Čreta iz Vranskega

Avtomobil pustimo na Vranskem, najbolje kar pred supermarketom Tuš. Oziroma Jager, po novem. Odpeljemo proti cerkvi, takoj za le to zavijemo levo. Mimo gasilskega muzeja peljemo levo po ozki asfaltni cesti. Na koncu naselja se konča tudi cesta.

Strmina

Nadaljujemo po strmem kamnitem kolovozu. Samo kakih dvesto metrov, in že smo na asfaltni cesti za Tešovo. Za cerkvijo bi lahko zavili tudi desno in se ves čas peljali po asfaltu, ampak zakaj ne bi komplicirali, ko pa ... Strmina do križišča pod vrhom Črete praktično ne popušča. Lahko bi jo primerjal s tisto na Kum, le da je precej krajša. Na omenjenem križišču desni odcep pelje proti Domu na Čreti, mi pa nadaljujemo po cesti levo. Tudi ta se po nekaj deset metrih ponovno razcepi - desna gre mimo cerkve Svete Katarine naprej proti Nazarjam, leva pa proti Tolstem vrhu, oziroma Farbanci. Gremo po desni, mimo cerkve. Po par sto metrih pridemo na jaso, kjer se od ceste na desno odcepijo pešpoti - spodnja gre rahlo navzdol proti domu na Čreti, zgornji dve pa proti Cerkvi Svete Marije. Izbral sem srednjo, ki se je izkazala za normalno prevozno. Do cerkve je le kakih tri sto metrov, ob poti najdemo tudi spomenik padlim borcem Bračičeva brigade.

Pasji lov

Mimo cerkve nadaljujemo sprva čez travnik, kasneje pa čez gozdiček po lepem kolovozu do kmetije Jegovnik. Pod kmetijo sem ugledal cesto, da pa bi se spustili nanjo, sem se moral peljati čez dvorišče. Težava! Za menoj so se pognali štirje psi in besno lajali. Takoj sem pomislil na Stanislava Megliča in bullmastiffe v krdelu, čeprav ti cucki niso niti bili niti "b" od bullmastiffov. Ko sem hotel prečiti travnik, da bi kar se da hitro prišel na cesto, sem z ročico »quick releasa« zapel za žico električnega pastirja, ki je ležala v travi. Izstrelilo me je v mehko travo. Niti jaz niti kolo nisva utrpela posledic, hitro sem se pobral in bežal naprej proti cesti. Medtem so se tudi psi naveličali zasledovanja. Očitno imajo nalogo vsiljivca le pregnati ne pa tudi pogristi. Znanec mi je kasneje povedal, da je bolje izbrati kolovoz, ki se odcepi na desno in pelje daleč stran od kmetije, skoraj vse do križišča pri kmetiji Destovnik. Ker na karti ni vrisan, tudi pozoren nisem bil nanj. Kakor koli, ko sem bil končno na cesti sem krenil na levo in že čez dvesto metrov prišel do križišča. Leva smer je tista, s katere sem prišel, le da bi me v tem primeru psi pustili pri miru (po cesti nazaj proti domu na Čreti in naprej proti Vranskem), desno pa cesta nadaljuje proti Nazarjem. Zavijemo desno, se spustimo do kmetije Kraple, kjer je zopet novo križišče. Desno v dolino proti Nazarjem, levo pa proti Potoku. Zavijemo levo. Na naslednjem križišču ni nobenih oznak, desna se po karti sodeč čez kak kilometer konča. Zavijemo torej levo in kmalu se znajdemo na križišču, kjer tabla levo in navgor kaže smer Farbanca. Peljemo navkreber, mimo čudovitega, kakih petdeset metrov visokega slapa-hudournika in kmalu se znajdemo na gozdni jasi, kjer se nahaja dom planinskega društva Nazarje. Farbanca.

Sveti Gervazij in Protazij

Tu se na levo in navzgor odcepi cesta proti Čreti, naravnost pa gre cesta proti Sv. Joštu. Čez dobra dva kilometra je križišče (Paglavci), kjer zavijemo levo in navkreber, proti Mlinarjevi globački. Kmalu za odcepom sem zavil desno, na zaraščen kolovoz. Kolovoz čez kakih petsto metrov zavije navzdol, in po lepem spustu sem se vrnil na cesto, po kateri bi se peljali, če bi pri Paglavcih nadaljevali naravnost. Sicer nepotrebna, a zanimiva popestritev. Nadaljeval sem po cesti in čez dober kilometer sem prispel na najlepšo točko opisane ture, do cerkve Svetega Jošta. Nad to cerkvijo je kmetija Mežnar. Še malo više se nahaja še ena cerkvica, z nenavadnim imenom Sveti Gervazij in Protazij, še više pa je Šentjoški vrh (1077m). Od tu se v dolino ponujajo čudoviti pogledi, še posebej na vas Vologa. Če ne bi preveč eksperimentiral s kolovozom in nadaljeval po cesti med Šentjoškim vrhom in vrhom Lajšč (1055m), bi do kmetije Mežnar prišel z druge strani. Kakorkoli. Na kmetiji sem povprašal, kako izgleda pešpot do Lipe. Gospodar mi je odvrnil: "V redu je, saj tudi drugi vozijo!" To je bil precej diplomatski odgovor. Zavedam se namreč, kje vse se vozijo malo bolj ekstremni kolesarji. Pot do Lipe se je izkazala za enega lepših spustov sploh. Kilometer in pol, v celoti prevozno, na trenutke je zaskelelo v stegnih, to pa je bilo vse. Zakon. Sledilo je le še pet kilometrov spusta po ozki asfaltni cesti, preko že omenjene Vologe do Vranskega.

Komentar

Del od Črete do Svetega Jošta je orientacijsko zelo zahteven, saj je enakovrednih gozdnih cest nešteto, oznake pa nobene. Sicer gre za kratko, popoldansko turo, vendar je začetni vzpon precej naporen. Spust od Sv. Jošta do Lipe je doživetje, zaradi katerega je opisani izlet vredno ponoviti. Morda po kakšni drugi poti, saj jih je kot rečeno, v izobilju.