Molnik in Janče

Vprašanje je, če bi ta čudoviti izlet našel pot do naše spletne strani, če te pomladi virus ne bi narekoval ritma našim življenjem. Obenem pa je lep dokaz, da je mogoče odpeljati vsestransko zanimivo turo, bolj ali manj znotraj meja ljubljanske občine. Spoznanja, da je Janški hrib s svojimi 794 metri najvišja točka občine, kolesarjem ni treba iskati na spletu. Sploh za cestne kolesarje so bile ne pretirano prometne ceste proti Jančam od nekdaj zelo priljubljene. Da so lahko tudi spodoben gorskokolesarski cilj, potrjuje 41. etapa STKP , speljana od Ljubljanskega gradu do Planinskega doma na Jančah.

Od Urha proti Orlam

Za izhodišče sem si izbral Sostro. STKP je prek Golovca speljana naravnost idilično, ampak v času pandemije, ko so preostale slovenske občine Ljubljančanom »odrekle« gostoljubje, se kolesar zavoljo številnih sprehajalcev tu le s težavo prebija. Od parkirišča pred  Osnovno šolo Sostro, se po Cesti II. grupe odredov odpravimo proti zahodu. Po sedemsto metrih zavijemo levo in še enkrat levo ter nadaljujemo po Cesti na Urh. Po kratkem vzponu pridemo do vrha, kjer stoji cerkev Svetega Urha. Leta 1947 je bila kot spomenik NOB nacionalizirana, leta 1994 pa jo je država vrnila župniji Sostro. V cerkvi in pripadajočih poslopjih je bila med drugo svetovno vojno ena najmočnejših domobranskih postojank v Sloveniji. Ena od spominskih plošč je pred kratkim izginila, ni pa simpatizerjem domobranstva uspelo odstraniti spomenika,  dela akademskih kiparjev Zdenka Kalina in Karla Putriha iz leta 1955.

Za spomenikom nadaljujemo po zgornji pešpoti. Čakajo nas približno trije kilometri in pol blagega gozdnega vzpona po široki, čudovito prevozni pešpoti. Oznak za Orle je sicer le za vzorec, a dovolj da se ne izgubimo. Ko na Orlah  prikolesarimo do asfaltne ceste, ki povezuje Rudnik s Podmolnikom, se držimo levo. Tu se priklopimo na traso STKP, ki preči Golovec iz zahodne smeri. Če smo povsem iskreni, od Orel do Molnika za krajši čas kršimo vladni odlok o omejevanju gibanja. Ta del poti namreč poteka izven meja ljubljanske občine.  Po približno kilometru spusta pridemo do sedla, kjer cesta proti Podmolniku zavije levo in v dolino, mi pa nadaljujemo po kolovozu naravnost. Predno pridemo do sedla, je na desni strani spomenik v čast enotam VII. korpusa, ki so maja 1945 osvobodile Ljubljano.

Molnik

Nadaljujemo po precej strmem kolovozu nad kamnolomom. Kolovoz je z nekaj dobre volje prevozen, so pa razgledi proti dolini tako slikoviti, da se izplača za trenutek postati. Po približno tisoč tristo metrih od sedla, se ostro levo odcepi kolovoz proti vrhu Molnika (582m). Tu za nekaj časa zapustimo STKP in se vzpenjamo proti neizrazitemu vrhu, kjer je bilo najdenih kar nekaj arheoloških ostankov iz starejše železne dobe.

Kot zanimivost, tu  je bila 13. Julija 1941 ustanovljena Molniška četa, o čemer priča spomenik tik pod vrhom. Mimogrede, na vrhu Molnika smo zopet na »varnem« v ljubljanski občini.  Z vrha Molnika je kar nekaj možnosti za nadaljevanje poti. Jaz sem v treh ločenih vzponih preizkusil  tri različice. Prvič sem se držal kolovoza  levo. V precej strmem spustu sem se v trenutku znašel v Šentpavlu ter od tu nadaljeval pot preko Podlipoglava in Javorja do Besnice ter od tu preko Volavelj na Janče. Sicer nič narobe, a za moj okus preveč asfalta. Drugič sem se po istem kolovozu spustil nazaj do STKP in nadaljeval proti Plešam. Priložen pa je gps tretje, »zmagovalne«  različice. Z vrha Molnika se spuščamo po kolovozu blago desno. Po dobrem kilometru s kolovoza skrenemo na pešpot desno, ki nas pripelje v dolino Brezniškega potoka, v neposredni bližini vasi Brezje pri Lipoglavu. Ko pridemo do asfaltne ceste se držimo desno. Čeprav se  je treba po precej strmem asfaltu dvigniti nazaj do Repč,  kjer pot nadaljujemo po trasi STKP,  je to majhna žrtev v primerjavi z užitki, ki jih je kolesar deležen na več kot dva kilometera dolgem, čudovito tekočem spustu.

Po kilometru položnega asfaltnega vzpona se na razcepu držimo levo. V naslednjem križišču, čez približno dvesto metrov  se zopet držimo levo, v smeri proti Malemu Lipoglavu. Med omenjenima odcepoma smo se zopet »pregrešili«, saj cesta na teh dvesto metrih preseka ozek pas grosupeljske občine. Vzpenjamo se mimo osnovne šole in pri kmečkem turizmu Pr’Jakopc zavijemo desno proti Pancam. Po slabih dveh kilometrih bolj kot ne spusta, se držimo ceste proti Pancam. Cesta ostro levo pelje namreč v dolino proti Podlipoglavu, cesta naravnost pa proti Polici. Proti koncu Panc zapustimo asfaltno cesto in krenemo po kolovozu desno, precej strmo v breg. Trasa STKP je na tem delu več kot nazorno označena.

