Monte Pezzeit

Ob zaključku letošnjega potepanja po Karnijcih smo sklenili odpeljati še eno manj naporno, domnevno precej lahko turo. Spotoma, na poti proti domu. Vzpon do bivaka na planini Malga Pezzeit del Sotto (1464 mnv) se nam je zdel kot naročen. A so bile naše domneve zgrajene na precej trhlih temeljih. Zagodel nam jo je predvsem spust po stezi Sentiero 803. Pri načrtovanju izleta smo se opirali na karto Tabacco 1:25.000, številka 13 - Prealpi Carniche Val Tagliamento.

Preone

Na izboru za izhodiščno točko za vzpon proti vrhu Monte Pezzeit je zmagal zaselek Socchieve (480 mnv), eno najstarejših naselij v Karniji. Sredi vasi, ob vznožju vzpetine na kateri stoji imenitna srednjeveška cerkev in spomenik nacionalnega pomena Chiesa di San Martino je parkirišče, kjer se bo vedno našlo prosto mesto. Po ozkih ulicah Via Cordazzi in Borgo Italia se odpravimo proti glavni cesti Via Nazionale, jo prečkamo in nadaljujemo proti strugi reke Tagliamento. Po dobrem kilometru vožnje pridemo do glavne ceste, kjer zavijemo desno na most čez reko Tagliamento in z vožnjo nadaljujemo proti mestecu Preone (461 mnv). Mimogrede, Preone je znan po številnih paleontoloških ostankih. Tu so namreč odkrili veliko število fosilnih rastlin, rib, rakov in letečih plazilcev, ki spadajo med najstarejše najdene v Evropi. Na manjšem trgu Piazza XX Settembre se držimo desno. Nadaljujemo po ulici Via Primo Marzo, ki se prične nemudoma precej konkretno vzpenjati. Ulica Via Primo Marzo vodi tudi proti učni poti Sentiero Paleontologico “Stavoli Lunas”. Ko pridemo izven mesta se vseskozi držimo glavne ceste Preone – Pozzis. Po skoraj štirih kilometrih vožnje, po tem ko prevozimo prvo resno serpentino, pridemo do izhodišča omenjene paleontološke učne poti.

Valle di Preone

V nadaljevanju se bomo proti dolini Valle di Preone vzpenjali po čudoviti, a od boga pozabljeni ozki asfaltni cesti. Kmalu se srečamo z naslednjo zanimivostjo ob poti. La Fornȃs je bila peč za proizvodnjo apna. Še malo naprej pridemo do izvira pitne vode. Tik za mostom, ko prečkamo hudourniški potok Seazza nas »razveseli« obvestilo o dvajset odstotnem naklonu vozišča, malo višje na desni strani zagledamo manjšo cerkev Madonna Peraries. Čeprav cesta na videz ni najnovejša, je bila tako kot večina cest v Italiji, izdelana »da traja«. S kamenjem obzidane škarpe, utrjene brežine, odvodnjavanje, zaščitne mreže, ograje, enakomeren naklon... Vsekakor ena najlepših cest, po kateri smo kadarkoli kolesarili. Od mosta čez potok Seazza (525 mnv) do začetka doline Valle di Preone (780 mnv) premagamo slabih tristo višincev. Gre torej za cesto s povprečnim naklonom nekaj manj kot 10 odstotkov. Od tu do sedla Sella Chiampon (790 mnv) je še približno kilometer vožnje. Sredi poti se na levo odcepi gozdna cesta proti restavraciji Al Pioniere, znani po tradicionalnih furlanskih jedeh. Le nekaj metrov za omenjenim odcepom cesta zapelje iz gozda na prostrano ravnico, poraščeno zgolj s travniki in pašniki. Sem ter tja po dolini ležijo raztresene posamezne zgradbe »stavoli«, od katerih pa le redke kažejo znake življenja. Pa še te so večinoma predelane v počitniške hiše. Stavoli so tipične podeželske gorske stavbe, za katere je značilna skromna, le na nujno potrebno omejena kmečka arhitektura. Pritličje je bilo uporabljeno kot hlev s kuhinjo in shrambo za mleko in sir, v zgornjem nadstropju pa so bili nad hlevom majhni spalni prostori. Od sedla Sella Chiampon se poldrugi kilometer komaj opazno spuščamo, vse do razpotja na koncu pravljične predalpske doline. Na razpotju se ostro levo odcepi spočetka betonirana cesta proti razpotju Forchia Rizzat (1371 mnv) in naprej do zatočišča Ricovero Casera Lovinzola di Sopra. Po tej cesti poteka trasa pešpoti Sentiero 807. Glavna asfaltna cesta se spušča proti slapovom Cascate dell Arzino in naprej proti zaselku Pozzis, mi pa zavijemo desno na slabšo gozdno cesto, po kateri poteka trasa steze Sentiero 826.

