Konjiška gora

Na Konjiški gori sem bil zadnjič pred osmimi leti. Takrat sem se proti Stolpniku odpravil z jugovzhodne strani in roko na srce, je bila tura precej dolgočasna. Veliko gozda, kar nekaj asfalta, predvsem pa nobene znamenitosti, ki jih na tem koncu sicer ne manjka. Po tem, ko je lani kolesarsko društvo Brez zavor na Konjiški gori uredilo več kilometrov kolesarskih prog, je bil ponovni obisk le še vprašanje časa.

Stari grad

Tokrat s Slovenskih Konjic. Prostorno parkirišče na Mestnem trgu je konec tedna samevalo. Krenil sem proti Staremu trgu, prečkal Dravinjo in si v lokalu nasproti kužnega znamenje svetega Florjana privoščil odlično kavo. Na koncu ulice, pri cerkvi sv. Jurija sem zavil desno proti Tattenbachovi ulici. Nobeno naključje ni, da ulica ki nosi ime po Ivanu Erazmu Tattenbachu, enemu zgodnejših lastnikov konjiškega Starega gradu, drži ravno v smeri našega prvega cilja.  Tik za cerkvijo sv. Ane, ta stoji na konjiškem pokopališču, se konča asfalt in cesta zavije v gozd. Ko pridemo do prvega razpotja, se držimo levo in že po dobrem kilometru pridemo do izravnave, s katere na levi strani uzremo enega najstarejših gradov na Slovenskem. Po neprestrmem kolovozu se povzpnemo do stopnic, ki nas popeljejo v osrčje razvalin kulturnega spomenika.

Stolpnik

Po isti poti se vrnemo do omenjenega razpotja in nadaljujemo z vzponom proti Stolpniku. Po kilometru vožnje se na razcepu držimo ostro desno, v smeri lovske koče Štepih (označeno). Cesta naravnost se nadaljuje proti sedlu Trije križi. Sledi precej dolgočasen vzpon po široki makadamski cesti, monotonijo prekinjajo občasni razgledi na dolino in pobočja sosednjega Pohorja. Ta popolnoma nezahtevna cesta, imenovana »XC Panorama« je že del kolesarskega parka. Po dobrih treh kilometrih pridemo do omenjene lovske koče, kjer markirana pešpot zapusti cesto in zavije strmo v breg. Nadaljujemo po cesti in se po slabih štiristo metrih držimo ostro levo. Povzpnemo se do izravnave, od tu pa po markirani pešpoti nadaljujemo proti vrhu Stolpnika. Do vrha nas čaka slabega pol kilometra potiskanja, saj je pot izjemno strma, podlaga pa gruščasta in kamnita. Na vrhu Stolpnika (1012 mnv), najvišjega vrha Konjiške gore, se poleg neoskrbovanega bivaka nahaja še razgledni stolp, s katerega pa ta dan zaradi meglic ni bilo omembe vrednih razgledov. Ob vznožju stolpa je skrinjica z vpisno knjigo, nori na žige pa se bodo morali povzpeti vsaj do prvega platoja stolpa, tam je namreč skrinjica z žigom.

Grofov štant

Z vrha Stolpnika se po pešpoti spustimo proti razpotju Grofov štant. Nekaj več kot kilometer dolg spust je v zgornjem delu precej strm in kamnit. V osrednjem delu se spuščamo po uživaškem in dokaj položnem »flowu«, zadnji spust proti razpotju pa poteka po strmem, gruščastem kolovozu. Skratka, spust ni dolgočasen, a v celoti prevozen. Grofov štant je razpotje »par excellence«. Pešpot, po kateri smo se ravno spustili (Stolpnik – Slovenske Konjice), se tu križa s pešpotema s Stranic in Žičke kartuzije, pa pešpotjo XIV. divizije, do razpotja pripelje tudi že omenjena XC Panorama. Z Grofovega štanta nadaljujemo po ožji gozdni cesti v smeri Treh križev. Gre za tretji levi odcep, prepoznali ga bomo po tem, da je edini ki se resneje vzpenja. Po isti trasi poteka tudi označena pešpot in že omenjena kolesarska steza XC Panorama. Okoli Jelenovega vrha (924 mnv) se sprva petsto metrov precej strmo vzpenjamo, nakar sledita dobra dva kilometra enakomernega spusta, vse do asfaltne ceste v bližini razpotja Trije križi. Držimo se levo in čez sto metrov pridemo do križišča s tremi razpeli, ki so jih na skupno mesto postavili leta 1979.

