Črni vrh

Iz Celja se z avtomobilom peljemo preko Vitanja, Spodnjega, Srednjega in Zgornjega Doliča proti Mislinji. V Vitanju pri obzidju zavijemo desno proti centru (ozka cesta naravnost pelje na Paški Kozjak), v naslednjem križišču se držimo levo. Peljemo mimo Centra vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga (ali bolje Dragana Živadinova). Ko pridemo na glavno križišče, se držimo smeri za Zg. Dolič, to je na levo. V nobenem primeru ne desno, ta cesta gre namreč proti Slovenskim Konjicam. Proti Mislinji pelje čudovita, ne pretirano prometna cesta. V Sp.Doliču se priključimo na glavno cesto Velenje – Dravograd, zavijemo desno proti Dravogradu in čez dober kilometer pridemo v Mislinjo. V Mislinji parkiramo pred Tuševim supermarketom in…

Kope

Peljemo v smeri Dravograda vzporedno z glavno cesto, čez Šentilj pod Turjakom proti Dovžam. Malo pred Dovžami je makadamski odcep proti Zg. Dovžam. Ker ni  označen ga jasno zgrešimo. Kljub temu smo čez nekaj sto metrov v Dovžah, kjer zavijemo desno in blago v hrib. Odcep je označen s kolesom in “GTC Kope, Razborca”. Na karti je cesta vrisana kot makadam, a je v resnici asfaltna in se blago vzpenja s tokom potoka Dovžanka. Po soteski čez kake 3-4 kilometre pridemo do odcepa levo proti Razborci. Ta je označen, od tu naprej je res makadam. Čez dober kilometer, v Spodnji Razborci, se cesta malo zravna. Nadaljujemo po glavni cesti proti kmetiji Brešar. Pred kmetijo Brešar se držimo skrajno levo.  Še en dolg(očasen) zavoj, bolj kot ne po ravnem in pridemo do asfaltne ceste iz Slovenj Gradca.  Zavijemo desno in približno 2-3 kilometre nadaljujemo po sicer širokem, a precej dotrajanem asfaltu do Grmovškovega doma (1371m).

Od Grmovškovega doma nadaljujemo do bližnjega sedla, od tu pa se usmerimo desno na pot, ki se zložno vzpenja ob otroški smučarski progi. Nad smučiščem pot preide v kolovoz, le ta pa se naprej vzpenja deloma skozi gozd, deloma pa čez prostrane travnike. Čez obširno in dokaj razgledno travnato pobočje se pot vzpne do okrepčevalnice Zajec. Nad okrepčevalnico prečimo kratek pas gozda, pot pa nas za njim pripelje na travnato pobočje, po katerem se v nekaj minutah povzpnemo na najvišji vrh Pohorja - Črni vrh (1543m). Kljub temu, da je pot v celoti prevozna, povsem brez težav verjetno ne bo šlo. Da ne bi motili pohodnikov, je najbolje da se na Črni vrh odpravimo med tednom. Tudi ob delavnikih tu po navadi ni povsem samotno. Na vrhu je znamenje, sestavljeno iz treh visokih, na vrhu povezanih kovinskih križev, ob vznožju pa so trije klini. Pot za Ribniško kočo (30min) je lepo označena.

Ribniško jezero

S Črnega vrha, se torej spustimo proti Ribniški koči. Pešpot je čudovita, ne prestrma in z ravno pravšnjim odmerkom korenin. Čisto veselje, skratka. Kaj kmalu se zopet prevesi navkreber, proti Malem Črnem vrhu (1531m), na praktično enako višino s katere smo se spustili. Na vhu je manjše akumulacijsko jezero, od koder se kar naravnost po smučišču spustimo do Ribniške koče. Nadaljujemo, sicer le kakih 100m pa vendar, po makadamski cesti, ki do doma pride iz Ribnice na Pohorju, po tem pa takoj zavijemo na pešpot proti spomeniku na Ribniškem vrhu (1537m). Na vrhu je spomenik padlim planincem, kamnit steber, ki se ga vidi iz koče. Vzpon je precej strm, a je na srečo kratek. Pri spomeniku je lepo označeno razpotje – levo Ribniško jezero, naravnost Lovrenška jezera. Ribniško jezero, ki je mimogrede zaščiteno, si je na vsak način vredno ogledati. Okolica je zamočvirjena, zato je dostopno le po lesenih brunih. Jezero je bilo v sončnem zahodu nezemeljsko lepo  Od tu ni kazalo drugače, kot nazaj v hrib. Vzpon je bolj ali manj nevozen, a na srečo kratek. Če mi prijazni hribolazci ne bi prej povedali, naj se držim smeri Lovrenška jezera, če hočem priti na Šiklarico, bi bil kar malo izgubljen. Sledil je najlepši del – skoraj 250 metrov višinske razlike na dol po čudoviti pešpoti, polni zaobljenih korenin. Čisto veselje.

Šiklarica

Šiklarica ali Ribniško sedlo je preval sredi gozda, na poti proti Lovrenškim jezerom. Do sem se teren od zahoda (Ribniško jezero) spušča, naprej (proti vzhodu) pa se dviguje proti Lovrenškim jezerom in naprej proti Rogli. Na karti je vrisanih cel kup poti v dolino, v resničnem svetu pa ni bilo videti nobene. Kar je na Google Earthu videti kot cesta (vzporedno s potjo, ki sem jo ubral jaz) je v resnici nekaj metrov globoka hudourniška struga, pretežno nevozna. Vzporedno poteka precej zaraščena pot poteka po hudourniški strugi, na trenutke jo zmanjka, se spet pojavi in tako naprej. Povedano po pravici, na tem delu se nisem prav veliko vozil, končno pa vseeno prišel do gozdne ceste. Ker nisem natančno vedel na katerem delu sem prišel na cesto, sem se zanesel na občutek in zavil desno in navzgor. Po prvotnem planu sem mislil do Glažute, od tu pa po Mislinjskem grabnu do Mislinje. Odločitev sicer ni bila v skladu s planom, a se je izkazala za čudovito. Kmalu so se spet začele pojavljati oznake, tako da ni bilo težko slediti smeri za Mislinjo. Na dol je zadeva vedno bolj optimistična. Srečevati začneš tudi hribovske kmetije, mislim da tam, kjer na karti piše Sovič, stoji ekološka kmetija Miklavž. Nekje pri Križevskem vrhu se začne asfalt, ki me je pripeljal natanko do Tuša v Mislinji.

Komentar

Čudovita tura, ki jo zaznamuje uživaška vožnja po pešpoteh od Grmovškovega doma do Šiklarice. Če dodamo še ne pretirano naporen vzpon in nekaj raziskovanja ob povratku v Mislinjo pridemo do ocene skoraj idealno.