Mirna gora

Po dolgem času spet ena tura iz nabora Strmih kolesnic. Sicer dokaj spremenjena, pa vendar. Avto smo pustili pred železniško postajo v Semiču. Prostora je tam več kot dovolj, z nekaj sreče se najde tudi prostor v senci.

Kočevski gozdovi

Po Kolodvorski cesti se odpravimo proti središču naselja in po petsto metrih zavijemo ostro levo ter se v zaselku Gaber povzpnemo do glavne ceste Soteska – Črnomelj. Sledi slabih šest kilometrov vožnje po glavni cesti. Do prelaza Brezovica (538 mnv) se prve tri kilometre vzpenjamo, sledi ravno toliko spusta do Črmošnjic, kjer zapustimo glavno cesto in zavijemo proti smučišču Gače, oziroma Komarni vasi. Do parkirišč pri spodnji postaji vlečnic nas čakajo trije kilometri in pol konkretnega vzpona. Mimo parkirišč nadaljujemo  proti Komarni vasi. Približno kilometer naprej, v središču Komarne vasi izberemo drugi levi odcep, po katerem nadaljujemo v smeri Baze 20. Z asfaltom smo za ta dan bolj kot ne opravili. Čez pol kilometra pridemo do razcepa, kjer se držimo levo. Desna cesta se spušča v dolino proti Kočevskim Poljanam. Po dobrih treh kilometrih se v križišču držimo levo, v smeri zapuščenega kočevarskega zaselka Resa. Pot od Rese mimo nekdanjega kočevarskega zaselka Ribnik pa vse do cilja na Mirni gori (v jeziku kočevarjev Friedensberg) nas bo vodila po trasi 21 etape STKP, ki povezuje Kočo pri Jelenovem studencu in Planinski dom na Mirni gori.

Ponikve

Ko zapustimo Reso se sprva nepolna dva kilometra spuščamo, vse do razcepa kjer sledimo modrim oznakam za STKP. Po treh kilometrih ne prehudega vzpona se držimo levo in po  slabše zvoženi cesti prikolesarimo na slikovito kraško polje Ponikve. Na robu prostranega kraškega polja pod zahodnim pobočjem Mirne gore je nekoč stala istoimenska kočevarska vas. Od vasi, ki je bila leta 1942 požgana ni ostalo veliko, saj so ostanke uporabili za gradnjo okoliških gozdnih cest. O nekdanjem življenju na Ponikvah pričajo tudi stara sadna drevesa ob ruševinah te nekdanje vasi. S Ponikev do ceste, ki se z vasi Planina vzpenja proti vrhu Mirne gore, nas čaka še kilometer konkretnega vzpona po dokaj načetem kolovozu. Ko pridemo do ceste nam do Planinskega doma na Mirni gori (999 mnv) ostane le še poldrugi kilometer konstantnega, a ne prestrmega vzpona. Ker nam je preostalo še nekaj energije, smo se še pred osvežitvijo sklenili povzpeti do vrha Mirne gore (1047 mnv). V ta namen smo mimo cerkve sv. Frančiška Ksaverija nadaljjevali z vožnjo po kolovozu, od katerega se že po sto metrih proti vrhu odcepi označena planinska pot. Če se tako kot mi odločite za vzpon po pešpoti, vas do radioamaterske antene in nerazglednega vrha čaka dvesto metrov in dobrih trideset višincev, v pretežni meri s kolesom na hrbtu. Precej enostavneje je nadaljevati  z vožnjo po kolovozu in se do vrha pripeljati...

»Mittenwald«

Spust po levi veji krožne gozdne učne poti proti Planini v zgornjem delu sicer deluje nadvse vabljivo, a  steza kaj kmalu postane izredno strma in prezahtevna za vožnjo. Zato se spustimo kar po cesti, a jo že po približno tristo metrih zapustimo in zavijemo levo na boljši kolovoz. Ta nas že  po nekaj sto metrih ravno tako pripelje do gozdne učne poti, a do njene desne veje. Spust sprva poteka po širokem gladkem kolovozu, v nadaljevanju pa po lepi stezi, ki nas privede do makadamske ceste, le dobrega pol kilometra pred vasjo Planina. Ko sredi vasi pridemo do križišča, sledimo oznakam za STKP v smeri proti Črnomlju. Seveda ne gre več za etapo, po kateri smo se vzpenjali, ampak za etapo št. 22, ki povezuje planinska domova na Mirni gori in Gospodični.  Čez nekaj več kot poldrugi kilometer se na desno odcepi cesta proti Ponikvam, še pol kilometra naprej pa pridemo do križišča, kjer se cesta naravnost nadaljuje proti Kočevju, mi pa zavijemo ostro levo proti Črnomlju. Po nepolnih petsto metrih zapustimo cesto in se po kolovozu začnemo spuščati proti Sredgori, naslednji iz niza opuščenih kočevarskih vasi. V vasi je leta 1830 živelo 76 prebivalcev, pred drugo svetovno vojno je tod peljala celo gozdna železnica iz Roga proti Črnomlju. Med vojno je bila vas požgana, ohranjen je ostal le zvonik cerkve sv. Marije Magdalene, ki je pripadala župniji Planina. Na ruševinah ene od zapuščenih kočevarsih hiš so postavili turistični objekt Vila Sredgora, ki se ponaša z mednarodnim certifikaom za trajnostni turizem. Približno kilometer dolg »bypass« skozi Sredgoro je bil prava popestritev, če ne kar osrednja zanimivost tega izleta. Ko pridemo nazaj na cesto, nadaljujemo s spustom po trasi STKP vse do razpotja čez dva kilometra in pol, ko trasa STKP zavije desno navzdol proti Črnomlju, mi pa nadaljujemo po levi cesti proti Semiču. Sprva se nepoln kilometer vzpenjamo, v nadaljevanju pa nas čakajo štirje kilometri spusta po široki makadamski cesti. Ko pridemo do glavne ceste Soteska – Črnomelj, se držimo desno. Dobrih dvesto metrov od točke, kjer zapeljemo pod železniško progo zapustimo glavno cesto in zapeljemo na stransko cesto proti središču Semiča. Poldrugi kilometer proti železniški postaji se pretežno vzpenjamo, enkrat vmes prevozimo železniško progo, sicer pa nič pretresljivega. V slogu celega dneva, skratka.

Komentar

Za vroč poletni dan bi težko izbrali primernejšo turo, saj nas pot vseskozi vodi skozi goste kočevske gozdove. Gre za precej lagoden kolesarski izlet, obisk nekdanjih  kočevarskih zaselkov Ponikve in Sredgora sta vsekakor dobrodošla popestritev.