Konjice Trails

Namesto po asfaltni cesti, ki se na desno spušča proti Tolstem vrhu, nadaljujemo naravnost po makadamski cesti v smeri Slovenskih Konjic. Že po nekaj deset metrih pridemo do vstopne točke na kolesarsko stezo »Spine«, ene od desetih lepo urejenih stez parka Konjice Trails. Kar sledi, je nekaj manj kot kilometer čistega veselja. V zgornjem delu je steza lepo tekoča, proti koncu pa se srečamo z nekaj za odtenek bolj tehničnimi odseki. Če bi makadamsko cesto, do katere smo se spustili, le prečkali in s spustom nadaljevali, bi se spoprijeli z zelo zahtevno (črno) stezo »Konjska smrt«. Zato smo se po cesti raje dvignili za približno tristo metrov in se spustili po malenkost manj zahtevni, rdeči stezi »Rock'n'roll«. Z izjemo manjšega kamnitega odseka, se mi je spust tudi po tej stezi zdel kar zabaven in čisto prehitro ga je bilo konec. Gozdna cesta, do katere se spustimo, se na levo spušča proti Staremu gradu, na desno pa vodi v smeri Žičke kartuzije.

Žička kartuzija

Makadamska cesta sčasoma preide v boljši kolovoz. Ta se enakomerno in nič kaj strmo vzpenja, občasno nam postreže z razgledom na Konjice. Po dobrih dveh kilometrih nas čaka presenečenje. No ja, niti ni bilo presenečenje. Na to, da se kolovoz pri kmetiji Čaž konča, me je namreč opozoril prijazni pohodnik. Pravzaprav se kolovoz ne konča, je pa lastnik preko njega postavil konkretno kovinsko ograjo in znak, da od tu naprej ne bo šlo. Veliko drugih možnosti kot to, da se po slabšem desnem kolovozu zapeljem proti gozdu ni bilo. Ker se kolovoz že po par deset metrih konča,  sem nekaj časa nadaljeval po brezpotju in pod kmetijo poiskal travnat kolovoz, po katerem sem se spustil do asfaltne ceste. Ko se znajdemo na cesti, sprva kak kilometer kolesarimo po ravnem, čemur sledi poldrugi kilometer vzpona do razcepa, kjer se na levo spustimo proti Starim Slemenam. Po sedemsto metrih pridemo do kapelice in izvira pitne vode, kjer zapustimo asfaltno cesto in krenemo desno ter s spustom nadaljujemo po čudovitem kolovozu. Za tem, ko obvozimo Kogelj (560 mnv) in pridemo do prvih kmetij, kolovoz preide v gozdno cesto in v nekaj trenutkih se znajdemo v dolini potoka Soješka voda, v neposredni bližini Žičke kartuzije. Po tem, ko si ogledamo okoli leta 1160 zgrajeni samostan, si v gostilni Gastuž, ki velja za najstarejšo na Slovenskem, privoščimo zasluženo osvežitev.

Nenačrtovan povratek

Po glavni cesti v smeri Loč se blago spuščamo približno štiri kilometre. Ko kolesarimo skozi Špitalič, v dolini pod cesto lahko občudujemo cerkev Marijinega obiskanja, osnovna različica katere je bila grajena istočasno kot Žička kartuzija. Po štirih kilometrih, v vasi Škedenj tik pred mostičkom čez levi pritok Žičnice, zavijemo levo in se začnemo vzpenjati po ozki asfaltni cesti. Za kmetijo Amrož je asfalta konec in nadaljujemo po izredno strmem kolovozu. Po približno dveh kilometrih vzpona s povprečnim naklonom več kot 10%, za kmetijo Golob prispemo do razpotja. Na OpenStreetMap kartah naj bi se s tega razpotja vzporedno z asfaltno cesto proti Konjiški vasi spuščal kolovoz, ki v spodnjem delu zavije severozahodno proti Slovenskim Konjicam. Da kolovoz ni prehoden (ne prevozen!), so me opozorili domačini, ki so iz gozda ravno spravljali drva. Vseeno sem poskusil, saj se moje dojemanje prevoznosti marsikdaj ne sklada z mnenjem okolice. A je bil kolovoz res popolnoma zaraščen in vrniti sem se moral do razpotja. Ker mi po prigaranih več kot dvesto višincih ni bilo do asfaltnega spusta, sem poskusil srečo po robu travnika in kot za stavo našel stezo, ki me je približno dvesto metrov nižje pripeljala do tako iskanega kolovoza. Dobro zvožen kolovoz v nadaljevanju močno spominja na kolesarsko stezo, spust na tem delu je nepričakovano uživaški. Po sedemsto metrih je bilo zaradi podrtih dreves nadaljevanje v prvotno zamišljeni smeri onemogočeno, steza pa speljana desno, strmo proti dolini. Za moj okus (in znanje) čisto prestrma steza se tik pred iztekom konča z desetmetrskim »dropom«. Če ga ne bi pravočasno opazil, tega prispevka gotovo ne bi bilo. Težko je verjeti, da kaj takega resnično kdo lahko zvozi, čeprav me poznavalci prepričujejo o nasprotnem. Skratka, če niste adrenalinski zasvojenec, se proti Konjiški vasi spustite po asfaltu, ali pa naredite obvoz po ravnem, preko Žič. Trije kilometri in pol do centra Konjic, so bili po tej izkušnji popolnoma nepomembni.

Komentar

Nad pričakovanji!