Jelovica

Ker nad obiskom Jelovice pred tednom dni nismo bili pretirano navdušeni, smo jo sklenili ponovno obiskati. Tokrat s severne, radovljiške strani. In bili prijetno presenečeni! S parkirišči v Radovljici ne bi smelo biti pretiranih težav. Če ne drugače, avto lahko pustite pred enim od mnogih trgovskih centrov. Ker smo bili zgodni, je bilo na prostornem mestnem parkirišču na križišču Kranjske in Ljubljanske ceste prostora več kot dovolj. In to v senci.

Pod starim mestnim jedrom, po Gorenjski cesti peljemo v smeri proti pokopališču. Kakih petdest metrov pred pokopališčem se ostro desno in navzdol odcepi lep kolovoz, po katerem se spustimo proti Savi. Ko pridemo do ceste, se držimo desno. Z vožnjo nadaljujemo čez naselje, do glavne ceste proti Lancovem, kjer zavijemo levo in na most. Takoj na drugem bregu Save zapustimo glavno cesto in zavijemo desno. Na razcepu ki sledi, gremo levo in v hrib po ozki asfaltni cesti. Do cerkve svetega Lamberta se vzpenjamo, sledi manjši spust.  Prevozimo preostanek Lancovega in pridemo do glavne ceste Radovljica – Kropa. Tu se držimo desno.

Planina Talež

Že čez tristo metrov, v Spodnji Lipnici pridemo do desnega odcepa za Vošče in Brda. Zapustimo glavno cesto in nadaljujemo naravnost skozi gozd. Ko se asfalt konča, nadaljujemo s kratkim spustom po kolovozu do Kolnice, kjer pridemo do asfaltne ceste proti Taležu. Zavijemo desno. Asfalta je kmalu konec, z vzponom nadaljujemo skozi gozd po široki makadamski cesti, vse do križišča, kjer se desno odcepi cesta proti Taležu. Od Kolnice do odcepa za Talež je dobre tri kilometre.  Bolj kot ne po ravnem se odpeljemo do lovske koče na Taležu (825m), kjer si poleg uživanja v razgledih na Blejsko jezero, Golico, Stol in Vajnež, lahko dopolnemo tudi zaloge pijače in hrane.

Vrnemo se do ceste po kateri nadaljujemo vzpon proti Goški ravni. Po dveh kilometrih in pol pridemo do ostrega levega ovinka, kjer se cesta naravnost nadaljuje proti  Ribenski planini, cesta proti Vodiški planini in Goški ravni pa zavije ostro levo. Čez dobrih petsto metrov pridemo do planinskega doma Goška ravan (933m), od koder nadaljujemo proti Vodiški planini. Na kratkem delu, tik za odcepom za Leško, je del ceste precej razgleden, sicer pa cesta večinoma poteka po gozdu. V blagem vzponu dobrih šest kilometrov kolesarimo do razcepa pod Rudlajko.

Partizanski vrh

Leva cesta gre proti Vodiški planini, desna pa proti gozdarskim kočam Martinček. Zavijemo desno, a že čez nekaj sto metrov pridemo do novega razcepa. Glavna gozdna cesta proti razcepu Martinček se nadaljuje naravnost, mi pa zavijemo ostro levo v hrib. Cesta kmalu zavije desno in teče bolj kot ne vzporedno s spodnjo proti Martinčku. Po lepi cesti vozimo dober kilometer, dokler se  cesta sredi poseke ne konča. Od tu naprej nadaljujemo po kamniti vlaki. Pogled na pokrajimo je tu precej žalosten. Najverjetneje  zaradi vremenskih ujm je tu od gozda ostalo le še nekaj osamelih dreves. Po vlaki pridemo do gozdne ceste, tik pred spomenikom NOB, kjer se držimo levo.  Ta cesta od razpotja Martinček vodi proti Lipniški planini. Na naslednjem razpotju, čez približno pol kilometra, vozimo naravnost  in mimo manjšega kamnoloma. Čez nekaj  trenutkov se že znajdemo na Lipniški planini. Na levi strani si ob kolovozu ogledamo spomenike NOB. Ob zgornjem robu planine se nahaja malce večja koča. Po levem kolovozu nadaljujemo z vožnjo, precej strmo proti gozdu. Na manjši izravnavi se držimo kolovoza desno.  Kolovoz se pod vrhom nadaljuje, mi pa se po praktično neshojenem terenu dvignemo še nekaj deset metrov do Partizanskega vrha (1411m). To je sicer najvišja točka Jelovice, a nikar ne pričakujte preveč. Vrh je namreč poraščen, razgledov ni nobenih, tudi obiski očitno tu niso ravno pogosti.

