Dobrča in Planina Preval

Idejo za v nadaljevanju opisano turo sem dobil na odlični spletni strani »Visit Tržič«. Seveda je bilo potrebno dodati tudi malo »osebne note«. Združil sem odseke treh tur (K43, K31 in K34) in na novo definirani krog se je izkazal za čudovito ter smiselno celoto. Edini nesmisel tega izleta bi bil, če bi se ga lotil slabo pripravljen. Bi pa na težavnost lahko posumil že na podlagi podnaslovov: K34 – »kondicijsko zelo zahtevna tura...«, K43 – »težka, a lepa tura...«. Odpeljani v enem kosu pač ne moreta dobiti oznake »lahkoten družinski izlet«!

Vzpon

Za izhodišče sem si izbral Begunje (578m). Avto sem brez težav pustil na velikem javnem parkirišču nasproti gostišča pri Jožovcu oziroma Muzeja Avsenik in krenil proti Tržiču. Približno pet kilometrov lagodne vožnje skozi zaselke Slatna, Srednja in Zadnja vas je bilo ravno dovolj, da so se noge malo ogrele. Po tem, ko prevozimo Zadnjo vas, zavijemo ostro levo na makadamsko cesto ki vodi proti Dobrči. Prvih nekaj kilometrov je speljanih precej položno. V takem slogu na osmih kilometrih ni mogoče premagati osemsto višincev, kot to zatrjujejo na spletni strani. Povedano drugače, lahko se zamisliš kaj te čaka više na poti proti vrhu. Zadnji kilometer ceste je že precej strm.

Ko pridemo do rampe in cesta preide v širok kolovoz, nas čakata še slaba dva kilometra s povprečnim naklonom več kot 15%. Že takoj pa, ko na Podgorski planini zapeljemo iz gozda, je ves trud poplačan. Ko na levi strani ugledamo planšarijo, se držimo desno in čez približno sto metrov pripeljemo do Koče na Dobrči (1478m). O čudovitih razgledih ne bom izgubljal besed, vidi se na vse strani, le pogled na sever zakriva pobočje Dobrče, katere vrh se nahaja 150 metrov više.

Spust proti Podljubelju

S spustom začnemo po označeni poti v smeri Lešanske oziroma Bistriške planine. Najprej se spustimo čez par korenin, se zopet malo vzpnemo in kaj kmalu se pot spremeni v vlako. Čez dober kilometer na levi strani nad seboj uzremo Lešansko planino. Cesta postaja vse boljša in hitro se znajdemo na Breški planini. Tik za Breško planino cesta zavije desno in že čez dobrih sto metrov se na levi strani ceste nahaja Bistriška planina. Če bi pot nadaljevali v tej smeri, bi nas cesta pripeljala v dolino v Brezjah, kar pa ni bil naš namen. V prej omenjenem desnem ovinku, spoznate ga po parkirišču in napajalniku za živino, se levo in v hrib odcepi neoznačen kolovoz. Krenemo po kolovozu. Že zelo kmalu se od kolovoza odcepi od koles lepo zvožena pot, po kateri se spustimo do ceste proti dolini Mošenika (590m). Na cesti zavijemo desno proti dolini. Na levo se cesta konča čez približno 250 metrov. Ta del poti, sicer v nasprotni smeri, pa vendar, »pripada« turi K-31.

Planina Preval

Ko v dolini Mošenika prispemo do asfalta, ostanemo na stranski cesti. Po dobrih štirih kilometrih in pol prevozimo Podljubelj in končno pridemo do Lajba (780m). Tu pred opuščenim gostinskim objektom zavijemo levo čez nadvoz nad glavno cesto. Nadaljujemo po makadamu v nasprotni smeri in navzdol, a ne za dolgo. Čez približno dvesto metrov se pot začne vzpenjati proti Planini Preval. Na slabih petih kilometrih moramo premagati okoli 650 metrov višinske razlike. Zadeva se sliši precej enostavno, še posebej ob dejstvu, da cesta ni tako zelo slaba. Morda bi celo bilo tako, če bi se pred vzponom malo spočil in dopolnil zaloge glikogena. Kakor koli, na višini okoli 1240 metrov se od ceste ostro desno (neoznačeno) odcepi slabša cesta, ki nas po dobrega pol kilometra pripelje do koče na Planini Preval (1311m).

