Golica

Opisano turo sva s Srnco prvič odpeljala v časih, ko je ideja o spletni strani še dozorevala. Ker gre za povsem dostojen izlet, smo jo sklenili ponoviti. Posneli smo manj »nažagano« gps sled kot prvič in se potrudili napisati kar se da verodostojno spremno besedilo. V galerijo smo dodali nekaj starih fotografij, s povsem »hard« izvedbo gorskega Specializeda v glavni vlogi.

Avto lahko pustimo kar na brezplačnemn parkirišču pod železniško postajo Slovenski Javornik. Po glavni cesti  v smeri Žirovnice peljemo do prvega semaforiziranega križišča, kjer zavijemo levo proti Javorniškem Rovtu. Ko za nadvozom pridemo do razcepa, se držimo levo. Na naslednjem razcepu se držimo desno in z vožnjo ob potoku Javornik nadaljujemo po Cesti v Rovte. Ker se bo beseda »rovt« pojavljala tudi v nadaljevanju, je prav, da omenimo njen pravi pomen. Beseda»rovt« ne pomeni nujno kraja »bogu za hrbtom«, v slovarju Inštituta za slovenski jezik najdemo tole razlago:  »s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu«.

Dom Pristava

Ko peljemo mimo centralne čistilne naprave dobimo dodatno vzpodbudo, da malo močneje stopimo na pedala. Cesta od male hidroelektrarne na potoku Javornik naprej postane nedostojno strma, in tako je vse do odcepa za CŠOD Trilobit. Nekje med potjo se od ceste odcepi pešpot proti Javorniškim slapovom, po dobrih petih kilometrih vožnje pa je že čas za prvi postanek. Prikolesarili smo namreč do Doma Pristava (975 mnv). Za obilnejši obrok prezgodaj, za jutranjo kavo pa ni nikoli prepozno.

Z vožnjo nadaljujemo v smeri proti Planini pod Golico, oziroma razcepu Križovec. Slabega pol kilometra od doma je asfalta za nekaj časa konec. Slabe tri kilometre od doma, se na ostrem levem ovinku od ceste na desno odcepi cesta proti Medjemu dolu. Nadaljujemo po glavni cesti in čez petsto metrov pridemo do razcepa Križovec (1222 mnv). Leva cesta gre proti Prihodom, cesta naravnost  v smeri Planine pod Golico, mi pa se držimo ostro desno v smeri Golice.

Koča na Golici

Po kilometru zmernega vzpona nas cesta pripelje do planine Pusti rovt (1296 mnv). Po tem, ko prevozimo planino, nadaljujemo z vožnjo po gozdni cesti. Čez nekaj sto metrov se na desno odcepi neoznačen kolovoz proti Belski planini in Struški, mi pa se držimo boljše leve ceste v smeri sedla Suha (1435 mnv), ki leži neposredno na državni meji. Na levo proti Golici s sedla vodita dve pešpoti. Zgornja poteka po grebenu Male Golice, mi pa se držimo spodnje, ki še kakih dvesto metrov poteka po cesti, potem pa na označenem razcepu zavije desno in precej strmo navkreber.  Cesta se sicer  nadaljuje v smeri proti Golici, a se po nekaj sto metrih slepo konča. Spočetka kolo potiskamo. Po tem ko opravimo s kovinsko leso, steza postane lepo prevozna. Še posebej na odsekih, kjer se spuščamo. Spočetka steza poteka pretežno skozi gozd, v nadaljevanju pa gozd prekinjajo krajši  travnati odseki.

