Dolga njiva in Roblek

Opisano turo sem prvotno nameraval odpeljati po predlogi iz Strmih kolesnic in sicer tisti, z imenom »Iz Tržiča na Jezersko«. Ker je pa vsa stvar, predvsem zaradi slabih oznak in lastne nepazljivosti dobila povsem nove razsežnosti, sem jo sklenil preimenovati. Pa še bolj »gorsko« se sliši.

Vzpon »by the book«

Vse dokler nisem zapustil ceste. Ampak, pojdimo lepo po vrsti.

Še nikdar prej nisem kolesaril po tržiških koncih, zato sem avto pustil kar na prvem parkirišču, ki je bilo na voljo in sicer nad »Gorenjsko plažo« v Bistrici. Razen pomanjkanja sence, se je odločitev izkazala za povsem spodobno. S parkirišča se spustimo v dolino in po glavni cesti, mimo Peka in Bombažne predilnice, sledimo oznakam za Dolžanovo sotesko in Jelendol. V zaselku Slap peljemo mimo odcepa za Lom pod Storžičem in kaj hitro se znajdemo v slikoviti Dolžanovi soteski. Od odcepa za Lom pa do zaselka Dolina se na treh kilometrih dvignemo za približno dvesto metrov, naslednjih šest kilometrov, do Jelendola nas pot vodi bolj kot ne po ravnem. Pod gradičem Svete Katarine (762m), ki ga je dal leta 1881 zgraditi nemški bankir židovskega rodu Julius baron von Born se cesta razcepi. Na levo gre cesta proti Kofcam, mi pa se držimo desno, v smeri Medvodja in naprej Planine Dolga njiva. Takoj za odcepom je konec asfalta. Na približno štirih kilometrih do križišča v Medvodjah se dvignemo za dobrih sto metrov. Kakih petsto metrov pred Medvodjami se na desno odcepi cesta za za Javornik.

Na križišču v Medvodjah (850 m) se držimo srednje ceste, ki vodi ob ob Tržiški Bistrici. Levi odcep pelje po dolini potoka Košutnik, desni pa se vzpenja ob Stegovniku. Po približno kilometru zelo položnega vzpona zavijemo na razcepu desno, peljemo ob potoku Fevča, precej strmo v klanec. Medtem, ko peljemo mimo odcepa "krožne ceste" okoli Bukovega hriba se nam že kažejo prečudoviti razgledi na Košuto. Na višini 1100 metrov prikolesarimo do večjega križišča. Nadaljujemo po levi cesti (desna cesta pelje okoli Bukovega hriba, cesta naravnost pa na Planino Vetrh). Na naslednjem križišču se držimo ostro desno. Leva cesta pelje namreč proti planini Brsnina. Po približno kilometru vožnje na naslednjem razpotju zavijemo ostro levo, po bolj zvoženi cesti. Slabša cesta, ki gre naravnost, se konča pod Stegovnikom.

»Iztirjenje«

Na naslednjih štirih kilometrih se dvignemo za približno 300 metrov. Cesta sicer pelje še dobrega pol kilometra naprej, mi pa nadaljujemo po slabo označeni pešpoti na desno. Kolo je sprva treba prenesti, saj je pot strma in slabo shojena. Za smer proti Jezerskem (Pečovnik), bi se moral teoretično držati bolj desno a kaj, ko nisem našel ničesar stezi podobnega. Tudi markacij na tem delu ni. Zato sem sledil slabo shojeni poti (nevozno) in kmalu pred seboj, na slemenu zagledal žičnato ograjo. Pomislil sem na morebitne Pečovnikove pašnike, v resnici pa gre za državno mejo. Pot je postajala vedno boljša, vse bolj podobna kolovozu in naivno sem pričakoval, da bom zdaj zdaj ugledal kmetijo Pečovnik in cesto pod njo. Sprva je kolovoz peljal povsem vzporedno z državno mejo, po dobrem kilometru pa se je od meje začel oddaljevati. Meja namreč vodi preko slemena Plešivca, kolovoz pa ga zaobide malo nižje. Nekje na sredi »obvoza« sem dosegel najvišjo točko ture (1705m), sledil je kratek spust in pred sabo sem povsem nepričakovano ugledal Planino Zgornja Dolga njiva. No, ime za prostrano čistino pod Košutnikovem turnom so mi izdali planinci, ki se jih je tiste nedelje kar trlo. Nihče od njih pa ni vedel nič o Pečovniku, cesti za Jezersko in tem, kako naj do tja pridem.