Od Panc proti Jančam

Sprva nas čaka skoraj šest kilometrov čudovitega kolovoza. Pretežno poteka po gozdu, kljub temu pa na nekaj mestih ponuja razglede na Ljubljano, spet na drugih pa proti vrhu Janškega hriba s slikovito cerkvijo Svetega Miklavža. Tudi na tem odseku smo se dvakrat za krajši čas znašli v grosupeljski občini. Kot rečeno, po slabih šestih kilometrih pridemo do razcepa, kjer se STKP nadaljuje naravnost proti Malemu vrhu. V primeru, da se držimo trase STKP, po približno pol kilometra vzpona pridemo na asfaltno cesto, po kateri potem nadaljujemo do vrha Janč. Dodana vrednost tako speljane trase je najverjetneje obisk  turistične kmetije Kamnikar, a kaj ko je bila v časih vladnih ukrepov zaprta.

S tega razloga, predvsem pa v izogib dodatnemu vzponu proti Malemu vrhu sem krenil po kolovozu na levo, v dolino proti Malem Trebeljevem. Od tu naprej nas čaka približno devet kilometrov blagega, pretežno po asfaltnih cestah speljanega vzpona. Pot nas vodi  preko vasi Malo Trebeljevo in Prežganje, tik pred Volavljami pa trasa STKP zapusti glavno cesto in se nadaljuje po makadamski cesti. Po približno tristo do štiristo metrih, ko se makadamska cesta že začenja spuščati nazaj proti glavni cesti, sem spregledal desni odcep po katerem se nadaljuje trasa STKP. Če bi bil pozornješi, bi si lahko prihranil nepotreben obvoz celotne vasi Volavlje po glavni cesti. Kakorkoli, od mesta kjer se STKP zopet priklopi na glavno cesto je vzpona le še za vzorec, sledi relativno dolg spust. Za dolgim desnim ovinkom, ko se cesta začenja zopet vzpenjati je vodnjak, ki v dneh virusne prohibicije predstavlja pravo olajšanje. Od osvežitve sledi še poltretji kilometer precej strmega vzpona do Planinskega doma na Jančah (794m). Poleg že omenjene cerkve Svetega Miklavža in istoimenske kapele malo niže, na travniku nasproti doma najdemo spomenik Dolenjskemu odredu, ki se je boril v okolici v obdobju med 1943-45.

Spust za ...

...čisto desetko? ...za v anale? ...za čim prej pozabit? Nič od tega. Ali pa morda za vse našteto. Da ne bi tekmoval s hordami cestnih kolesarjev po strmi asfaltni cesti v dolino Besnice, sem na izravnavi nekaj sto metrov pod kapelo Svetega Miklavža zapustil glavno cesto in krenil po kolovozu, vzporedno z glavno cesto. Sprva blago navzgor, potem pa ... Prelepo da bi trajalo! Po približno poldrugem kilometru sem se spustil do ceste, ki iz Gabrja pelje proti Vnajnarjem. Zavijemo desno in čez pol kilometra pridemo do kapelice, kjer je razcep. Glavna in z njo vzporedna cesta  peljeta levo in navzdol, mi pa krenemo po slabšem kolovozu naravnost in navkreber. Vzpenjamo se preko razglednega pašnika in sadovnjakov. Čez približno kilometer, tik pred domačijo Kostelc pridemo nazaj na cesto za Vnajnarje. Takoj za domačijo cesto zapustimo in zavijemo po makadamski cesti levo, proti kmetiji Skakovnik. Tik pred slednjo se na desno, proti dolini odcepi kolovoz, ki je verjetno že videl boljše čase. Od gozdne mehanizacije in meteorne vode do brezobličnosti izmaličena površina na dolžini približno enega kilometra ne dopušča prav veliko užitkov. Približno polovico te razdalje sem moral ob kolesu enostavno prehoditi. Na srečo vsaj zadnji del spusta postane zopet za silo prevozen. Dobrih sto metrov pred Osnovno šolo Besnica sem se spet razveselil civilizacije.

Povratek

Nepoln kilometer od šole pridemo do razcepa. Cesta naravnost gre proti Zalogu, mi pa se držimo glavne ceste, ki pelje proti Sostrem. Sledi poldrugi kilometer vzpona do sedla Pečar, kjer zapustimo glavno cesto v smeri proti Javoru. Po dvesto metrih zavijemo desno, na makadam proti Zagradišču in naprej proti Češnjici. Ko v Sadinji vasi pridemo do glavne ceste zavijemo desno, peljemo mimo cerkve Svetega Lenarta v Sostrem in čez nekaj sto metrov smo na parkirišču pred osnovno šolo.

Komentar

Tura, ki razen pogledov na Alpske vrhove ponuja praktično vse, kar gorsko kolesarjenje dela tako privlačno. Kolateralna »škoda« epidemije, ki pa jo bom gotovo še ponovil, tudi v »normalnih« časih. Večkrat!