Menina čez Tuhinj

Parkirišče pred edino bencinsko črpalko v Tuhinjski dolini, v Cirkušah (580m), se zopet izkaže kot idealno. Namesto da bi zavili strogo desno proti Češnjicam, krenemo v križišču v smeri proti Golicam. Cesta je asfaltna in kar takoj v klanec. Takoj za ovinkom so že prve hiše. Nekje sredi vasi pri velikem kozolcu opaziš na desno strm makadamski odcep. Če si dovolj pozoren, ugledaš tudi drobno oznako za cerkev Svetega Vida in Dom na Menini. Smer, ki sem si jo prvotno začrtal, na srečo pelje naravnost. Kot se je kasneje izkazalo, je to cesta, po kateri sem se vrnil s planine.

Vzpon

Asfalt se kmalu prevesi navzdol proti Zgornjem Tuhinju (580m) in vsi malo prej pridobljeni višinci gredo po zlu. Zgornji Tuhinj je kar nekaj od vasi – v oči bode lep bel dvorec. Po malo preverjanja po internetu, gre za bivši dvorec grofov celjskih, dandanes pa kaj drugega kot župnišče. Nekje sredi vasi je potrebno zaviti desno. Par krat zatavaš na kako asfaltirano dvorišče, koga vprašaš kje se gre na Menino in kmalu je vasi konec. Tu se začne makadam – hudičevo slab za gozdno cesto, predober za kolovoz. To je bil prvi občutek, ki pa se je že zelo hitro izkazal za sila nepomembnega. Cesta se namreč postavi »po koncu«. Malo sem podvomil, da gre le za pomanjkanje energije zavoljo podvigov prejšnjih dni, ali samo za posledico športno nekorektnih prehranjevalnih navad. Kakorkoli, vse bolj sem razmišljal na tisto zlajnano frazo »komu sem jaz to dolžan« itd. Sledil je prvi odcep na levo, proti partizanski bolnišnici. Po karti sodeč, je bil to šele prvi od petih levih odcepov, ki smo jih morali prevoziti. Čeprav sem si še tako želel, strmina ni popustila. Cesta se je vzpenjala po gozdu, sem ter tja kaka jasa, na jasi krave... Na desni strani se je pojavil dom lovske družine Tuhinj, sem pa tja kaka brunarica, sicer pa razgleda, razen na kravje riti in smreke nobenega. Na enem delu se je odprl pogled na Javoršček, potem pa spet gozd in jase. Za prvim levim odcepom je sledil prvi desni, ki smo se mu morali izogniti. Na srečo je lepo označen in gre proti cerkvici Sv.Vida. Sledil je drugi levi, pa tretji in na srečo se je tudi klanec že utrudil in postal malo bolj prijazen. Na trenutke se je dalo spredaj že na »ta srednjo šajbo« in v takem stilu proti odcepu za Menino, oziroma do križišča kjer se pridružiš cesti iz različice vzpona Menina iz Cirkuš. Malo pred tem križiščem sem opazil tudi nesrečno enoslednico, kjer sem se lani pošteno potolkel. No, od križišča naprej je vse enako. Enako lepo.  In ravno zaradi tega zgornjega dela si vzpon zasluži pet zvezdic. Da ne pozabim – v Domu na Menini je možno kupiti sir. Izdelan je sicer v dolini, v Češnjicah na kmetiji Pr'Gabršk, je pa iz mleka s planine..

Povratek

Povratek poteka po isti poti kot v različici iz Cirkuš, a le do Krive veje. Da ne bi šli po isti poti, smo zavili na desno proti Zgornjem Tuhinju (na oznakah sicer piše Menina, a je iz karte jasno, da je to prava pot). Prva dva kilometra smo malo preklinjali, ker je šlo spet navkreber.  Še malo navzgor, malo po ravnem, nobenih odcepov, z izjemo nekaj gozdnih vlak, in prišli smo do križišča. Bil je že skrajni čas, da zavijemo levo in  navzdol. Potem smo v grmovju našli še staro tablo, ki je naravnost kazala Sveti Vid in vedeli smo, da moramo res kreniti na levo. Tu je strmina še malo hujša kot do tedaj, nekaj podobnega kot tista, po kateri smo se vzpenjali iz Tuhinja. Kot rečeno, v vas smo »padli« po strmi makadamski cesti, pri kozolcu. Od tu pa še približno pol kilometra asfaltnega spusta do avta.

Komentar

Opisani vzpon na Menino je v primerjavi z ostalimi različicami napornejši. Do izravnave na približno 1300 metrih, od tam naprej je čisti užitek. Kar pa se zanimivosti tiče, je od vseh prevoženih verzij manj zanimiva le še tista iz Bočne.