Korita

Da obmejnim policistom na lokalnem prehodu Rakitovec ne bi dvigali pulza, smo tokrat kot poslušni državljani mejo prečkali na mednarodnem mejnem prehodu Podgorje. V ta namen primorsko avtocesto lahko zapustimo že na izvozu Kozina, še bolje pa Kastelec. Po mirni lepi cesti hitro pridemo do mejnega prehoda. Na hrvaški strani meje je vas Jelovice, po kateri se prehod tudi imenuje. Jelovice si velja zapomniti – tu stoji (in deluje) edina gostilna v Ćićariji, kjer je možno dobiti hrano – konoba Jelen. In ena od dveh, kjer lahko kupiš pijačo.

Pot smo nadaljevali skozi Vodice do vasi Dane, kjer smo pustili avto. Domačini, kolikor jih sploh še živi tukaj so veseli, če jih prijazno ogovoriš. Zraven seveda spada vljudno vprašanje, ali je dovoljeno parkirati na njihovem dvorišču.

Od Dan do Lanišća

Za kolesarski izlet imajo Dane precej strateško lego. S 560 metri nadmorske višine ležijo dovolj nizko, da se pri povratku voziš samo navzdol, bodisi s smeri Mun ali s smeri Bresta. Mi smo krenili po asfaltni cesti, blago navkreber proti Brestu. Malo pred Brestom je odcep za Klenovščak in naprej proti Lanišču. Ta pot na karti izgleda precej dolgočasna. To, in pa dejstvo da je bil eden od ciljev odprave ogled kompleksa zgradb, ki se tako impozantno vidi iz vrha Žbevnice je bil razlog, da smo pot nadaljevali skozi Brest. Le malo za Brestom smo prišli do odcepa za Kropinjak. Po izredno ozki in utrujeni asfaltni cesti pridemo do nekaj hiš, kjer je ceste konec. Z malo sreče smo našli zaraščen kolovoz, kjer se glede na višino trave že dolgo ni vozil nihče. Sledita dobra dva kilometra spusta po travnato-gruščastem kolovozu. Ko pridemo do bele, kamnite makadamske ceste zavijemo levo. Po nekaj sto metrih pridemo do skrivnostnega, zapuščenega kompleksa zgradb. Na vhodu je napis »Genetski centar«. Kak oboževalec znanstven fantastike bi pomislil, da je tu izprijena multinacionalka delali poskuse s kloniranjem ljudi, vendar arhitektura govori bolj v prid ogromne farme prašičev. Makadam se tu konča, nadaljuje se z lepim kolovozom. Sledi kakih osem kilometrov kolovoza, sprva bolj ali manj po ravnem, zadnja dva kilometra pa se po gruščasti podlagi spustimo v Podgaće, predmestje edine občine v Ćićariji – Lanišća. Ker je kolovoz bolj redko v uporabi, ga mestome preraščajo robide in divje vrtnice. Občutek sem imel, da kot nalašč na takih mestih, kjer podlaga ne dovoljuje kakih prehitrih manevrov. Posledica so bile na gosto posejane praske, tako po rokah kot nogah.

V Lanišću je sedež istoimenske občine, tu je lesno predelovalni obrat »Ambalaža«, ta zaposluje dvajset ljudi. Tu je tudi podružnična šola »Vazmoslav Gržalja" Buzet, cerkev in... In tu stalno živi le še kakih sto ljudi. Tabla in zaraščen atrij govorita o tem, da je bil tu nekoč Caffee bar Orljak. Bolj svež je smerokaz za Caffee bar Rezo. Ta sicer še dela, samo kave pred drugo uro ni moč dobiti. Imajo pa pivo, vino in Fanto. Kar je čisto v redu. Pokramljali smo s prijaznim lastnikom in jo mahnili naprej proti Brgudcu.

Od Lanišća do Korit

Lanišće zapustimo po glavni cesti proti Lupoglavu. Po slabih dveh kilometrih vožnje, s ceste zavijemo na neoznačen kolovoz proti Brgudcu. Sledi poltretji kilometer konstantnega vzpona po kolovozu, ki se mestoma spremeni v pešpot. Pot je zabavna in niti za trenutek ni dolgočasna kot bi verjetno bila, če bi se v Brgudac peljali po asfaltni cesti, na katero se priključimo na zadnjem ovinku pred vasjo.

Brgudac leži na 750 metrih nadmorske višine in je najviše ležeče stalno naselje v Čičariji. V preteklosti je tu živelo tudi do 400 ljudi, danes le še kakih deset. Pri vodovodni postaji je smerokaz za Korita in Planik. Krenemo navkreber, v smeri oznak. Kaj kmalu se levo odcepi označena pešpot za Korita, mi pot nadaljujemo po mestoma precej slabi, gruščasti cesti. Predvsem pa vse skozi navzgor. In tako štiri kilometre in pol. Označenih planinskih poti proti Koritom je v nadaljevanju še kar nekaj. Za enim takih odcepov je tudi precej varljiva oznaka, ki bi lahko pomenila, da gre cesta le še proti Planiku. A brez skrbi, cesta gre proti Koritom. Mestoma je cesta tako kamnita, strma in razrita, da kolesa zdrsujejo in je enostavno treba sestopiti. Kakih pet sto metrov pred izravnavo se odcepi označena pešpot za Boljunski dol in Planik. Končno prispemo na izravnavo, kjer zmanjka ceste. Po kolovozu levo se dvignemo do Korit, kolovoz naravnost pa pelje do koče in naprej v smeri proti Orljaku do Veprinške ceste.

Do izvira Korita (1010 nmv) se po pešpoti iz Brgudca pride v 45 minutah, mi pa smo s kolesom potrebovali vsaj toliko, če ne več. To je bil vsekakor najtežji del opisane ture. Ker je bil dan izredno vroč, ni potrebno posebej omenjati, kako prijetno se je bilo osvežiti s hladno izvirsko vodo.

Povratek v Dane

Na karti je pot med Županj vrhom in Brajkovim vrhom vrisana kot kolovoz, vendar smo ga sledeč markacijam kmalu izgubili in pot nadaljevali po pešpoti. Sprva kak kilometer navkreber, do nadmorske višine okoli 1050 metrov, potem pa sledi kake tri kilometre vrhunskega spusta po pešpoti vse do Veprinške ceste. Pet kilometrski spust po makedamski cesti do Račje vasi je bil prava sprostitev.

Od tu je vožnja potekala po asfaltni cesti, bolj ali manj po ravnem preko zaselkov Rašpor in Trstenik do odcepa za Dane. Sledil je le še na začetku omenjeni lagodni spust do avta.

Komentar

Za ljubitelje »off-road« kolesarjenja je Ćićarija pravi raj na zemlji. Pester relief, pokrajina prepredena s kolovozi in pešpotmi, nobenih žic, napetih čez cesto, nobenega negodovanja nad kolesarji. Za enkrat...