Na zadnjem travnatem pobočju na višini 1496 mnv, tik pred »ciljnim vzponom«, se na levo proti dolini odcepi pešpot, ki se spušča proti spodnji postaji žičnice. Od tu pa do Koče na Golici (1582 mnv) je kolo potrebno prenesti. Na srečo do koče ni daleč, pot pa je večji del speljana po stopnicah. Tik pod kočo se proti spodnji postaji tovorne žičnice odcepi zahtevna zimska pot. Od koče do vrha Golice se lahko odpravimo peš, pot ni zahtevna, vzelo nam bo le dobre pol ure. Kako izgleda, ko tu cvetijo narcise, si lahko preberete na spletni strani »Gore-ljudje«. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico je lep pogled na zahodne Karavanke in del Julijskih Alp s Triglavom, proti vzhodu pa lahko občudujemo Kamnitnik, Vajnež in Stol.

Planina pod Golico

Do omenjenega razcepa pešpoti na nadmorski višini 1496 metrov se vrnemo po smeri vzpona, torej po stopnicah. Kot rečeno, krenemo po desni poti v smeri spodnje postaje tovorne žičnice. V zgornjem delu je steza precej »na glavo«, tudi konfiguracija terena in podlaga kolesarjem tu nista ravno naklonjena. Če sem iskren, dokler steza ni dosegla gozda,  je bilo vožnje le za vzorec. Pa tudi od tu naprej nisem prav posebej užival. Nekako smo se le prebili do izravnave na višini 1205 mnv, kjer je spodnja postaja žičnice.

Z izravnave se spustimo nekaj deset metrov in pridemo do razcepa cest. Desna cesta gre proti planini Možina, mi pa se držimo levo v smeri Markljevega rovta, Savskih jam in Planine pod Golico. Spočetka se slab kilometer rahlo dvigujemo, do Markljevega rovta (1250 mnv) sledi še približno toliko vožnje večinoma po ravnem. Približno pol kilometra od Markljevega rovta se spuščamo in pridemo do razcepa, kjer se držimo desno. Leva cesta gre proti Križovcu. Naslednji razcep, do katerega pridemo zgolj po dvesto metrih vožnje, se imenuje Savske jame (1184 mnv). Tu zavijemo ostro levo proti Planini pod Golico. Cesta naravnost gre proti plezališču Pod Golico. S spustom nadaljujemo tik nad strugo Črnega potoka, po makadamski cesti, ki jo pozimi spremenijo v sankaško progo Savske jame, za katero skrbi Sankaški klub Jesenice. Tik pred vasjo se konča makadam, s spustom nadaljujemo po asfaltni cesti.

Murova

V središču Planine pod Golico se pred zgradbo krajevne skupnosti nahaja žig turnokolesarske poti Trans Karavanke, ki se od Valvasorjevega doma pod Stolom spušča proti Mojstrani. Brez blazinice za žig ne bo šlo. Le nekaj metrov naprej turnokolesarska pot zavije desno proti Plavškemu rovtu in naprej proti Mojstrani, mi pa se mimo spodnje postaje sedežnice Španov vrh spustimo proti Prihodom kar po glavni cesti. Še malo niže, tik nad Zdravstvenim domom Jesenice zavijemo levo in z vožnjo nadaljujemo skozi najstarejši in najbolj slikovit del Jesenic, Murovo.

Malo naprej od cerkve Sv. Lenarta in Škafarjevega korita nadaljujemo po čudoviti sprehajalni stezi imenovani Razgledna pot. Sprva je asfaltirana, v nadaljevanju pa makadamska. Med vožnjo zviška gledamo na Jesenice, vse dokler se ne spustimo proti Letnemu kopališču Ukova. Z nekaj sreče se na koncu ulice Franca Benedičiča znajdemo na ozki stezi, po kateri poteka tudi Juliana trail. Ko pridemo do stopnic se spustimo na glavno cesto. Z vožnjo nadaljujemo nekaj sto metrov, zavijemo levo proti železniški postaji Slovenski Javornik in se od tu po ozki makadamski cesti spustimo do parkiranega avtomobila.

Komentar

Relativno kratka in ne pretirano naporna tura. Z razgledi skopari skoraj vse do vrha, tam pa neveščega kolesarja kot za stavo prikrajša za užitke v vožnji. Je pa Golica vsekakor vredna obiska.