Monte Peralba

Vzpon na Rifugio Calvi in izvir reke Piave, kakor je bil predviden na začetku, naj bi bil vrhunec mojega letošnjega obiska Karnijskih Alp. V nadaljevanju pa je opis tistega, kar je od prvotnega načrta ostalo. Na poti v Sappado sem sklenil mimo grede preveriti, kako bo naslednji dan izgledal vzpon proti sedlu Passo Avanza. V mestecu Forni Avoltri sem zavil proti zaselku Pierabech. Pod polnilnico mineralne vode Goccia sem pustil avto in v počitniški hiši Casa Alpina don Bosco povprašal, kje natančno gre pot proti Passo Avanza. In prvi šok je bil tu. Po besedah oskrbnika je bila ta, prav tako kot večina drugih gozdnih cest na severu Italije, še vedno neprehodna zaradi ogromnega števila podrtih dreves. Da ne gre za šalo, me je prepričal konvoj tovornjakov, naloženih s hlodovino na poti v dolino. Posledic hudih neurij, ki so zajela sever Italije konec oktobra 2018, na odročnejših mestih sploh še niso začeli odpravljati.

Edini način, da se povzpnem do izvira reke Piave in naprej do Rifugia Pier Fortunato Calvi, je bila glavna cesta iz Cima Sappada (1280m). Do Passo Avanza (1740m) je približno sedem kilometrov, bolj ali manj konstantnega, ne prestrmega vzpona po dolini Val di Sesis. Asfaltna cesta je na večih delih prenovljena, na novo so utrdili precej brežin in zamenjali poškodovane ograje. Na nekaj mestih so cesto še popravljali, a ni bilo težav. Približno na polovici poti od Passo Avanza pa do izvira reke Piave, oziroma po slabem kilometru blagega vzpona, se na desno odcepi makadamska cesta proti Rifugio Calvi. Na dobrih dveh kilometrih vzpona po solidni makadamski cesti do Rifugia Calvi (2164m), se povzpnemo za dobrih 350m. Upoštevaje naklon, ki je v povprečju nekaj manjši kot 17% in podlago, ki mestoma ni prav dobro sprijeta, nisem bil pretirano razočaran, ker sem moral tu in tam sestopiti s kolesa. Koča Calvi stoji med Vrhovoma Monte Avanza in Monte Peralbe. Razgledi na oba vrhova so sicer lepši že med vzponom, zato pa s koče lahko občudujemo gorovje na nasprotni strani Sappade (Cretoni in Terza Grande).

Spust do asfalta je simpatičen in relativno nezahteven. Sledilo je še približno pol kilometra asfalta do izvira reke Piave, oziroma Rifugia Sorgenti del Piave (1830m). Tu je ceste konec. Od izvira sem se nameraval spustiti po pešpoti Sentiero 137 do Casera Sesis, od tu pa po Sentiero 136 v dolino Valdisdende. Seveda mi je že oskrbnica koče Calvi pojasnila, da ne bom prišel daleč in da ni druge, kot da se spustim po cesti, po kateri sem prišel. Gospodarica Rifugia Sorgenti del Piave je to le potrdila.

Zaradi nepredvidenih posledic lanskoletnega neurja »oskubljena« tura me je tako navdušila, da se v Sappado vrnem takoj, ko bo možno odpeljati krog po prvotnem scenariju. Prepričan sem, da bo to eden lepših izletov, z vsemi prvinami, ki naj bi jih po naših merilih imela popolna tura.