamo približno pol kilometra, vse dokler ne prikolesarimo na travnato planoto brez izrazitega vrha. O tem, kakšen pekel so tu prestajali najprej italijanski, kasneje pa tudi avstro-ogrski vojaki, govorijo s travo preraščeni kraterji, ki so jih za seboj pustile neštete topovske granate. Monte Prassolan (1482 mnv) je bil med prvo svetovno vojno del italijanske obrambne linije. Vztrajno ga je branil 149. polk brigade Trapani, vse dokler ga 15. novembra 1917 niso osvojile  enote pruskega generala von Belowa. V avstrijskih rokah je ostal do konca vojne. Razgledi z Monte Prassolana so bolj kot ne omejeni na masiv Grappe in vrhove Cima Grappa, Monte Casonet, Monte Solarolo, Monte Fontana Seca itd.

Corlo

Po kamnitem kolovozu se spustimo do asfaltne ceste, a jo že čez nekaj deset metrov zapustimo in  zavijemo desno proti planini Malga Fiabernu. Do planine se vozimo po makadamu, od tod naprej pa proti dolini vodi ozka asfaltna cesta. Težava je le v tem, da je za kolesarje eksplicitno prepovedana, na kar nas ne le tu, ampak na celotni poti v dolino opozarjajo precej resni prometni znaki. Približno pol kilometra od Malge Fiabernu, pod vrhom Col dei Prai (1288 mnv) se na razpotju držimo levo in nadaljujemo s  spustom proti Corlu. Na višini skoraj 1100 mnv se peljemo mimo hribovske šole »Chiesetta e Scuola di Montagna di Col del Brocco«, postavljene davnega leta 1925, za časa fašističnega režima. Slab kilometer nižje se na levo odcepi  makadamska cesta proti Valle Cesilla, mi pa nadaljujemo s spustom proti Case Costa. Od tu se po sveže asfaltiranih serpentinah spuščamo do zaselka Corlo. Od vasi se proti jezu spuščamo po očarljivo ozki, stari in v skalo vsekani cesti. Ko čisto na koncu zapeljemo skozi krajši tunel, se na drugi strani znajdemo neposredno na pregradi, s katero je zajezena reka Cismon. Preko pregrade vodi cesta po kateri se povzpnemo do višje ležeče ceste, ki povezuje mesteci Rocca in Cismon del Grappa. Od tu do izhodišča nas čakata še dobra dva kilometra in pol panoramske vožnje nad zahodnim bregom jezera.

Komentar

Prvotno sem nameraval z Monte Prassolana v dolino preko vrha Monte Cismon in Col del Baio ter se po pešpoti  »Sentiero 807« spustiti proti Roccu. In jezero prečkati preko mosta »Ponte di Polo«, seveda. Ker je to orientacijsko precej zahtevnejši podvig, tistega dne pa se je vztrajno pripravljalo na nevihto, sem se v dolino spustil po najenostavnejši poti. Asfaltni, pa še prepovedani za povrhu. Ampak, četudi bi se spustil po prvotno predvideni poti, bi tura na Monte Prassolan ostala globoko v senci tiste izpred dveh dni, ko sem prevozil veličastno Monte Grappo.