Konjščica in Javornik

Tokratni vzpon je bil samo potrditev, da mi odkrivanje tržiških hribov ne gre najbolje od rok. Tako kot sem se dva tedna nazaj znašel nekje »globoko« v avstrijskih gozdovih, mi tudi tokrat ni uspelo ture odpeljati tako, kot sem si jo prvotno zamislil. Obakrat se je dobro izteklo, tokrat je »iztirjenje« doprineslo kar nekaj dodane vrednosti.

Do Medvodja nič novega

Tudi tokrat sem avto pustil na parkirišču nad »Gorenjsko plažo« v Bistrici. S parkirišča se spustimo v dolino in po glavni cesti, mimo Peka in Bombažne predilnice, sledimo oznakam za Dolžanovo sotesko in Jelendol. V zaselku Slap peljemo mimo odcepa za Lom pod Storžičem in kaj hitro se znajdemo v slikoviti Dolžanovi soteski. Mimogrede, cesta iz Loma je smer našega povratka. Od odcepa za Lom pa do zaselka Dolina se na treh kilometrih dvignemo za približno dvesto metrov, naslednjih šest kilometrov, do Jelendola nas pot vodi bolj kot ne po ravnem. Pod gradičem Svete Katarine (762m), ki ga je dal leta 1881 zgraditi nemški bankir židovskega rodu Julius baron von Born se cesta razcepi. Na levo gre cesta proti Kofcam, mi pa se držimo desno, v smeri Medvodja in naprej Planine Dolga njiva. Takoj za odcepom je konec asfalta. Na približno štirih kilometrih do križišča v Medvodjah se dvignemo za dobrih sto metrov. Kakih petsto metrov pred Medvodjami jse na desno odcepi cesta za za Javornik.

Planina Konjščica

O tem priča le zbledel napis na leseni ograji mostu čez Bistrico (850m), ki jo moramo prečkati. Od nevihte zdelana cesta je kar precej strma. Na prvem križišču se držimo levo. Po približno treh kilometrih vzpona (1190m) pridemo do ostrega levega odcepa, ki pelje na Stegovnik. Tu je označeno da je med 15.07 in 15.10 prepovedan promet, itak pa to ni bila naša predvidena smer. Dobrih petsto metrov naprej pridemo na jaso (Planina Vetrh), kjer se držimo levo. Manj kot sto metrov naprej je oster odcep proti planini Javornik, ki pa sem ga spregledal. Razlog za to ni bila prehitra vožnja, kot se je pošalil oskrbnik koče na Planini Konjščica ampak dejstvo, da gre glavna cesta z jase ostro levo, slabša cesta pa se nadaljuje v isti smeri naprej in na karti ni vrisana. Ker sem bil prepričan, da sem na pravi poti, sem še en levi odcep enostavno spregledal. Kakorkoli, po poldrugem kilometru sem se znašel na križišču. Levo in navkreber vodi cesta proti Planini Konjščica, desno pa v dolino, proti Lomu. Pač, ne grem na Javornik ampak na Konjščico. Naslednja dva kilometra se cesta enakomerno vzpenja in nas pripelje do naslednjega križišča. »Deja vu«, levo in navkreber proti Konjščici, desno pa v dolino. Le da tokrat ne proti Lomu ampak Grahovšam. Še dobra dva kilometra in bil sem pri lesi, še malo naprej pa pri koči na Konjščici (1451m). Oskrbnik koče je gospod Jože Valenčič, bivši vrhunski kolesar, ki je za Jugoslavijo nastopil na Poletnih olimpijskih igrah 1972 v Münchnu. Ko sem mu povedal za svojo »nesrečo« mi je dejal, da sem v bistvu lahko vesel, saj je na Konjščici itak lepše kot na Javorniku. Ko sem v miru pregledal karto sem videl, da je bila »napaka« v bistvu srečno naključje, saj se od tu zlahka pride še na Javornik.

Planina Javornik

Spustil sem se torej do »glavne« ceste ter se na levo spustil v dolino. Po približno treh kilometrih od koče peljemo naravnost, cesta na desno v dolino pelje proti Grahovšam. Še slab kilometer blagega spusta (1120m) potem pa nas čaka zopet vzpon. Na tem mestu je tabla, kjer piše »Planina Javornik 4km. Ni panike. Le da se je izkazalo, da jih je več kot sedem! Od tu do mesta, kjer je na karti vrisano zavetišče GRS ni nobenih odcepov, zato človek kljub precej hudemu vzponu« laže zadiha«. Od zavetišča (1460m), ki to sploh ni - oskrbnik koče na Planini Javornik mi je pojasnil, da gre za privatno hišo - se po kolovozu sprva spustimo nekaj deset metrov in se kmalu začnemo zopet vzpenjati. Slab kilometer od zavetišča pridemo do križišča. To je križišče s cesto, po kateri bi prišel na Javornik, če ne bi zgrešil odcepa na Planini Vetrh. Še en kilometrski ovinek, par čudovitih razgledov na severno steno Storžiča ter pašnike polne krav in že sem bil pri koči na Planini Javornik (1540m).

Spust

Spust je bil že na samem začetku načrtovan tako, kot je opisan v Strmih kolesnicah. Med potjo navzgor sem srečal kar nekaj kolesarjev in vsakega posebej vprašal, kakšen je kaj spust proti Domu pod Storžičem. Prav zelo optimističnih odgovorov ni bilo, oskrbnik koče mi je pa dokončno zbil moralo rekoč: »Ga boš že nesel dol, saj si še mlad«. Pa se je spust izkazal za vse prej kot groznega. Malo niže pod kočo je manjši plaz resda zasul kolovoz proti Javorškem prevalu s skalami, to pa je bilo tudi edino mesto, kjer je bilo treba kolo prenesti. Morda še nekaj sto metrov niže, kjer je bil kolovoz dobesedno »poplavljen«. Po dobrih dveh kilometrih postane pot že bolj podobna ozki gozdni cesti, predvsem pa se je bilo spuščati po njej v veliko večje veselje kot po gruščastih gozdnih cestah. Po dobrih petih kilometrih spusta sem se »zaletel« v Dom pod Storžičem (1123m). Sicer široka makadamska cesta proti dolini je sprva precej zoprna, saj je speljana v zelo ostrih ovinkih in je treba »besno« zavirati. Ko strmina popusti je tudi trasa bolj tekoča, od Grahovš naprej pa je tako ali tako asfalt.

Komentar

Od trenutka, ko sem prišel do Doma pod Storžičem so me spremljali občutki, kakršne imam le po redko kateri turi. Da je enostavno nekaj več! Morda pa samo tako zelo harmonična. Počasno ogrevanje, ne prehud vzpon, vseskozi ugodna podlaga, razgledi na Košuto in Storžič, dva prijetna postanka, pijača precej cenejša kot v dolini.... Za ponoviti!