Lepi Vršič

Za vzpon proti Lepemu Vršiču (Cima Bella) so Ukve (Ugovizza, 775m) idealno izhodišče. Edino parkirišče, ki sva ga našla je na Via Stazione, pred zgradbo, ki je bila nekoč očitno železniška postaja, sedaj pa je v njej gostišče in bar Alla Vecchia Stazzione. Na glavni cesti (Via Pontebbana) zavijemo levo, čez približno 100 metrov pa na edinem pravem križišču v vasi zavijemo desno na Via Uque. Na križišču so oznake za gostišče pri Gamsu (Al Camoscio) in Agroturismo Rosič, ki sta oba na naši poti. Do gostišča Al Camoscio se na šestih kilometrih lepe asfaltne ceste, dvignemo za približno 300 višinskih metrov. Za gostiščem zavijemo levo in strmo v hrib. Asfalta je kmalu konec.

Strmina par excellence

Vozimo mimo kmečkega turizma Rosič in številnih planinskih koč. Lepotam ob poti se žal nisva utegnila posvečati, saj cesta tu postane tako strma, da je bilo treba sestopiti. Naslednje tri kilometre sva kolesa izmenično vozila in rinila ter se prebila na dobrih 1600 metrov (povprečni naklon 17,3%). Na najbolj strmih delih je podlaga betonirana. Ob poti je precej gorskih domači in spraševala sva se, kaj hudiča je te ljudi gnalo v tako navpičen svet. Na desni strani je bil večji del poti lepo viden skalnati vrh Konjščice (Monte Sagran), na levi pa le gozd. Nobenih razgledov na Kuk (Monte Cocco), niti na Lepi Vršič (Cimma Bella). Še slab kilometer ne prestrmega makedama in prišla sva na izravnavo pod vrhom Lepega Vršiča, imenovano Mrzle vode (Forcella Fontana Fredda, s 1710 metri najvišja točka najine poti), kjer sva prestopila na avstrijsko stran. Šele z avstrijske strani je moč opaziti 1911 metrov visoki travnati vrh, preko katerega poteka državna meja.

Na sedlu je križišče. Skrajna desna cesta, ki gre navkreber v smeri Konjščice, vsaj po karti sodeč ne pelje prav daleč. Tudi na levo gresta dve slepi cesti. Držimo se glavne ceste v dolino (pot 403). Spuščamo se dobre tri kilometre do prvega križišča, kjer se nahaja gozdarska koča (Forsthaus, na desni strani v gozdu, s ceste ni vidna). Tu se držimo levo in vozimo dober kilometer, ko pridemo do lese. Za leso je zopet križišče, cesta desno gre proti Egger Alm, mi pa zavijemo levo (pot 503) in blago navkreber v smeri proti Italiji. Pod cesto so pašniki, nad njo pa slikoviti ostanki davno požaganih borovcev. Kaj kmalu se znajdemo na sedlu Sella della Caldiera (1477m), kjer se cesta - neposredno na državni meji – konča.

Trail 503

Pot 503 pa se seveda nadaljuje. Ne vem zakaj, a dobila sva občutek, da te pešpoti že dolgo ni nihče uporabljal. Takoj za mejo je trava neshojena, še dobro da so markacije dobro vidne, sicer poti gotovo ne bi našla. V gozdu je na večjem delu poti debela plast listja, vožnje po njem se mi je zdela na las podobna smučanju v celem snegu. Na poldrugem kilometru, ko pridemo do kolovoza, se spustimo za slabih 350 višincev. Ali povedano drugače, povprečna strmina na tem delu je približno 25%. Sam sem sicer nekajkrat sestopil, da pa je trail v celoti prevozen, mi je demonstriral Samo. Noro! Ko sem prišel (v enem kosu) do pašnika in kolovoza pod njim, sem občutil pravo olajšanje in veselje v isti sapi. V vročem dnevu je bistra hudourniška voda prišla kot naročena.

Vallone di Malborghetto

Na naslednjem kilometru in pol bolj kot ne ravne makadamske ceste, sva prečila rajsko planoto, na karti označeno kot Ciurciule. Vmes sva imela kar nekaj dela z odpiranjem lese pri Chiesetta del Boscaiolo. Prišla sva do križišča. Cesta na levo in navkreber (trail 504) gre proti Sedlu Colarica, mi pa se držimo desno proti dolini. Na tem sicer zelo enostavnem razpotju sva imela kar nekaj pomislekov. Smerokaz namreč kaže, da je to pot 503 za Naborjet (Malborghetto), na karti pa pot po hudourniški dolini (Vallone di Malborghetto ) po kateri sva hotela, nima nobene oznake. A kmalu se je izkazalo, da je pot prava. Slikovita, nezemeljska! Cesta za avtomobile očitno že dolgo ni več prevozna, na nekaj mestih je hudournik odnesel mostove, spet drugod je cesta povsem prekrita z melišči. Skale, pesek, nanosi kamenja – vse je brezmadežno belo. Kontrasti v jasnem sončnem dnevu so bili nezemeljski. Škoda, da je bilo čez šest kilometrov vsega konec in sva prispela v Naborjet.

Lahko bi sicer krenila na levo in po glavni cesti (Via Nazionale) proti Ukvam, a sva sklenila izkoristiti prednosti, ki jih ponuja kolesarska steza »Ciclovia Alpe-Adria«. Spotoma, ko sva iskala kraj kjer bi se na stezo »priklopila«, sva se okrepčala v Hotelu La Baita. Potem pa preko mosta čez reko Belo (Fella), levo mimo športnega centra in z malo sreče tik pod avtocesto na kolesarsko stezo. Še štiri kilometre po Kanalski dolini in bila sva pri avtu.

Komentar

Če klanec od gostišča Camoscio ne bi bil tako prekleto strm, bi bila to lahko za vsakogar naravnost idealna tura. Tako pa je to idealna tura le za take, ki nam potiskanje kolesa ni izpod časti. Kratko, jedrnato, vrhunsko!