»Tavanje«

Ker pretirano koristnih nasvetov pač nisem dobil, sem se malo sprehodil ob meji, v smeri proti Mali Košuti. Kakih 100 metrov pod seboj sem ugledal makadamsko cesto, ki se je prav odrešilno spuščala proti dolini. A kako do nje? Iskal sem morebitno pešpot, ki bi vodila po strmem, z nizkimi borovci poraslem pobočju, a je nisem našel. Sem pa ugledal nekaj malega čistine, ki jo je skozi gosto poraščen breg urezal manjši hudournik. S težavami in precej spraskan sem se med gostim vejevjem nekako le uspel prebiti do vznožja in odrešilne ceste. Kako mi je odleglo. Sledil je dolg spust v dolino, proti »Jezerskem«.

Po desetih kilometrih spusta in neprestanega plezanja preko skladovnic debel, ki so ležale na cesti, sem prišel do kmetije in povprašal lastnika, koliko je še do Jezerskega. Čudno me je pogledal in ni bil prav nič prijazen. Ko je pogledal na mojo karto, da bi mi v kleni »koroško slovenščini« objasnil kje sploh sem, je le zmigal z glavo. Rabil bi namreč precej bolj obsežno karto. Prav tako mi je pojasnil, da sem storil kaznivo dejanje vožnje po privatnih cestah. Na koncu pa mi je kljub temu dal nekaj koristnih nasvetov, kako priti nazaj v domovino. Pol kilometra nižje od kmetije (na karti označeno Štefan) sem prišel do »glavne« ceste (800m), zavil na desno čez most in takoj na levo v strm breg, proti Korški cerkvi. Malo pod cerkvijo sem krenil po odcepu desno in od tu sledil rumenim tablam za Jezersko in Roblekovo planino, tako kot mi je naročil sogovornik, recimo mu gospod Štefan. Po slabih šestih kilometrih strmega vzpona sem prišel do table »Roblekova planina 1294m«. Kot se je kasneje izkazalo, bi moral tu še nekaj sto metrov nadaljevati po cesti in prišel bi do ceste, ki vodi v dolino proti Zgornjem Jezerskem. Tako pa sem sledil rumeni tabli in jo po pešpoti ki vodi iz Virnikovega Grintavca proti Jezerskem, mahnil v dolino. Kaj kmalu po prečkanju državne meje so izginile markacije, saj so tu zaradi žleda podrli večino dreves. Zaradi mehanizacije je teren na tem delu tako degradiran, da kmalu nisem bil več v stanju najti poti. Bil sem na robu obupa, ko sem zaslišal par, ki se je spuščal iz Grintavca. Pokazala sta mi pot in spustil sem se po le mestoma prevozni stezi. Kmalu sem prišel do kolovoza, se držal leve in se spustil do ceste, ki vodi proti Spodnjem Jezerskem.

Povratek

Kljub temu, da sem vedel kako zoprn povratek do Tržiča me čaka, sem se počutil sanjsko. Samo zato, ker sem bil končno spet v civilizaciji. Sledil je dolgočasen spust po glavni cesti do Predvora, od tu pa malo gor, malo dol preko Bele, Bašlja, Trstenika, Gorič in Golnika do Bistrice pri Tržiču. Saj ne, da je kaj narobe s temi prelepimi zaselki, ampak po vsem prestanem mi je občutek za lepoto tistega dne enostavno zamrl.

Komentar

Opisana tura je bila zelo naporna, tako fizično kot psihično. Skoraj polovico časa namreč nisem vedel kje natančno se nahajam. Tudi »asfaltni« povratek ni bil nič drugega kot nujno zlo, čeprav je vodil po slikoviti podalpski pokrajini. Morda je bil še najlepši del poti od trenutka, ko sem zapustil cesto pa do nenadejanega prihoda na Planino Dolga njiva. V celoti ture gotovo ne bom ponovil.