Menina Gornji Grad

Na Menino vodi kar nekaj poti, tokrat sva si s Figarom za izhodišče izbrala Gornji Grad (431m). V Gornjem Gradu s parkirišči ne bi smelo biti težav. Avto sva pustila za občinsko zgradbo na Attemsovem trgu, v kateri se nahaja tudi gostilna z imenom najinega cilja tistega dne. Menina torej! Za lažjo orientacijo, občino in cerkev, po prostornini največjo v državi, katedralo svetega Mohorja in Fortunata, loči le cerkveno dvorišče.

Po glavni cesti se peljemo proti Ljubnem. Pred Petrolom zavijem desno v smeri Nazarij. Prevozimo Bočno, v Šmartnem ob Dreti kakih sto metrov za gasilskim domom zavijemo desno proti Rovtu pod Menino. Če si pod tem imenom predstavljate strnjeno hribovsko vasico, živite v zablodi. Od table z napisom Rovt pod Menino, pa do tiste s prečrtanim imenom, boste kolesarili dlje kot od Viča do Zaloga. Kmalu za Šmartnim se cesta začne precej strmo vzpenjati. Kak kilometer za tem, ko pod cesto uzremo Brčunov mlin, se na desno odcepi makadamska cesta proti Špitaliču. Sledi vožnja mimo redko posejanih hribovskih kmetij. Prva, zapuščena in propadajoča je Tomnišek, sledita ji Bele in Leskovnik. Ravno za kmetijo Leskovnik stoji prej omenjena tabla, ki nas seznani z dejstvom, da smo Rovt pod Menino nepreklicno prevozili.

Končno sva prispela do prevala Slopi (933m) z domačijo Slopnik. Tu se cesta nadaljuje v dolino proti Špitaliču. Če bi krenila po njej in čez približno poldrugi kilometer zavila desno proti Limovški Planini, bi se po besedah oskrbnika koče lahko ves čas vozila. Tako pa sva krenila po markiranem kolovozu mimo kmetije Pikl navkreber. Sledila sta nepolna dva kilometra kamnitega, od traktorskih gum močno zdelanega kolovoza. Kot je kasneje pokazal gps zapis, je tu povprečen naklon 15%. Če bi bila pot asfaltirana, bi nekako šlo, tako pa sva kolesi do Limovške planine večino časa rinila. In preklinjala, seveda. Ko sva končno pririnila iz gozda je sledilo še dvesto metrov utrjenega kolovoza čez pašnik, plezanje čez električnega pastirja in že sva bila na dobro znani cesti, ki se iz Krive veje vzpenja proti Menini. Pot nadaljujemo po precej položni, med pašniki speljani makadamski cesti. Kaj kmalu se znajdemo pod zavetiščem na Bibi planini. Nekaj sto metrov naprej pridemo do odcepa za Dom na Menini. Tu zavijemo desno. Če je bila pot do tu precej položna, nam od odcepa pa do višje ležečega pašnika, kjer se po navadi pasejo ovce, pokaže nekaj zob. A ne za dolgo. Do Doma na Menini (1453m) nadaljujemo v bolj kot ne lahkotnem ritmu, vseskozi obdani s prečudovito naravo.

Proti Gornjemu Gradu se spustimo po makadamski cesti. Ko se na ostrem desnem ovinku na levo odcepi gozdna cesta, ki vodi proti Kurjemu vrhu, imamo dve možnosti.

Lahko krenemo levo po gozdni cesti, od katere se precej kmalu na desno odcepi kolovoz. Ko sem zadnjič peljal tu, je bil precej zaraščen, predvsem pa precej blaten. Če se odločite za to varianto, pridete na Planino Travnik z zgornje strani. Ker je bilo v predhodnih dneh precej deževno, sva se odločila nadaljevati po glavni cesti do naslednjega odcepa. Tu sva zavila na gozdno cesto levo, v smeri Nove Štifte. Po dobrih treh kilometrih vožnje bolj kot ne po ravnem, se na levo in navzgor od ceste odcepi precej strm kolovoz proti Planini Travnik. Tu na planino pridemo s spodnje strani. Ker je planina precej slikovita, sva jo skoraj v celoti obvozila, predno sva zavila na sprva slabo viden kolovoz proti Planini Ravne. Že po nekaj sto metrih nas kolovoz pripelje v gozd. Tu se tudi prevesi navzdol. Da pa ne bi bilo preveč kičasto, so ga v celotni dolžini po gozdarsko "redefinirali" s svežim nasutjem manjših skal, da ogromna kolesa Massey Fergusonov ne bi preveč zdrsavala. Spust je bil ena sama borba, tudi 29" ni kaj dosti pomagalo. Končno sva se prikotalila do kolovoza na spodnjem koncu Planine Travnik. V osnovi je bilo mišljeno, da bi se tu povzpela levo in na vrh planine ter pot nadaljevala po kolovozu proti kmetiji Toman, pa nama jo je zagodla popoldanska nevihta. Tako pa sva se, brez kančka slabe vesti, spustila po kolovozu par sto metrov niže do ceste, po slednji pa mimo kmetij Poglednik in Vrtačnik do Nove Štifte.

Sledil je le še kratek asfaltni povratek do izhodišča.

Čisto na kratko, Menina me še nikdar ni pustila ravnodušnega. Tudi tokrat ne. Gotovo najbolj razgibana različica do sedaj, ne dvomim pa, da nekoč ne najdemo še popolnejše.