Malga Pezzeit di Sotto

Od tu, pa praktično vse do konca ture ni bilo več prav veliko razlogov za veselje! Na dobrih dveh kilometrih in pol, do razpotja na višini 1130 mnv moramo premagati skoraj štiristo višincev. Če temu dodamo grobo, gruščasto in popolnoma nesprijeto podlago postane hitro jasno, da bo na tem odseku povprečen kolesar večino časa prebil ob kolesu. Ko na tak ali drugačen način prispemo do omenjenega razpotja, se držimo desno in nadaljujemo po stezi Sentiero 802. Sledi poldrugi kilometer precej položnejšega vzpona, vse do odcepa proti zatočišču Lindo Lupieri oziroma Ricovero Plan Vidal (1175 mnv). Na tem delu lahko občudujemo čudovit bukov gozd in občasno uživamo v razgledih na dolino Preone. Obisk zatočišča se je izkazal kot precej nesmiseln. Še posebej zato, ker je steza po kateri smo se vračali nazaj do gozdne ceste, popolnoma zaraščena. Če se že odločite za ogled male kamnite hiške, se je do ceste pametneje vrniti po isti poti. Kakorkoli, vrnemo se do ceste, ali pa je raje sploh ne zapustimo. Na prvi serpentini, ki sledi zatočišču, se na desno odcepi kolovoz proti Cason Sileuta, mi pa peljemo mimo odcepa in se po cesti, ki je tu v precej boljšem stanju kot spodaj, počasi vzpenjamo proti cilju. Do tja nas čakata le še slaba dva kilometra vzpona z naklonom nekaj manj kot deset odstotkov, kar na solidni podlagi ne predstavlja pretiranega napora. Zatočišče Casera Pezzeit di Sotto (1466 mnv) se nahaja na čudoviti razgledni planoti na severnem grebenu gore Burlat. V pritličju so klopi, miza, peč in veliko ognjišče, do skupnih ležišč se je potrebno povzpeti po lesenih stopnicah. V koči sta tudi žig in vpisna knjiga. Ob sončnem vremenu bi od tu gotovo videli vsaj vrhova Monte Burlat proti jugu in Monte Verzegnis (1914 mnv) proti vzhodu.

Sentiero dismesso

Na razpotju pod zatočiščem Pezzeit di Sotto se Sentiero 802 konča. Pravokotno nanjo poteka Sentiero 803, in sicer navzgor proti zatočišču ter naprej do vrha Monte Teglara (1886 mnv), navzdol pa proti zaselkoma Preone in Socchieve. Tik za zatočiščem smo opazili tablo z napisom »Sentiero dismesso«, kar na našo, že tako načeto moralo, ni vplivalo ravno blagodejno. Italijanščina sicer ni naša vrlina, a so nas vseeno obšle zle slutnje. Sumničenja, da Sentiero dismesso v prevodu pomeni zapuščeno pot, so se izkazala še kako na mestu. Sprva vozimo po kolovozu, od katerega se Sentiero 803 že po nekaj deset metrih odcepi desno. Kolovoz, ki se nadaljuje naravnost proti nerazglednemu vrhu Monte Pezzeit (1423 mnv) je zaraščen, zato nadaljujemo po markirani stezi. Ta je v zgornjem delu prevozna, precej položna in prekrita z listjem. Po dobrih petsto metrih, v višini vrha Monte Pezzeit se steza prevesi strmo navzdol. Čaka nas najbolj klavrn del poti. Na nepolnem kilometru se spustimo za kar tristopetdeset višincev. Zaradi neprimerne podlage, strmine, obilice listja, velikega števila podrtih debel in mestoma povsem preraščene steze, spust večino časa poteka s kolesom na ramenih, v spremljavi najsočnejših kletvic. V bližini zatočišča Cason Sileuta končno pridemo do kolovoza. V informacijo - od razpotja na koncu doline Preone, ko smo krenili po gozdni cesti proti Casera Pezzeit di Sotto, smo vozili po trasi Plan Vidal Trail, kot ga imenujejo na spletnem portalu Trailforks. Na odcepu za zatočiščem Lindo Lupieri se Plan Vidal Trail spusti proti Cason Sileuta, medtem ko smo mi nadaljevali z vzponom po Sentiero 802. Od točke, kjer smo se tik pod Cason Sileuta znašli na kolovozu, pa vse do doline bomo ponovno vozili po trasi Plan Vidal Trail. Ocena priljubljenosti tega traila je  blizu ničle, kar sploh ni presenetljivo. Tudi kolovoz v nadaljevanju je izredno strm, od padavinskih voda močno načet in na videz že kar nekaj časa izven uporabe. Po slabih treh kilometrih pridemo do manjše izravnave in razcepa, kjer Sentiero 803 zavije levo proti Socchieve, naravnost pa se nadaljuje na pogled boljši Sentiere 803a proti Preone. Nadaljevali smo po prvotno načrtovani trasi proti izhodišču v Socchieve. Prvih petsto metrov do Casolare Torzulis vozimo po lepi gozdni stezi, ki ji sledi izredno strm spust po nečem, kar bolj kot na kolovoz spominja na z robidami preraslo korito hudournika. Spust, ki ga je treba čim prej pozabiti, skratka. Pri koči Casolare Spaia končno pridemo do asfaltne ceste, po kateri se spustimo do mosta čez Tagliamento. Ko prečkamo reko, nas do izhodišča čaka še natanko kilometer vožnje.

Komentar

Imeniten vzpon proti dolini Valle di Preone, ki mu je sledil nemogoč spust, bolje rečeno sestop v dolino. Za čimprejšnjo pozabo!