Prečenje planin pod Begunjščico

Begunjščica na svojih južnih pobočjih kaže precej mehkejšo podobo kot na severni strani. Ob prečenju Zelenice od Tinčkovega doma do Ljubelja, mi je namreč ostala v spominu kot precej strah vzbujajoča skalna gmota.

S Planine Preval, ki je priljubljena izletniška točka, se nam ob lepem vremenu odpirajo pogledi, ki sežejo od sosednje Košute, prek Dobrče (ta se vidi s severnega dela planine) do najvišjih vrhov Julijskih Alp. Predvsem pa imajo odlične štruklje. Po zasluženem počitku se odpravimo naprej, proti izviru Rože. Dosežemo jo po slabem kilometru vožnje po solidni gorski cesti. Tu je na približno 1400 metrih najvišja točka drugega dela ture. Sledita dva kilometra prijetnega, precej strmega spusta do planine Planinca (1136m), kjer je lepa, a precej obljudena koča. Cesta na levo in navzdol pelje mimo Doma v Dragi in Gradu Kamen proti Begunjam, kar pa ni naš namen. Zato krenemo desno in blago navzgor, proti Tomčevi koči na Poljški planini (1192m). Od koče naprej proti dolini vodi kolovoz, ki po obilici dežja v predhodnih dneh ni prizanesel ne kolesu, ne opremi. Tudi kolovoza kmalu zmanjka, preostanek poti pa do Kališča nadaljujemo po lepo zvoženi pešpoti. V večji meri gre za res uživaško »flow progo«, le v svojem spodnjem delu je mestoma malo bolj kritična. Skratka, dva kilometra veselja čisto prehitro mineta, na Kališču (990m) pridemo do ceste.

Povratek preko Završnice

Na spletni strani »Visit Tržič« so ponujene tri možnosti povratka v dolino. Osnovna različica nas po strmi vlaki, ki gre levo navzdol, pripelje direktno v Begunje. Če želimo zahtevnejši spust (34b), krenemo levo čez Smokuški vrh, za lažji spust skozi Završnico (34a) pa izberemo cesto desno in navzdol. Odločil sem se za slednjo, saj sem bil sprostitve že prav potreben. In lepa, položna in tehnično povsem nezahtevna cesta mi je omogočila ravno to. V hipu se znajdemo v dolini, na cesti ki iz Žirovnice pelje proti Tinčkovi koči in naprej proti izviru Završnice. Sledi lagoden spust mimo akumulacijskega jezera HE Završnica. V Mostah zavijemo levo proti Žirovnici in se po stranski cesti skozi zaselke Breznica, Smokuč in Poljče vrnemo v Begunje.

Komentar

Po povratku sem bil kar nekako nesrečen. Dan je bil, tak kot celo poletje. Na meji med soncem in nevihto. Med vožnjo skozi Podljubelj je že začelo rahlo deževati, temni oblaki nad vrhovi niso obetali nič dobrega. Sklenil sem nadaljevati z vzponom čez Preval kar brez počitka in prepotrebnega obroka. In brez kave. Vzpon se mi je verjetno ravno zato zdel težji, kot bi bil sicer. Vedno se prepričujem, da je na turi treba predvsem uživati in ne loviti rekordov. A tokrat zaradi nenehnega bežanja pred nevihto preprosto ni bilo časa za posedanje, ogledovanje gora in krav ter za klepet s pohodniki. Dober razlog za ponovitev!