Vodiška planina

Z vrha se spustimo do kolovoza in se po njem vračamo do izravnave, kjer nadaljujemo po slabo zvoženem kolovozu desno (v smeri Dražgoške gore, nasprotno od Lipniške planine). Kolovoz postane precej zaraščen, a vztrajamo in se spustimo po njem do bolj voženega kolovoza. Tudi tu se držimo desno (stran od Lipniške planine). Spuščamo se kakih petsto metrov in pridemo do ceste, po kateri smo pred tednom dni iz Dražgoš vozili proti Rovtarici (tik pod Vratnim robom).

Krenemo levo v smeri Dražgoš. Po dobrih dveh kilometrih pridemo do razpotja Pstine (1228m). Od tu se odcepi markirana pešpot proti Vodiški planini (1ura). In tu se v bistvu zabava šele prične. Sprva pešpot poteka po čudovitem kolovozu, bolj kot ne po ravnem. Stalno sledimo markacijam. Sčasoma kolovoz preide v stezo, tudi ta je z lahkoto prevozna. Ko pod Črnim vrhom pridemo do ceste zavijemo levo proti Vodicam. Cesta desno gre v smeri Dražgoš.  Po nekaj sto metrih makadamska cesta proti Vodicam zavije desno, vzporedno z njo pa tudi markirana pešpot. Po eni ali drugi , kar nam je pač bolj po godu, se spustimo  še približno petsto metrov do razcepa. Cesta proti Vodicam se nadaljuje na levo, slabši markiran kolovoz pa se začne precej strmo spuščati proti Vodiški planini. Bolj ko se približujemo planini, bolj strm in bolj zahteven postaja spust, predvsem zaradi čedalje bolj nemogoče podlage. Kakorkoli, z nekaj zbranosti je spust v celoti prevozen. Skrajni čas za počitek in štruklje v Partizanskem domu.

Jamnik

Ker smo nadaljevanje ture načrtovali v smeri proti Jamniku, se je bilo potrebno vrniti do že omenjenega razcepa pod Črnim vrhom. Najkrajša bi bila vsekakor različica po trasi spusta. Ker pa bi bilo potrebno kolo večji del potiskati, smo sklenili narediti malo daljši obvoz po cesti. Po cesti ob zgornji strani doma krenemo v gozd in se na prvem križišču držimo levo. Na naslednjem križišču se znajdemo zelo blizu točki, kjer smo nekaj ur nazaj vozili proti Martinčku (pod Rudlajko). Tudi tu se držimo levo in končno pripeljemo do zvezdastega križišča pod Črnim vrhom. Na tem križišču se držimo smeri proti Dražgošam, oziroma Kališniku. Sprva vozimo po gozdni cesti, ki pa vse bolj prehaja v kolovoz. Vseskozi vozimo naravnost, po bolj zvoženemo kolovozu. Ko pripeljemo mimo nekaj manjših vikend hišic, kolovoz dokončno preide v čudovito markirano stezo, po kateri se spuščamo proti Jamniku. Tudi ta del je čista gorsko kolesarska pravljica. Peljemo mimo odcepa za partizansko tiskarno »Tehnika Meta«. Od odcepa se po strmem, kamnitem kolovozu spustimo do gozdne ceste, kjer se držimo levo. Po nekaj deset metrih cesta zavije desno. Sledi poldrugi kilometer spusta po izredno strmem makadamu do vasi Jamnik. Po asfaltu se v smeri Krope spustimo do križišča, kjer zavijemo desno proti središču vasi. Po nekaj deset metrih krenemo levo v slepo ulico, ki se kot lepo urejen kolovoz nadaljuje proti fascinantni cerkvi svetega Primoža in Felicijana (831m).Ta stoji na razglednem travnatem grebenu, ki se dviga med Kropo in Podblico. Od cerkve oziroma njene bližnje okolice, se nam odpre lep razgled na gorenjsko ravnino, Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe ter del Škofjeloškega hribovja.

Kropa

Od cerkve se vračamo po kolovozu, čez kakih dvesto metrov se držimo slabšega desnega kolovoza, po katerem se spuščamo proti asfaltni cesti proti Kropi. Ko pridemo do asfaltne ceste, se po njej spuščamo približno petsto metrov, do ostrega levega ovinka. Sredi ovinka se proti Kropi odcepi označena planinska pot (pozor, ne spuščamo se po desnem kolovozu mimo hiše, markirana pešpot se namreč  takoj v ovinku strmo spusti proti dolini). Spočetka je steza precej kamnita in strma, sčasoma pa postane položnejša in mehkejša. V uživaškem spustu pridemo do sedla med vzpetinama Barigla in Kugla. Ne nadaljujemo proti Kugli, ampak se na levo mimo podružnične cerkve Matere Božje pri Kapelici spustimo v Kropo. Ko pridemo v Kropo se držimo levo,  v smeri župnijske cerkve svetega Lenarta, tik pod njo prečkamo Kroparico in se po njenem levem bregu spuščamo v dolino.

Za kopališčem se pridružimo glavni cesti, po kateri nadaljujemo v smeri Radovljice. Ko prevozimo Kamno Gorico prečkamo glavno cesto in se držimo ozke asfaltne ceste v smeri proti Zgornji Lipnici. V naslednjem križišču nadaljujemo z blagim vzponom naravnost, po makadamski cesti v smeri proti Lipniškem gradu.

Fuxova brv

Ko prevozimo pašnik,  zapustimo cesto in nadaljujemo na desno, po slabšem makadamu v smeri Ravnice. Po krajšem spustu prevozimo zaselek, pri čemer smo pozorni na oznake za Fuxovo brv. Do te se spuščamo po precej strmem kolovzu. Preko imenitne brvi prečkamo reko Savo. Na nasprotnem bregu, pri TinaRaft centru se držimo levo in pot nadaljujemo po ozki pešpoti. Vsaj na začetku bo treba kolo nekaj metrov potiskati, v nadaljevanju pa je pot z malo dobre volje bolj kot ne v celoti prevozna. Za tem, ko prevozimo travnik, se ponovno vzpnemo po precej koreninasti pešpoti do višje ležečega travnika. Od tu že lahko uzremo radovljiško pokopališče. Peljemo mimo pokopališča in se čez staro mestno jedro vrnemo do izhodišča. Še prej pa si na Linhartovem trgu, v enem od res imenitnih lokalov, privoščimo hladno pivo.

Komentar

Po precej povprečnem začetku, obisku povsem zapostavljenega Partizanskega vrha in na trenutke dolgočasnem makadamskem križarjenju po Jelovici, se je opisana tura v drugi polovici spremenila v pravi »biser«. V prvi vrsti jo zaznamujejo čudoviti spusti - od razpotja Pstine do Vodiške planine, pa od razpotja pod Črnim vrhom proti Jamniku in od tu v Kropo. Nič manj nismo uživali v čudovitih razgledih. Najprej s Taleža, še bolj pa so nas navdušili tisti od cerkve svetega Primoža in Felicijana. Pa cel kup zgodovinskih in arhitekturnih zanimivosti je na omenjeni poti. Škoda, da je dan tako kratek.